Zresniti se bo treba.

Očiten znak, da smo - vsaj z vidika popularne glasbe - zelo, zelo mladi: ob poslušanju Springsteenovih klasikov nas ogromne, vseobsegajoče melodije spomnijo na drugi album The Killers. In ne obratno. Žalostno? Ne nujno, če to vodi vsaj do priznavanja idolov naših trenutnih ljubljencev. Prijateljskim priporočilom na ljubo trenutno odkrivam Dylanov Blood on the Tracks in Springsteenov Born to Run. Genialno. Časi, ko sem ponosno citiral Questionable Content slogan "when good new music stops coming out, I'll check out old stuff", se zdijo kot posmeha vredna davnina - a ga bom vseeno vsaj začasno obdržal na svojem last.fm profilu, že kot poklon še nedavnemu načrtnemu zavračanju vsega glasbenega, kar ni nastalo v zaključujočem se desetletju. Od kod torej taka sprememba mišljenja? Ker od nekoga dobiš v roke njegov osebni seznam najljubših filmov vseh časov, v zameno poskušaš sestaviti seznam svojih najljubših albumov vseh časov - in ugotoviš, da jih je velika večina pravzaprav tam nekje iz 2003 do 2006. Nič čudnega, to je glasba, s katero rastemo, a veliko trenutno cenjenega je tako prekleto precenjenega. Hja. Staramo se.