Ponavadi v albume, ki jih celotna glasbenokritična elita vlači po zobeh kot odlične, že štartam z negativnim priokusom; tako še zdaj nisem niti poskušal poslušati večine lanskoletnih bitchforkovih albumov leta. A odločil sem se, da dam priložnost Dodos, popolnoma brez da bi imel pojma, kaj igrajo, le na podlagi kul imena in otroško debilno minimalistične naslovnice albuma Visiter. Pa se je izkazalo, da ne igrajo, temveč igrata, Meric Long and Logan Kroeber namreč (nora imena!), in sicer po infu baje psihadelični folk. Že v uvodnem Walking vidimo, kam nas bo vodila pot: čez folky kitarice v deželo ameriških melodij. To potem izpade tako, da so najbolj alter na celotni zadevi menda bobni (oziroma karkoli to rožljanje in ropotanje v ozadju predstavlja), ki dajo komadom rahlo smetiščen feeling v zelo pozitivnem smislu. So podlaga zdaj bolj, zdaj manj inovativnemu ubiranju in brenkanju večinoma ene kitare. Ta tvori komade vseh dolžin, kar si jih je mogoče zamisliti - od minuto in pol pijano se opotekajočega It's That Time Again vse do skoraj sedeminpolminutnega Joe's Waltz, ki čast svojemu imenu dela s suhim klavirjem, po štirih minutah pa zgalopira in se ne ustavi več. Čudno, da se konj ne utrudi; daljši komadi dvojice zahtevajo svojo mero potrpljenja, saj na trenutke nosijo premalo dinamike za stil, ki se ga trudijo furati. Potem že rajši fino melodična zgodbica Park Song (saw the girl I know from my job / I think that she must think that I'm retarded; kako prijetno), pa verjetno precej iskren tihi vrhunec Winter. Zmaga pa itak nesrečno zaljubljeni Undeclared, ki bi lahko bil Grease ob tabornem ognju - in to izpade točno tako dobro, kot se sliši. Svojega hypa fanta verjetno to poletje ne bosta doživela, če pa jima dovolite, se vam lahko z marsikatero simpatično pesmico prikradeta blizu.
sreda, 4. junij 2008
Izumrla vrsta
Ponavadi v albume, ki jih celotna glasbenokritična elita vlači po zobeh kot odlične, že štartam z negativnim priokusom; tako še zdaj nisem niti poskušal poslušati večine lanskoletnih bitchforkovih albumov leta. A odločil sem se, da dam priložnost Dodos, popolnoma brez da bi imel pojma, kaj igrajo, le na podlagi kul imena in otroško debilno minimalistične naslovnice albuma Visiter. Pa se je izkazalo, da ne igrajo, temveč igrata, Meric Long and Logan Kroeber namreč (nora imena!), in sicer po infu baje psihadelični folk. Že v uvodnem Walking vidimo, kam nas bo vodila pot: čez folky kitarice v deželo ameriških melodij. To potem izpade tako, da so najbolj alter na celotni zadevi menda bobni (oziroma karkoli to rožljanje in ropotanje v ozadju predstavlja), ki dajo komadom rahlo smetiščen feeling v zelo pozitivnem smislu. So podlaga zdaj bolj, zdaj manj inovativnemu ubiranju in brenkanju večinoma ene kitare. Ta tvori komade vseh dolžin, kar si jih je mogoče zamisliti - od minuto in pol pijano se opotekajočega It's That Time Again vse do skoraj sedeminpolminutnega Joe's Waltz, ki čast svojemu imenu dela s suhim klavirjem, po štirih minutah pa zgalopira in se ne ustavi več. Čudno, da se konj ne utrudi; daljši komadi dvojice zahtevajo svojo mero potrpljenja, saj na trenutke nosijo premalo dinamike za stil, ki se ga trudijo furati. Potem že rajši fino melodična zgodbica Park Song (saw the girl I know from my job / I think that she must think that I'm retarded; kako prijetno), pa verjetno precej iskren tihi vrhunec Winter. Zmaga pa itak nesrečno zaljubljeni Undeclared, ki bi lahko bil Grease ob tabornem ognju - in to izpade točno tako dobro, kot se sliši. Svojega hypa fanta verjetno to poletje ne bosta doživela, če pa jima dovolite, se vam lahko z marsikatero simpatično pesmico prikradeta blizu.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
They love their new-weird-america-freak-folk-post-folk-karkoli-že at pitchfork, that's for sure :). Res ogromno te glasbe nagradijo z najvišjimi ocenami, pa se precejkrat strinjam, v bistvu. I like the lo-fi touch ^^.
Objavite komentar