Šmorn

Že par dni imam nekakšen namen ponovno zagnati svojo tukajšnjo pisarijo. Danes naj končno napoči ta čas - po par urah spanca in enem najbolj grozljivih koncertov zadnjega leta / let / časa kot takega.

V preteklih tednih sem se torej kljub 1) poročilom s prve roke iz Primaverinega ne-nastopa, ki ga je Bitchfork potenciral do pravega malega incidenta, in 2) takšnim in drugačnim fejsbukovskim namigom o "zadetem tipu, ki bo igral 45 min", drznil spustiti v Wavves "diskografijo". Sprva kot priprava na koncert, kakor se mi vse prepogosto dogaja - a nekje vmes sem pričel resnično marati vsaj tisti del skoraj samonaslovljenega albuma, ki koketira s preprosto nojzersko melodijo pod kilami efektov. Učinkovito prav zaradi svoje skoraj debilne neobremenjenosti in predstavljivo všečno pod vplivom opojnih substanc.

V živo bi bilo z obstoječim materialom mogoče uprizoriti pravi mali karneval nojza, zgrajen prav na omenjenih vokalnih melodijah in stopnjujoč se do potencialnega vrhunca dissonance, ki bi na (v švedskem primeru) superbnem ozvočenju paral bobniče še pijanim študentom v zgornjem nadstropju šiki miki kluba Parken. A Wavves so se odločili za drugačen pristop. No, "odločili" - najbrž si Nathan Williams in kompanija niso zavesto dejali: "Fantje, naš sloves v živo je spodkopan. Utemeljimo to še pred Göteborško publiko z amaterskim nastopom brez energije na odru!" Smešno neokreten na instrumentih in pokopan pod efekti kot grotesknimi približki albumske produkcije je trojec zamaskiral svoj sicer všečen izbor melodičnih prebliskov do neprepoznavnega šmorna, kjer je še s poznavanjem izhodnega materiala identificiranje podanega izpadlo izjemno naporno do nemogoče. Še največ volje je pokazal smešen čupavi basist, ki je poskakoval po odru kot otrok, navdušen nad novo igračko. Williamsov vokal, ki bi celotno zadevo s prepričljivostjo morda lahko rešil dokončnega potopa, je ostal skrit sredi nojzerskega ničesar od zvoka - kljub oklevajočemu "Can I get a tiny bit more vocals?" po dveh "more vocals" klicih z moje strani.
Morda - samo morda - je imel bend pač slab dan, Williams pa je bil res brez glasu, kot je na koncu priznal. Na koncu, to pomeni po 25 minutah in približno desetih komadih. Morda je to glasba, ki jo moraš tako igrati kot poslušati pod vplivom drog - in Williams se je proti vsem pričakovanjem pokazal presenetljivo trezen, opojna substanca našega izbora pa je bil (najbrž manj primeren) splošni CŽS depresant etanol. Še najbolj verjetno pa je, da gre pač za najbolj precenjenega glasbenega izvajalca na širšem indie področju letos, ki je pač izdal preprost, všečen album - in ta lebdi visoko nad dejanskimi glasbenimi sposobnostmi osrednjega mladeniča. Po koncu koncertnega debakla sem celo pomislil, da gre morda pač za nojzerske priredbe obskurnih Beach Boys b-sidov ali česa podobnega. Nekje v svojem uradu v Chicagu se Bitchforkovi uslužbenci najbrž iz dneva v dan zabavajo z internimi šalami o ljudeh, ki dejansko obiskujejo Wavves koncerte, Nathan Williams pa je zmeden modelči iz San Diega sredi vrtinca virtualne slave, ki mu je stopila v glavo huje kot vsi koktejli drog na svetu.

Škoda, da se v večini lestvic ob koncu leta ne najde tudi "najslabši izvajalec v živo". Morda bom kar na tem mestu uvedel to kategorijo, ko bom pometel pred pragom dvatisočdevetega.