Zakaj Zooey Deschanel ni "indie rock crush" leta 2009

Cenjen glasbeni blog Stereogum je nedavno objavil "dobitnike" svojih vsakoletnih nagrad Gummy, kjer bralci oziroma obiskovalci glasujejo za presežke minulega leta. Samo po sebi nič posebnega ali nenavadnega, le da Stereogum ob bok "klasičnim" kategorijam, kot so npr. album in novinec leta, postavlja še kategorijo "Indie Rock Crush", kar se v slovenščino morda še najbolje prevede kot "indie rock simpatija". Tukaj nato punce izbirajo fante s "scene", do katerih so v preteklem letu gojile takšne občutke, in obratno. Letošnja zmagovalca torej: Noax Lennox (Panda Bear iz Animal Collective) med fanti, med puncami pa - nič kaj presenetljivo - Zooey Deschanel.

Vsekakor mi je kristalno jasno, da bodo pri takšni obliki prostega glasovanja, kakor to poteka pri nagradah Gummy, nujno zmagovali najbolj "komercialni" kandidati. Pa vseeno menim, da lahko navedem nekaj razlogov, zakaj si Zooey Deschanel ne zasluži laskavega (?) naziva, ki ji pritiče že drugo leto zapored.

Prvič, govorimo o indie rock simpatiji nekega leta. Natančneje: leta 2009. Kaj je gospodična Deschanel leta 2009 ustvarila, kako je se udejanila, da ji pripada ta naziv? Njen zadnji (in doslej edini) glasbeni izdelek, She & Him album Volume One, je izšel marca 2008 - če ignoriramo pesem ali dve na (sicer letošnjem) soundtracku za film (500) Days of Summer. Po besedah M. Warda Zooey trenutno res piše odlične pesmi, Volume Two pa bo zasenčil svojega predhodnika - a ga ne pričakujemo prej kot naslednje leto. Torej lahko obvelja le ena od dvojega. Ali je seznam univerzalen in je potemtakem glasovanje mogoče za kogarkoli iz celotne glasbene zgodovine (naslednje leto na stopničkah: Debbie Harry!), ali pa za izrazit indie rock dosežek velja tudi poroka z Benom Gibbardom.

Drugič, in precej bolj subjektivno: glasbeni navdušenci ne morem mimo dejstva, da je Zooeyin dosedanji opus milo rečeno povprečen. Sam sem velik zagovornik doseganja maksimalnega učinka z najpreprostejšimi sredstvi, čemur v prid govori, da se med ljubimi mi izvajalci najdejo npr. Bright Eyes in Neutral Milk Hotel. She & Him pa kljub Wardovemu sodelovanju vendarle redko presežeta raven tralala srednješolskih ljubezenskih pesmic s hudo pocukranimi poantami. Neprimerljivo z visokoletečimi kompozicijami kakšne Natashe Khan, denimo (ki je, mimogrede, pristala na četrtem mestu lestvice). Med pisanjem mi postaja jasno, da si sam mečem polena pod noge, saj je preprosta prikupnost najbrž primeren povod za brezpogojno oboževanje. Pa vendar: čeprav ne razpolagam s statistiko Stereogumove publike, si upam trditi, da pri sodelujočih ne govorimo o kopici pretirano čustvenih gimnazijcev, temveč o osebkih moškega spola v zgodnjih/srednjih dvajsetih.

Za zaključek se bom po pomoč zatekel k definicijam. Ker je moj prevod v materinščino le približen, bom SSKJ pustil ob strani in se poslužil kar Wikitonarija. Ta pravi, da je crush "a short-lived and unrequited love or infatuation; the object of this infatuation." Pri čemer glagol to infatuate nadalje definira kot "to inspire with unreasoning love or attachment." Simpatija je torej po definiciji nerazumska, ponavadi začasna privlačnost ali zatrapanost, ki jo čutimo do neke osebe. S tem namenoma spodkopljem zgornja, v osnovi racionalna argumenta. To pa zato, ker verjamem, da prav tukaj leži razlog, zakaj Zooey Deschanel ni indie rock simpatija leta. Upam si trditi, da se je majhen delež izmed zanjo glasujočih pri izboru zares zanesel na svoje neracionalne občutke simpatije, ki jo goji do tega dekleta. Prej je marsikdo pač izstrelil očiten, "predpisan" odgovor - ki mu ga na ustnice polaga neka skrivnostna indie eminenca. Gospodična Deschanel se je s svojo podobo prikupnosti, naivnosti in preprostosti namreč uveljavila kot prototip idealne punce vsakega ljubitelja indie glasbe. Kdaj in kako je tak status dosegla, je izven dometa mojega trenutnega poizvedovanja, vsekakor pa gre za pogojni refleks, podoben tistemu, ki je na prva mesta lestvice najboljših albumov desetletja (iz istega sklopa Gummy nagrad) navrgel, kakšno presenečenje, Pitchforkove najboljše albume desetletja. Bodite pozorni na identična "najboljša albuma" kakor tudi Yankee Hotel Foxtrot na 3. (Gummy) oz. 4. mestu (Pitchfork).

Ako bi torej "publika" svoje odločitve sprejemala bolj kritično, bi se tudi rezultat "indie rock crush" glasovanja najbrž  izkazal za bistveno drugačnega. A to je le konkreten primer splošnega ovčjega nagona, ki se je v veliki meri razširil tudi na poslušalce kvalitetne (?) glasbe. Na eni strani imamo trende specifičnih glasbenih zvrsti, slogov oblačenja in podobno, fenomen Zooey pa je našo slo po subkulturni pripadnosti pripeljal do absurda. Pa ne me narobe razumeti; nikakor ne trdim, da Zooey Deschanel ni prikupna ali da njene glasbene sposobnosti ne dosegajo nekih izmišljenih standardov kakovosti. Moja poanta je le, da ni najlepša, nikakor najboljša, predvsem pa ni edina "indie rock" punca na svetu in s tem predpisan standard željam in sanjam mladih moških moje generacije.

Po vsej tej tiradi vas najbrž zanima, kako sem v obravnavani kategoriji glasoval jaz. To naj pa ostane moja skrivnost.


Spisano po kratki, a produktivni virtualni debati z Mendij.