Vsako leto znova

Vesele kurčeve praznike.

Naj počiva v miru

Včeraj pozno zvečer je postala novica tudi uradna: zgodba slovenskega glasbenega mesečnika RSQ se z novim letom zares končuje. Nič kaj praznično informacijo je uredništvo objavilo po 16 digitalnih, "webzine" izdajah, enoletnemu naboru tiskanih številk, šestih izdanih CDjih (večinoma) domačih izvajalcev ter vsaj priložnostnemu sodelovanju bolj ali manj vseh glasbenih navdušencev, kar jih na domačem terenu osebno poznam. Razlogi, ki se v uradni objavi navajajo, so finančni ter "nezmožnost razvoja v željene smeri" (torej še enkrat finančni). Ali je z vsebino, kot jo je bralcu v materinščini nudil RSQ, na domačih tleh nemogoče preživeti, tukaj vsaj zaenkrat ne bom razpravljal, prav tako ne o poplavi informacij, ki jih publika neodvisne glasbe itak pobira na spletu. Vsekakor pa smem izraziti razočaranje, saj je RSQ prepričal z entuziazmom, pohvalnim konceptom izdajanja plošč ter nedavno še bolj namensko poudarjenim fokusom na domače izvajalce. Škoda, da je danes božični večer in ne prvi april.

Jaz je ne vidim.

Zdaj mi naj pa nekdo prosim razloži, kakšna je razlika med tem in Avril Lavigne.

Zresniti se bo treba.

Očiten znak, da smo - vsaj z vidika popularne glasbe - zelo, zelo mladi: ob poslušanju Springsteenovih klasikov nas ogromne, vseobsegajoče melodije spomnijo na drugi album The Killers. In ne obratno. Žalostno? Ne nujno, če to vodi vsaj do priznavanja idolov naših trenutnih ljubljencev. Prijateljskim priporočilom na ljubo trenutno odkrivam Dylanov Blood on the Tracks in Springsteenov Born to Run. Genialno. Časi, ko sem ponosno citiral Questionable Content slogan "when good new music stops coming out, I'll check out old stuff", se zdijo kot posmeha vredna davnina - a ga bom vseeno vsaj začasno obdržal na svojem last.fm profilu, že kot poklon še nedavnemu načrtnemu zavračanju vsega glasbenega, kar ni nastalo v zaključujočem se desetletju. Od kod torej taka sprememba mišljenja? Ker od nekoga dobiš v roke njegov osebni seznam najljubših filmov vseh časov, v zameno poskušaš sestaviti seznam svojih najljubših albumov vseh časov - in ugotoviš, da jih je velika večina pravzaprav tam nekje iz 2003 do 2006. Nič čudnega, to je glasba, s katero rastemo, a veliko trenutno cenjenega je tako prekleto precenjenega. Hja. Staramo se.

Zakaj Zooey Deschanel ni "indie rock crush" leta 2009

Cenjen glasbeni blog Stereogum je nedavno objavil "dobitnike" svojih vsakoletnih nagrad Gummy, kjer bralci oziroma obiskovalci glasujejo za presežke minulega leta. Samo po sebi nič posebnega ali nenavadnega, le da Stereogum ob bok "klasičnim" kategorijam, kot so npr. album in novinec leta, postavlja še kategorijo "Indie Rock Crush", kar se v slovenščino morda še najbolje prevede kot "indie rock simpatija". Tukaj nato punce izbirajo fante s "scene", do katerih so v preteklem letu gojile takšne občutke, in obratno. Letošnja zmagovalca torej: Noax Lennox (Panda Bear iz Animal Collective) med fanti, med puncami pa - nič kaj presenetljivo - Zooey Deschanel.

Vsekakor mi je kristalno jasno, da bodo pri takšni obliki prostega glasovanja, kakor to poteka pri nagradah Gummy, nujno zmagovali najbolj "komercialni" kandidati. Pa vseeno menim, da lahko navedem nekaj razlogov, zakaj si Zooey Deschanel ne zasluži laskavega (?) naziva, ki ji pritiče že drugo leto zapored.

Prvič, govorimo o indie rock simpatiji nekega leta. Natančneje: leta 2009. Kaj je gospodična Deschanel leta 2009 ustvarila, kako je se udejanila, da ji pripada ta naziv? Njen zadnji (in doslej edini) glasbeni izdelek, She & Him album Volume One, je izšel marca 2008 - če ignoriramo pesem ali dve na (sicer letošnjem) soundtracku za film (500) Days of Summer. Po besedah M. Warda Zooey trenutno res piše odlične pesmi, Volume Two pa bo zasenčil svojega predhodnika - a ga ne pričakujemo prej kot naslednje leto. Torej lahko obvelja le ena od dvojega. Ali je seznam univerzalen in je potemtakem glasovanje mogoče za kogarkoli iz celotne glasbene zgodovine (naslednje leto na stopničkah: Debbie Harry!), ali pa za izrazit indie rock dosežek velja tudi poroka z Benom Gibbardom.

Drugič, in precej bolj subjektivno: glasbeni navdušenci ne morem mimo dejstva, da je Zooeyin dosedanji opus milo rečeno povprečen. Sam sem velik zagovornik doseganja maksimalnega učinka z najpreprostejšimi sredstvi, čemur v prid govori, da se med ljubimi mi izvajalci najdejo npr. Bright Eyes in Neutral Milk Hotel. She & Him pa kljub Wardovemu sodelovanju vendarle redko presežeta raven tralala srednješolskih ljubezenskih pesmic s hudo pocukranimi poantami. Neprimerljivo z visokoletečimi kompozicijami kakšne Natashe Khan, denimo (ki je, mimogrede, pristala na četrtem mestu lestvice). Med pisanjem mi postaja jasno, da si sam mečem polena pod noge, saj je preprosta prikupnost najbrž primeren povod za brezpogojno oboževanje. Pa vendar: čeprav ne razpolagam s statistiko Stereogumove publike, si upam trditi, da pri sodelujočih ne govorimo o kopici pretirano čustvenih gimnazijcev, temveč o osebkih moškega spola v zgodnjih/srednjih dvajsetih.

Za zaključek se bom po pomoč zatekel k definicijam. Ker je moj prevod v materinščino le približen, bom SSKJ pustil ob strani in se poslužil kar Wikitonarija. Ta pravi, da je crush "a short-lived and unrequited love or infatuation; the object of this infatuation." Pri čemer glagol to infatuate nadalje definira kot "to inspire with unreasoning love or attachment." Simpatija je torej po definiciji nerazumska, ponavadi začasna privlačnost ali zatrapanost, ki jo čutimo do neke osebe. S tem namenoma spodkopljem zgornja, v osnovi racionalna argumenta. To pa zato, ker verjamem, da prav tukaj leži razlog, zakaj Zooey Deschanel ni indie rock simpatija leta. Upam si trditi, da se je majhen delež izmed zanjo glasujočih pri izboru zares zanesel na svoje neracionalne občutke simpatije, ki jo goji do tega dekleta. Prej je marsikdo pač izstrelil očiten, "predpisan" odgovor - ki mu ga na ustnice polaga neka skrivnostna indie eminenca. Gospodična Deschanel se je s svojo podobo prikupnosti, naivnosti in preprostosti namreč uveljavila kot prototip idealne punce vsakega ljubitelja indie glasbe. Kdaj in kako je tak status dosegla, je izven dometa mojega trenutnega poizvedovanja, vsekakor pa gre za pogojni refleks, podoben tistemu, ki je na prva mesta lestvice najboljših albumov desetletja (iz istega sklopa Gummy nagrad) navrgel, kakšno presenečenje, Pitchforkove najboljše albume desetletja. Bodite pozorni na identična "najboljša albuma" kakor tudi Yankee Hotel Foxtrot na 3. (Gummy) oz. 4. mestu (Pitchfork).

Ako bi torej "publika" svoje odločitve sprejemala bolj kritično, bi se tudi rezultat "indie rock crush" glasovanja najbrž  izkazal za bistveno drugačnega. A to je le konkreten primer splošnega ovčjega nagona, ki se je v veliki meri razširil tudi na poslušalce kvalitetne (?) glasbe. Na eni strani imamo trende specifičnih glasbenih zvrsti, slogov oblačenja in podobno, fenomen Zooey pa je našo slo po subkulturni pripadnosti pripeljal do absurda. Pa ne me narobe razumeti; nikakor ne trdim, da Zooey Deschanel ni prikupna ali da njene glasbene sposobnosti ne dosegajo nekih izmišljenih standardov kakovosti. Moja poanta je le, da ni najlepša, nikakor najboljša, predvsem pa ni edina "indie rock" punca na svetu in s tem predpisan standard željam in sanjam mladih moških moje generacije.

Po vsej tej tiradi vas najbrž zanima, kako sem v obravnavani kategoriji glasoval jaz. To naj pa ostane moja skrivnost.


Spisano po kratki, a produktivni virtualni debati z Mendij.

Šmorn

Že par dni imam nekakšen namen ponovno zagnati svojo tukajšnjo pisarijo. Danes naj končno napoči ta čas - po par urah spanca in enem najbolj grozljivih koncertov zadnjega leta / let / časa kot takega.

V preteklih tednih sem se torej kljub 1) poročilom s prve roke iz Primaverinega ne-nastopa, ki ga je Bitchfork potenciral do pravega malega incidenta, in 2) takšnim in drugačnim fejsbukovskim namigom o "zadetem tipu, ki bo igral 45 min", drznil spustiti v Wavves "diskografijo". Sprva kot priprava na koncert, kakor se mi vse prepogosto dogaja - a nekje vmes sem pričel resnično marati vsaj tisti del skoraj samonaslovljenega albuma, ki koketira s preprosto nojzersko melodijo pod kilami efektov. Učinkovito prav zaradi svoje skoraj debilne neobremenjenosti in predstavljivo všečno pod vplivom opojnih substanc.

V živo bi bilo z obstoječim materialom mogoče uprizoriti pravi mali karneval nojza, zgrajen prav na omenjenih vokalnih melodijah in stopnjujoč se do potencialnega vrhunca dissonance, ki bi na (v švedskem primeru) superbnem ozvočenju paral bobniče še pijanim študentom v zgornjem nadstropju šiki miki kluba Parken. A Wavves so se odločili za drugačen pristop. No, "odločili" - najbrž si Nathan Williams in kompanija niso zavesto dejali: "Fantje, naš sloves v živo je spodkopan. Utemeljimo to še pred Göteborško publiko z amaterskim nastopom brez energije na odru!" Smešno neokreten na instrumentih in pokopan pod efekti kot grotesknimi približki albumske produkcije je trojec zamaskiral svoj sicer všečen izbor melodičnih prebliskov do neprepoznavnega šmorna, kjer je še s poznavanjem izhodnega materiala identificiranje podanega izpadlo izjemno naporno do nemogoče. Še največ volje je pokazal smešen čupavi basist, ki je poskakoval po odru kot otrok, navdušen nad novo igračko. Williamsov vokal, ki bi celotno zadevo s prepričljivostjo morda lahko rešil dokončnega potopa, je ostal skrit sredi nojzerskega ničesar od zvoka - kljub oklevajočemu "Can I get a tiny bit more vocals?" po dveh "more vocals" klicih z moje strani.
Morda - samo morda - je imel bend pač slab dan, Williams pa je bil res brez glasu, kot je na koncu priznal. Na koncu, to pomeni po 25 minutah in približno desetih komadih. Morda je to glasba, ki jo moraš tako igrati kot poslušati pod vplivom drog - in Williams se je proti vsem pričakovanjem pokazal presenetljivo trezen, opojna substanca našega izbora pa je bil (najbrž manj primeren) splošni CŽS depresant etanol. Še najbolj verjetno pa je, da gre pač za najbolj precenjenega glasbenega izvajalca na širšem indie področju letos, ki je pač izdal preprost, všečen album - in ta lebdi visoko nad dejanskimi glasbenimi sposobnostmi osrednjega mladeniča. Po koncu koncertnega debakla sem celo pomislil, da gre morda pač za nojzerske priredbe obskurnih Beach Boys b-sidov ali česa podobnega. Nekje v svojem uradu v Chicagu se Bitchforkovi uslužbenci najbrž iz dneva v dan zabavajo z internimi šalami o ljudeh, ki dejansko obiskujejo Wavves koncerte, Nathan Williams pa je zmeden modelči iz San Diega sredi vrtinca virtualne slave, ki mu je stopila v glavo huje kot vsi koktejli drog na svetu.

Škoda, da se v večini lestvic ob koncu leta ne najde tudi "najslabši izvajalec v živo". Morda bom kar na tem mestu uvedel to kategorijo, ko bom pometel pred pragom dvatisočdevetega.