Isis, Horus, Ra, SetIsis, Horus, Ra, Set
Isis, Horus, Ra, Set
Isis, Horus, Anubis!
Kako primeren intro za bend, ki trdi, da razlaga njihovega epskega imena tiči v besedilu rituala Majev, ki kaže neverjetno podobnost s starodavnim egipčanskim urokom. In ki da verjetno najdaljšo okrajšavo imena benda vseh časov. Pa mitske razlage na stran: kdor citiran intro pozna, ve, kako Trail of Dead z njim na Worlds Apart stopnjujejo napetost, ki po v stereu dahnjenem imenu benda izbruhne v Will You Smile Again?. A tokrat so se teksaški heroji odločili pričeti malo bolj ležerno, v kolikor ta izraz za njih sploh obstaja; Gargoyle Waiting s self-titled prvenca je otvoril (indie-? hard-?) rock spektakel. Kljub temu, da se Jason Reece, ki sicer izgleda kot kak redneck pretepač, več kot dobro znajde v nastopaški osrednji vlogi začasnega frontmana, se je kmalu izkazalo, kdo je prava ključna figura šestčlanske zasedbe. Conrad Keely, ta majhna, neočitna, smešna pojava, ki pa na odru dobi in tudi posreduje izjemno energijo (pa vendar za klaviaturami izgleda neskončno zabavno), nas je takoj zatem že popeljal v prvi vrhunec: Relative Ways. Bend po lastnih izjavah menda na mara svojega zadnjega albuma, pa so z obligatornim Stand in Silence po z navdušenjem sprejetim melodičnim introm vseeno pošteno zažgali, nato pa nam predstavili (na setlisti, polni okrajšav, z "Bells" naslovljeno) prvo pokušino prihajajočega albuma. Obetavno; pesem bi po dinamiki sodeč lahko postala to, kar je It Was There That I Saw You za Source Tags & Codes, ali pa že omenjen Will You Smile Again? za Worlds Apart. Nasploh je slednji en vrhuncev diskografije Trailov; množica je z brutalnim navdušenjem sprejela prvi ton iz Keelyeve kitare, ki je nosil za komad značilen (presenetljivo, sploh ne tako očiten ali vpadljiv) zvok. Bend se je samo presenečeno spogledal in ponovno navdušil. Will You Smile Again? poleg tega, da je popolno himničen, združuje vse kvalitete te izjemne zasedbe: klasične rock prijeme, združene z neverjetnim pritiskom, ki ga glasba ustvari, pa seveda nepogrešljivo melodičnostjo. Pulzirajoč osrednji del in prepevanje na vse grlo; divje.
Veliko mero starejših komadov, ki jih je bend izbral za graški nastop, je odtehtal zvok, v katerem so (kljub občasnemu brnenju ojačevalcev; basist kitaristu potiho: "Is that you?") zveneli precej bolje kot na dotičnih albumih. Vseeno so bili neskončno pogrešani tihi vrhunci a la The Summer of '91, Guided by Voices priredba Gold Heart Mountain Top Queen Directory ali sarkastično-spevni Worlds Apart. A takih premorov za predah ni bilo; energija je gnala naprej in prinesla zaslužen muskelfieber tilnika nasledni dan. Kdo pa se more upreti riffu iz Another Morning Stoner, kdo divjanju zaključujočega Richter Scale Madness-a? Grla so se hrapavo izognila germansko tipičnemu Zu-ga-be! v korist Trail-of-Dead! Trail-of-Dead!, ko so fantje že po enajstih komadih nepreklicno osvetlili oder in nas zapustili krepko presenečene nad kratkotrajnim špilom, pa vendar evforične kot že dolgo ne.Setlist:
Intro (Ode to Isis)
Gargoyle Waiting
Relative Ways
Stand in Silence
Bells
Caterwaul
Will You Smile Again?
Another Morning Stoner
Clair de Lune
Totally Natural
----------
Mistakes & Regrets
Richter Scale Madness
Support so igrali The Amber Light, ki smo jih pridno prešpricali, pa Bellavista iz San Francisca. Slednji so začeli bolj medlo, pa nato s svojo mešanico psihadelike, marsvoltovskih poz in prezentnega kotla (s pretirano navdušenim, a dinamičnim bobnarjem za njim) razgibali vsaj nekatere in spravili kak nasmešek na obraz, zaključili pa skupaj s Traili z (žal neidentificirano) priredbo. Priporočeno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar