Elegantna, nujna kraja

Vsake toliko ob poslušanju sveže glasbe nastopi nenavadno všečen trenutek: pesem, melodija, košček komada, ki ga slišiš prvič, zveni tako znano, kot da bi te z dotičnim fragmentom glasbe komercialne radijske postaje posiljevale že od samega rojstva. Rezultat: pesem je takoj v ušesu, neskončne ponovitve sledijo. Pop uspešnica je na dlani. A od kod tovrstne asociacije izvirajo? Nemalokrat gre preprosto za podobnost z že obstoječim, poslušalcu dobro znanim komadom. Prav takšen primer me je presenetil nedavno: singl Undertow z dolgometražnega prvenca dekliške počasnopopovske zasedbe Warpaint skiva neverjetno speven refren, ki se zarije naravnost v globine ušesa in tam tudi ostane. A punce se na tem mestu vsaj delno kitijo s tujim perjem. To melodijo namreč že poznamo iz Nirvanine žalostinke Polly.



So torej tovrstni trenutki v glasbi naključja, pokloni ali pa kar brezsramne kraje? To od primera do primera močno variira. Želja po zaslužkarstvu v brezzobi sredinski pop glasbi je samo v naši majhni državici v zadnjih letih naplavila ničkoliko primerov plagiarizma tujih sporno osladnih sentišev ali vsiljivih nastopaških poskočnic - spomnimo se samo Domna Kumra, Saše Lendero in nazadnje Božičnega natega s Pop Design. Spet drugje so podobnosti popolnoma naključne ali pa se izvajalci pri pisanju še zavedali niso, da poustvarjajo melodijo, ki jim je znana iz globin svetovne glasbene zakladnice. Sam verjamem, da je to najverjetnejša resnica za zgodbama Coldplay/Joe Satriani ter Red Hot Chili Peppers/Tom Petty, ki sta obe dobili tudi sodni epilog.

Pri predstavljenem primeru Warpaint pa je, kot kaže, bila celotna stvar vsaj delno načrtovana. Podobnost je seveda že opazilo nebroj blogerjev in recenzentov, Songfacts pa poroča, da je dotična spevna pasaža izšla prav iz skorajšnje priredbe komada Polly, katerega melodijo je kitaristka zasedbe na vaji odpela preko nove basovske linije, nakar se je skupina odločila kompozicijo pretvoriti v lasten izdelek. Warpaint celotno podobnost torej dojemajo kot poklon Nirvani, s čimer seveda ni prav nič narobe; delno sporno je morda le dejstvo, da so punce komad tudi izdale kot singl. Zanimivo je še dvoje: 1) da Cobain na ploščku ni naveden vsaj kot soavtor pesmi, kar je v tako očitnih primerih "sposojene inspiracije" marsikdaj običajno, ter 2) da en izmed blogerjev, ki je o komadu razpravljal, navaja tudi podobnost drugega dela Undertow refrena z linijo iz komada Luka 80s popevkarice Suzanne Vega. Presodite sami.

Častne zadnje besede modrosti na to temo pa naj pripadejo Jimu Jarmuschu:

In mimogrede: če še koga mala kitarska linija iz My Will Is Good spomni na nek drug komad, naj mi njegov naslov nemudoma zaupa. Občutek, da jo poznam od prej, mi namreč ne da miru že kaki dve leti.

Lord Stuart in lepota v škotskem popu

Belle and Sebastian, Gasometer, Dunaj, 16.4.2011

Zadnje čase ne obiskujemo več toliko koncertov na Dunaju kot v zlati dobi našega občudovanja britanske indie ponudbe, tam nekje leta 2007. Razlogi za to so najbrž številni; Ljubljana je v zadnjem letu koncertno lepo vzcvetela, pa tudi naši glasbeni interesi so se od "velikih" izvajalcev, ki v tujih državah že nekaj let polnijo indie mainstream, usmerili v bolj obskurne glasbene vode - vse v iskanju novega, navdušujočega. Vsake toliko pa nas kak izvajalec vendarle privabi v avstrijsko prestolnico. Nazadnje Casiotone for the Painfully Alone v Areni s svojim zadnjim koncertom na evropskih tleh, to soboto pa smo si ogledali nastop kraljeve družine prikupne glasgowške pop glasbe: Belle and Sebastian.

V dvorani Gasometer nisem bil že od zmerno do pretežno brezveznega nastopa Queens of the Stone Age februarja 2008, zato sem kar malo pozabil, da je v bistvu manjša, predvsem pa prijetnejša, kot sem se je spominjal od prej. Rdeča zavesa za odrom je dobro služila že Mando Diao na enem prvih večjih koncertov, kar sem jih obiskal, in seveda je tudi v nastop škotskega kolektiva vnesla kanček elegance. Kot da jo zares potrebujejo: mestoma z dvanajst člani na odru ter instumenti, kot so čelo, flavta in trobenta, pa trojico sposojenih domačih violinistov, so že a priori krepko bolj sofisticirani kot večina sodobne pop produkcije. Pa vendar niso bili povabljeni na angleško kraljevo poroko, je na vprašanje iz publike v smehu odgovoril pisec in osrednji lik zasedbe, Stuart Murdoch. Škandal!

Kako pa pri osmih izdanih albumih ter nešteto singlih, EPjih in B-sajdih pripraviš program za turnejo, na kateri predstavljaš nov album? Preprosto. Skuješ neke vrste ʺbest ofʺ setlisto, sestavljeno iz znanih komadov in ljubljencev občinstva, ki jo lahko vsak večer po potrebi ustrezno obračaš in modificiraš. Predhodno znani seznami pesmi so obetali veliko, pa vendar je bilo jasno, da bo vsak obiskovalec na koncu večera ostal vsaj brez kakega od svojih favoritov. Tako so na Dunaju manjkali denimo Funny Little Frog, Expectations in Another Sunny Day. Zanimivo: s prikupnega, a nevpadljivega novega albuma Write About Love smo dobili le oba najbolj znana komada ter singalong s Steviejem Jacksonom, medtem ko je skupina odigrala kar polovico svojega morda najbolj znanega albuma, prvega za Rough Trade, Dear Catastrophe Waitress. Vsaj s tega vidika mi je bil program precej na kožo pisan; morda kdo pomni, da sem albumu na tem mestu že pel hvalospeve kot enemu svojih najljubših za poletne dni. Preostanek programa večera pa mi je dal vedeti: diskografija Belle and Sebastian vključuje še ničkoliko biserov, predvsem na starejših izdajah, ki jih še velja odkriti. Te so nam delno ponudili v predrugačenih aranžmajih, denimo filmsko sforsiran, a prelep Piazza, New York Catcher, ki smo ga bili deležni v bendovski obliki. Troglasja kot tisto v vmesnem delu Step Into My Office, Baby pa v živo zvenijo prav tako čisto kot na plošči.

Kljub briljantnemu zvoku, ki ga podpira popolno obvladovanje instrumentov, pa Belle and Sebastian odlikuje prav simpatična nerodnost, ki si v premorih med glasbo samo očitno dovoli na plano. Če je skupina namreč med pesmimi morda nekoliko statična, nastop popestrijo občasni vložki, ki nemalokrat temeljijo na interakcijah s publiko. Tako si Jackson privošči spontano prirediti košček zimzelene Rivers of Babylon samo zato, ker nekdo zakriči ta naslov. Murdoch se mu oklevajoče pridruži. "That's about the weirdest fucking cover we've ever done," pove, in verjamemo mu. Nemalo zatem ob opori na roke oboževalcev že lovi ravnotežje med sprehodom po ograji pred odrom. Med The Boy With the Arab Strap smejo štirje oboževalci celo zaplesati na odru, kar načeloma lahko izpade precej kul (glej Iggy Pop ali Stereo Total), tukaj pa je le nekoliko nerodno, saj se ego udeležencev napihne in napolni Gasometer kot oblak plina; največji douchebag se celo spomni ovekovečiti svojo faco pred Murdochom s pravcato Myspace fotografijo, bend pa komad komaj uspešno konča. Murdoch si jim na koncu še drzne podeliti medalje, poslednjo izmed katerih prejme najmlajša udeleženka koncerta, zgolj nekaj let stara punčka na ramenih staršev.

Stuart Murdoch je nasploh zanimiv, če ne že kar enigmatičen lik. V svojih besedilih rad pripoveduje zgodbe o takšnih in drugačnih patronih, ki ti dajo misliti: le koliko je v teh portretih njega samega? Z vlogo frontmana, ki jo igra na odru, pa svojo besedilno anonimnost kvečjemu le še podžiga. Urejen, skoraj malo pretirano "stajliš" za vokalista twee pop benda, simpatično poskakuje po odru ter miga z boki kot Ian Curtis na antidepresivih po uspešno zaključenem plesnem tečaju. Sredi predstave zaprosi publiko za esencialen rekvizit: maskaro, nakar se v kurjo polt vzbujajočem Lord Anthony prelevi v naslovni lik, androginega učenca, brihtnejšega od vseh v svoji mikrookolici. Mogoče je slutiti, da podobno potezo na odru izvede vsako noč – a to ne spremeni dejstva, da gre za zelo umesten poklon lastni javni podobi preko skromne inačice velikopoteznih odrskih preobrazb a la Bowie.

In če smem na tem mestu navezati na prvi odstavek, nas je po koncertu v klubu Chelsea čakala dobra zabava ob primerno slabi "indie" glasbi. Ostaja pa naslednja ugotovitev: kot eni mlajših med celokupnim občinstvom smo poslušali elegantno formulirane zgodbe o velikih čustvih. Najbrž rastemo, tako oblikovno kot vsebinsko, skupaj z glasbo, ki jo poslušamo. Ali pa je to samo nesmiselno nakladanje, kot se ga rad poslužim, da vsakdanu podeljujem pomenljivost. Belle and Sebastian imamo v vsakem primeru radi.

foto: Elisabeth Voglsam @ Flickr.

Svetlosivaskorajbela

The Rural Alberta Advantage - Departing
Paper Bag Records / Saddle Creek, 2011

The Rural Alberta Advantage nimajo ničesar za izgubiti. V zadnjih dveh letih so si priigrali zasluženo pozornost ljubiteljev neodvisne, zanimive folk glasbe, Nils Edenloff pa je s svojimi visoko spevnimi, hrepenečimi popevkami izvabil marsikatero solzo v oči privržencem prerano preminulih Neutral Milk Hotel. Drugi izdelek njegove zasedbe tako sliši na ime Departing in je vzoren, kvaliteten, predvsem pa manj obremenjen, kot se zdi na prvi pogled.

Primerjava s pisanim prvencem Hometowns je vsekakor neizogibna. Tega je trojica sprva izdala že leta 2008 v samozaložbi, nakar je veličino njegove pristne neposrednosti prepoznala tudi založba Saddle Creek, velikan neodvisnega folka in countrya iz Nebraske. Tistim, ki so Hometowns sprejeli in vzljubili, pa je že ob prvem poslušanju nove plošče jasno: Departing sledi linijam, ki jih je njegov predhodnik začrtal, saj ohranja kontinuiteto preprostih melodij in divje, izrazito dinamične ritmike. Naveza teh elementov je v širšem folk rock žanru morda nekoliko nenavadna, a prav zato v tem primeru odlično deluje.

Čeprav torej lahko trdimo, da v pisanju Nilsa Edenloffa počasi razpoznavamo neko formo, so tokrat aranžmajske malenkosti pogosto tiste, ki poskrbijo, da se posamezne pesmi ne izgubijo v povprečnosti. Ko mu to koristi, je Departing namreč nadvse zadržan; takrat ne izbira nemudoma očitnih zasukov, niti vokalnih niti dramaturških, če o čem takem v sklopu triminutnih pop pesmi sploh lahko razpravljamo. V svoji preprostosti morda najlepša pesem plošče, North Star, doseže kar največ celo z minimalnimi sredstvi in učinkovitim stopnjevanjem ob popolni odsotnosti kitare.

Mesto dežurne uspešnice, ki je na prvencu pripadlo zdaj že vseprisotnemu Don't Haunt This Place, tokrat zavzema Stamp. Čeprav se na vse pretege trudi oddaljiti se od enačbe uspeha najbolj spevnih pasaž prešnjega albuma, ga je zasedba upravičeno izbrala za prvi singl, saj prav ti namenski odmiki doprinesejo k njegovi končni všečnosti. Da se dokončno zakorenini v podzavest, pa poskrbi nenazadnje strašljiv, distanciran spremljevalni vokal klaviaturistke Amy Cole. Tega je v splošnem manj, kot smo navajeni. Tudi linije njenih klaviatur so celoti že prej doprinašale le minimalne poudarke, ki pa so tokrat še nežnejši, skoraj porcelanasto lomljivi - in morda prav zato nov material zveni hladnejše, bolj prazno.

 Kjer na naslovnici prve plošče najdemo prvinske barve, ki lepo odslikajo vzdušje poznega poletja, kakršno posreduje tudi glasba sama, je Departing torej drugačen. Naslovnica je svetlo siva, skoraj bela; šele ko pozorno pogledamo, opazimo luči avtomobila, ki se prebija skozi bleščečo se zimo. Nekdo odhaja, pomislimo, če se naslonimo zgolj na naslov plošče, in imamo vsaj do določene mere prav. Odhodi, ki jih plošča tematizira, so namreč predvsem osebne narave, a primerno ogrnjeni v prispodobe poslavljanja, selitev in siceršnjih fizičnih oddaljevanj. Razmerja, ki jih je prehitro konec, hrepenenja po objemih, sem ter tja pa tudi kanček skeptičnega upanja.

Za prvo ploščo so imeli The Rural Alberta Advantage časa pregovornega pol življenja, za pričujočo zgolj kakega pol leta. Presenetljivo torej, da zgodbe s Hometowns zvenijo bolj, kakor da izvirajo v tukaj in zdaj, Departing pa je tisti, ki vsebinsko daje dnevniški vtis spominov na davno minule dogodke melanholične mladosti. A temu vseprisotnemu občutku brezčasnosti navkljub plošča pot do prvega prenočišča najde že v dobre pol ure. Zaključna Good Night zveni, kot da je posneta v zguljeni spalnici obcestnega motela na dotrajan kasetofon. Z zlomljenim vokalom, a jasnim sporočilom, ki ga je potrebno nemudoma ovekovečiti. In ker se sneg čisto počasi pričenja taliti, postaja jasno: The Rural Alberta Advantage so svojo zimsko ploščo splavili v prvem mesecu letošnje pomladi.

Prvotno spisano za avdicijo za Glasbeno redakcijo Radia Študent.

Pesem, ki ji ni videti konca

Leonard Cohen, 12.10.2010, Arena Stožice

Vsak, ki kaže količkaj zanimanja za kvalitetno, besedilno močno folk glasbo, ve: Leonard Cohen je en največjih, najvplivnejših, pa tudi najbolj znanih piscev pesmi v svojem žanru in širše. Po karieri kot poet in pisec je v sedemdesetih izdal več priznanih in uspešnih albumov, slogovno uvrščenih v celoten spekter med temačnim, osnovnim folkom s Songs of Love and Hate ter instrumentalnim obiljem pod taktirko Phila Spectorja, Death of a Ladies’ Man. Rdeča nit, ki ta dela povezuje, je seveda Cohenov pečat, ki ga pesmi neizogibno nosijo. Besedilno bogato in razdelano upravlja z motivi ljubezni, vere, spolnosti, glasbe same in celo družbene kritike, kar mu je tekom kariere prineslo številna priznanja, tako ustna kot materialna, ter neštete oboževalce.

Ko se je Cohen po začetku devetdesetih nekako umaknil z ustvarjalnega prizorišča in publiki ponudil le občasne kolaboracije s partnericami iz glasbenega ali zasebnega življenja, se za pet let celo predal samoti zen budizma, odrskih desk pa se precej dosledno izogibal, se je polnopravna vrnitev zdaj že starejšega moža v novem tisočletju zdela nekako manj verjetna. Za še manj verjetne so se nadalje izkazali razlogi, ki so Cohena na turnejo ponovno odpeljali leta 2008 - prvič po desetletju in pol, na pragu načrtovane upokojitve. Ali je tej odločitvi botrovala finančna depresija, v katero so ga, kolikor je znano, pahnili najožji sodelavci, ni gotovo, a se zdi mogoče. Le dva meseca pred začetkom koncertnega popotovanja, ki traja do današnjega dne in je Cohena v tem času večkrat popeljalo okrog sveta, je bil takrat 74-letni poet slavnostno sprejet v Rock and Roll Hall of Fame. Lou Reed je v svojem govoru ob tej priložnosti le še potrdil, da Cohen “sodi v najvišji in najvplivnejši razred piscev pesmi”.

Kakršnikoli so že razlogi za Cohenovo vrnitev na odre: čast obiska tega velikega umetnika naj bi tudi slovensko prestolnico doletela že leta 2008. Ko je bilo v sledečih dveh letih prav toliko njegovih koncertov vsaj neuradno napovedanih, pa brez pravih razlogov tudi odpovedanih, so oboževalci tekom turneje poromali na koncerte v druge evropske države, avgusta letos tudi v Avstrijo in na Hrvaško. Nato pa smo, še v zaprepadenosti od Dylanovega letošnjega nastopa v Hali Tivoli, oktobra po nekako kratkoročni in na pol zanesljivi napovedi v Ljubljani dočakali tudi nastop drugega od obeh velikih folk trubadurjev.

Kot drugi koncert sploh v sveže pripravljeni Areni Stožice je bil nastop tudi neke vrste preizkus, predvsem za ekipo ozvočevalcev, kakor pričajo fotografije s turnejskega dnevnika na Cohenovi uradni spletni strani. Da se je organizacija nastopa vsaj s strani števila obiskovalcev izkazala za smiselno, je bilo prav tako jasno že kmalu po vstopu v dvorano, saj je bila le-ta nabito polna. Ali pri nas premoremo toliko Cohenovih oboževalcev ali so navdušenje ustvarile le neuslišane napovedi zadnjih let, bo najbrž ostalo nerazjasnjeno, dvomi v primernost športne arene za nastop velikega umetnika pa so se skoraj popolnoma razblinili takoj, ko je slednji stopil na oder.

Kar osemčlanska spremljevalna skupina je tista, ki je Cohena sprejela v svojo odrsko sredo, ta pa nas je za začetek popeljal v ples do konca ljubezni: Dance Me to the End of Love. Njegov glas, je prva ugotovitev, se je z leti ne le znižal, temveč postal tudi še bolj raskav, pa vendar zmerom mehak in prijeten. Kot v najboljših trenutkih odlične sintetične plošče I’m Your Man torej, v katere zaključku Tower of Song slišimo: “bil sem rojen z darom zlatega glasu”. Publika navdušeno vzklika in ploska, pa čeprav sredi pesmi same; tukaj so, da počastijo preroka zlatega glasu. A tudi na njegove soborce nikakor ne gre pozabiti. Odlični in dovršeni instrumentalisti, ki Cohena spremljajo na turneji, so namreč njegovi dolgoletni spremljevalci in prijatelji. Gentlemanski klobuk, pod katerim Cohen skriva svoje osivele lase, sname le redko. Takrat pa prav kot poklon tem glasbenikom; najraje, ko iz svojih instrumentov z občutkom izvabljajo popoln zvok. Za vokalno spremljavo skrbita sestri Webb, ki prevzemata vlogo močnih ženskih spremljevalnih glasov, na kakršne se je Cohen tekom svoje glasbene kariere zmerom rad zanašal. Da pa skoraj družinsko povezanost članov zasedbe še bolj začutimo, ima Cohen sam za vsakogar pripravljen oseben poklon in komplimente, s katerimi ne skopari.

A zgoraj omenjeni Tower of Song je že začetek drugega dela koncerta, drugega zaključenega seta po krajšem premoru. Skupaj redni del nastopa obsega kar 21 pesmi, za katere poslušalci vedo, da že same ničkolikokrat posežejo čez mejo šestih minut, solo vložki pa jih v živo radi še dodatno podaljšajo. To pa obveznih dodatkov sploh še ne vključuje. Takšne megalomanske razsežnosti nastopa, bi pričakovali, lahko izčrpajo še tako neumornega izvajalca. A Cohen se ne da niti za trenutek. Kljub svojim šestinsedemdesetim in nekoliko sključeni drži je več kot vitalen; ne odreka se poplesavanju na oder in z njega, poklekanju pred svojimi glasbeniki ter celo lastnoročnemu igranju instrumentalno zahtevnih odsekov, kot je kitarska linija iz Avalanche. Ker mu let ni pripisati, pa tudi programsko posega predvsem v zlato dobo svoje kariere. Pravzaprav je ves seznam odigranih pesmi en sam izbor največjih uspešnic, če lahko o takih pri Cohenu sploh govorimo. A v vsakem primeru so nastopi takšnega velikostnega razreda nujno populistično naravnani - in tudi pri izvajalcih s tolikšno umetniško integriteto, kot jo ima Cohen, ni nič drugače. Tu seveda ni govora o nujno nekoliko predrugačenih aranžmajih izvedb v živo, temveč predvsem o odsotnosti bolj surovih trenutkov Cohenove diskografije, kot je denimo mrzlični Dress Rehearsal Rag. Še nekatere cinične pasaže besedil so prilagojene ali izpuščene, denimo v odlični Avalanche. Gre nemara za prilagajanje masovni publiki, prijaznost radijskemu poslušalcu?

Neizogibno se je potrebno sprijazniti, da pesmi s tako osebno vsebino, kot jo Cohenove pač nosijo, z rastjo na stadionske razsežnosti nujno nekoliko zvodenijo, saj so primernejše za intimni prisluh kot masovno podajanje. A Cohenu in skupini je v Stožicah kljub nekoliko sterilnemu ambientu uspelo ustvariti vzdušje, zaradi katerega pozabiš, kje in kdaj se nahajaš, saj je v tistem trenutku pomemba le glasba. Tega ne spremeni niti nekoliko popačen zvok na tribunah. Brez moči je celo dejstvo, da se seznam in vrstni red odigranih pesmi komaj kaj spreminjata že od pomladi 2008, pa da je celo zaporedje prirejeno dinamiki koncerta in ne dovoljuje pravzaprav nobene spontanosti. Tako je vnaprej posneta uvodna najava Stožic, da se “predstava začne čez 15 minut,” še kako na mestu. Zaključek posledično nujno tvorijo pesmi, ki govorijo o odhodu, kot so Closing Time in I Tried to Leave You, vključno z obveznimi večkratnimi odhodi z odra in vračanjem nazaj. Tudi po dveh letih skoraj nepretrgane turneje pa je na obrazih nastopajočih opaziti nasmeške, ki skupaj z mogočnostjo velikega finala Ain’t No Cure for Love podpisujejo sporočilo nastopa, turneje, Cohenovega življenjskega dela: pomembna je ljubezen, predvsem tista do glasbe.

Mja, recenzija koncerta po pol leta. Tole je bilo spisano za revijo Glasna in tam pod prejšnjim urednikom nikoli objavljeno.
Slike: http://leonardcohen.tumblr.com/

Nikjer, sedaj.

Če neka pesem vsakič pride na misel kot prvi izbor za morda najljubšo pesem vseh časov, bo že nekaj na njej. To morda ne drži in če bi do takega izbora dejansko prišlo, pod pritiskom teh mučnih in nadvse pomembnih miselnih procesov morda ne bi vzdržala. Pa vendar: tukaj je v vsej svoji veličini. Pove nam, kako razmišljamo, kako čutimo, in se sploh ne trudi orisati, zakaj. Vsak zagovarja svoj prav, v katerega še verjame ne, razen če je skrajno neumen, pa še tedaj se le pretvarja. V tej praznini prenapihnjenega niča zato hrepimo po odrešitvi, predpisana sredstva zanjo pa dosledno zavračamo v imenu razuma. Pa saj smo pametni ljudje. In če ponoči slabo spimo, če se premetavamo in kotalimo med rjuhami, so kriva škropiva in špricarji in še kaj. Le naše nemirne misli ne. Njihova krivda je le v tem, da nas silijo početi vse, za kar v svojem razširjenem razumevanju dobro vemo, da nam škoduje. Tako telesno kot umsko, če kaj takega sploh obstaja. Vprežene v vajeti navad nas policaj v glavi pijane prosi, naj se vendar sprehodimo po liniji najmanjšega odpora. Z njo smo nato tako prezaposleni, da vse velike geste ostanejo brez koga, ki bi jih bil pripravljen deliti s svetom. Ali vsaj s kom izmed nas. In nato šest besed naslika naš položaj. We are nowhere and it's now.

If you hate the taste of wine 

Why do you drink it until you're blind? 

And if you swear that there's no truth and who cares

How come you say it like you're right?

Why are you scared to dream of God 

When it's salvation that you want? 

You see stars that clear have been dead for years 

But the idea just lives on 

In our wheels that roll around 

As we move over the ground

And all day it seems we've been in between 

The past and future town

We are nowhere and it's now

We are nowhere and it's now

And like a ten minute dream in the passenger seat 

While the world was flying by

I haven't been gone very long 

But it feels like a lifetime 

I've been sleeping so strange at night

Side effects they don't advertise

I've been sleeping so strange 

With a head full of pesticide

I've got no plans and too much time

I feel too restless to unwind

I'm always lost in thought as I walk the block 

To my favorite neon sign 

Where the waitress looks concerned

But she never says a word

Just turns the jukebox on and we hum along 

And I smile back at her

And my friend comes after work 

When the features start to blur

She says these bars are filled with things that kill

By now you probably should have learned 

Did you forget that yellow bird?

How could you forget your yellow bird?

She took a small silver wreath and pinned it on to me

She said, "This one will bring you love" 

And I don't know if it's true

But I keep it for good luck

To ni Kanada, pa vendar.

Redki, a lepi so trenutki, ko neka pesem tako popolno opiše počutje nekega trenutka v času. Preprosta, nežna, dovzetna, skorajda resignirana. V tem trenutku je vsakdo John K. Samson in vsak domači kraj je Winnipeg. Ljubezen, ki je tako grenka, pa vendar vseobsegajoča. Umazane preproge, prazni pločniki, škatla vžigalic. O vetru, o snegu ni govora, pa ju vendar čutiš na svoji koži. Hladno je; to je gotovo. Veter pa prinaša piš zgodovine, katere groba prisotnost se odslika v zavrženih rojstnodnevnih voščilnicah. Ta preteklost je dvomestna, a neskončna. Iz sedanjosti v prihodnost pa si upamo le v previdnem štiričetrtinskem taktu.

My city's still breathing, but barely, it's true

Through buildings gone missing like teeth

The sidewalks are watching me think about you
Sparkled with broken glass

I'm back with scars to show

Back with the streets I know
Will never take me anywhere but here

The stain in the carpet, this drink in my hand

The strangers whose faces I know

We meet here for our dress rehearsal to say,

"I wanted it this way"
 

Wait for the year to drown

Spring forward, fall back down

I'm trying not to wonder where you are

All this time

Lingers undefined

Someone choose

Who's left and who's leaving

Memory will rust and erode into lists

Of all that you gave me

A blanket, some matches, this pain in my chest

The best part of lonely

Duct tape and soldered wires
New words for old desires
And every birthday card I threw away

I wait in 4/4 time

Count yellow highway lines

That you're relying on to lead you home

Zima.