Conor Oberst. Kaj smo, kaj so lahko Bright Eyes navdušenci pričakovali od tako preprosto naslovljenega, kot "solo" ponujenega albuma, potem, ko so že Bright Eyes zmeraj bili bolj kot ne solo projekt, ki se je od lo-fi, folky, genialno objokanih in zlomljenih začetkov preko nekaj res odličnih albumov razvil v pravi polizan pop projekt, bend, če hočete - saj tako hoče maestro Oberst? Srce je vsekakor vztrepetalo ob prvih taktih uvodnega Cape Canaveral: se mladenič vrača k svoji akustični kitari, nad katero slika prepletajoče se podobe in prispodobe, ki jih z vsakim poslušanjem raje dešifriramo, in to s tako kvalitetnimi pesmimi, kot smo jih deset dobili na I'm Wide Awake, It's Morning in kot smo jih tako obupano pogrešali na Cassadagi? Odgovor je seveda ne, saj bi bilo prelepo, da bi bilo res - in tako je pričujoč album precej bolj Conor Oberst and the Mystic Valley Band kot pa samo in zgolj Conor Oberst. Čeprav se v kakšni pesmi (Eagle on a Pole) glasbeno pravzaprav vrne v čustveno zlomljen čas okrog Fevers and Mirrors, po drugi strani pa v popolnem nasprotju skoraj odkrije refren, a manj preko ponavljanja verzov in bolj s podajanjem podobno zvenečih besednih zvez, kar v končni fazi izpade zelo prijetno poslušljivo.Kaj se je torej spremenilo? Stalnega producenta in kooperaterja Mogisa ni zraven. Komadi so prvič po nekaj albumih obšli računalniško obdelavo in bili posneti analogno. Založba ni domači Saddle Creek. Oberst išče alternativo, se zdi - in kje jo najde? V približno konceptualni zgodbi o arhetipično ameriškem pobegu. Slika lastne praznine, krivde in odtujenosti (Lenders in the Temple) vodita v psihično in fizično bolezen (Danny Callahan, I Don't Want to Die (In the Hospital)), ki tako izpere mlado, nemirno ameriško psiho, da ne preostane drugega kot pobeg v Mehiko, saj kam drugam you gonna go with a head that empty (NYC - Gone, Gone) in there's nothing that the road cannot heal (Moab). Proti jugu v ritmu marša iz vojašnice z osvežujočim pomanjkanjem političnih prispodob, če pa že, pa zmeraj navezanih na osebno tragedijo. Album je bil v nekem mističnem azteškem mestu tudi posnet (je torej snemanje bilo del samega procesa koncepta, razsvetljenja?), česar ni nujno slišati, saj občutek zamaknjene subtilnosti v uvodu vara; uptempo country/blues komadiči (hello Dylan) dominirajo celostno podobo, presenetljivo prezentni kitarski rifiči nas uvedejo v kar lepo število pesmi, med njimi prvi singl Souled Out!!!, ki skoraj prispe na željeni cilj, pa ugotovi, da ga na more doseči: you won't be getting in, it's sold out in heaven. In tako se zaključni Milk Thistle, ki s Cape Canaveral predstavlja okvir albuma, akustični plašček, občo sliko dojemanja sveta, znajde spet na začetku; spet se boji prihodnosti, smrti. If I get to heaven, I'll be bored as hell, zanika poprejšno željo po izpolnitvi in happy endu.
Pesmi se po nekaj poslušanjih in prvotnem začudenju torej odprejo. Nehomogenost zvoka bojda služi konceptu, pa vendar vešče uho sliši: melodije so bolj plakativne kot sicer, kar seveda pomeni krajši rok uporabe. Recimo, da so zgodbe in podobe dovolj kvalitetne, da bodo pesmi držale v ušesu dlje časa, kar velja vsaj za Cape Canaveral in še za kakšen res odličen komad - še vedno pa so vse preveč oddaljeni od preteklih presežkov, da bi se z njimi gledali iz oči v oči. Upamo, da se Oberst ni izpel in da bo novi material na koncertu intenzivno predstavil v živo, obenem pa nam privoščil še kak posladek iz preteklosti. Sicer pa, kot sem pijan že znal razglašati: ne grem domov, preden ne popijem vsaj kozarca rdečega vina z največjim piscem pesmi, kar jih poznam.
1 komentar:
pa kaj pa vem, malo sem skeptičen glede tega novega albuma. nikoli nisem bil prevelik bright eyes freak, par starih plat mi je bilo všeč, glede tanove sem pa mešanih občutkov, ene par pesmi gor je kar dobrih, ostalo mi pa ni niti ni dovolj zanimivo, da bi albumu naklonil kaj več pozornosti.
Objavite komentar