Midva sva znanstvenika

Odličen bend s - kot premnogi - povprečnim drugim albumom ali povprečen bend z odličnim major prvencem? Ali tudi: kje bi danes stali Maximo Park, ako se po eksplozivnem A Certain Trigger ne bi odločili pojačati kitar, omehčati sintesajzerjev v pop klavirček, obenem pa bi pozabili pisati odlične pesmi?

We Are Scientists, najbolj angleški Američani, odkar smo spoznali Killerse, na Brain Thrust Mastery torej rahlo šepajo. V primerjavi s smetano tako imenovane indie rock scene namreč, pa tudi v primerjavi z In Love and Squalor. Saj so ohranili mnogo odlik, ki so slednjega krasile: rifiči preko brnečih kitar, skoraj pubertetniško-pijansko naivna besedila (in to pri enaintridesetih, Keith Murray!), svoj dol-nam-visi šarm. Pa vendar vse kaže, da je trojica s tem, ko se je lani skrčila v dvojec, skupaj z bobnarjem izgubila tudi dobršnjo mero svoje neposrednosti, ki je bila morda njihova največja vrlina. Vse preveč novih komadov je medlih, ne potegne tako, kot so to znali Cash Cow ali Inaction, na primer. Klasična napaka je morda tudi postavitev treh do petih najmočnejših komadov na začetek albuma (je kdo kadarkoli - kadarkoli - poslušal Hot Fuss od All These Things I've Done naprej?). Otvoritev kot z Ghouls smo nazadnje slišali pri Phantom Planet, le da Raise the Dead ni tako samokritičen in -centriran; Let's See It je tipičen WAS hitič, singl After Hours kot verjetno najmočnejša pesem albuma pa v svojem samopoveličevanju zaneseno pijan ob štirih ponoči sredi mesta. Saj se tudi preostanek albuma priključi, kjer se je With Love and Squalor končal, a je Tonight na primer kot Textbook brez tistega bitchin' ritmičnega brejka, Spoken For pa kar kliče po več substance, kot je na koncu koncev premore. Zaključni That's What Counts s svojim saksofonom (je to saksofon? teh inštrumentov nikoli ne identificiram korektno) simpatično potegne črto in kar predstavljaš si, kako laufa v limuzini na naslovnici, kjer preostala samooklicana znanstvenika kinkata pijana od šampanjca. No regrets, jima torej piše na obrazu, le naslednjič naj komadi spet bolj štimajo, drugače uvodni verzi iz After Hours kmalu ne bodo več držali: "this door is always open / this door is always open / no one has the guts to shut us out."