V luči nahajpanega dueta med gospodom White in gospodično Keys, ki - sicer zelo po bondovsko - konsekvento pojeta drug mimo drugega (in smo zato veseli, da njuna afera ne bo trajala dlje od kateregakoli ljubezenskega razmerja agenta 007) sem se spomnil, da veliki "indie" dueti vendarle lahko tudi uspejo. Še posebej zanimivi znajo biti, ko se kakšnemu šele stremečemu ali že priznanemu, pa vendar sorazmerno mlademu izvajalcu ob bok postavi legendarna rokenrol živina in prvemu tako podeli pravi viteški udarec. Trije primeri sledijo.
The Killers - Tranquilize
Angry white boy, Velvet Underground heroj in praoče sončnih očal na odru Lou Reed se pridruži našim najljubšim mormonom The Killers za Tranquilize, nosilni komad njihove B-side kolekcije Sawdust. Pesem, ki bi jo bolj racionalno (beri: preračunljivo) razmišljujoče skupine razstavile na prafaktorje in iz hookov, ki so na razpolago, sestavile vsaj 3-4 semi-hitsingle, Killersi pa kompaktirajo v še eno, sicer manj zvezno, a prav tako učinkovito himno za proženje pesti proti nebu.
TV on the Radio - Province
Tipično eklektičen, a vendar skoraj jesensko melanholičen komadič s kakim zanimivim ritmičnim vložkom in ledenim klavirjem. Sorazmerno visoki, specifični vokali se lepo dopolnjujejo z gospodom kameleonom himself, ki iz ozadja barva to zvočno podobo: David Bowie.
Jenny Lewis - Carpetbaggers
V tej pesmi z Acid Tongue, aktualnega albuma gospodične Lewis, ki praznuje dober, preprost, uptempo folk rock komad, je avtor Jonathan Rice svoj vokalni del prepustil legendarnemu galantnemu punkerju Elvisu Costellu. Ta zgodbo o prebrisanih gospodičnah intonira malce prevpito in skorajda ne izpade na mestu, pa vendar ne skali celostne podobe - glavna je še zmerom prepričljiva Lewisova.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar