Lord Stuart in lepota v škotskem popu

Belle and Sebastian, Gasometer, Dunaj, 16.4.2011

Zadnje čase ne obiskujemo več toliko koncertov na Dunaju kot v zlati dobi našega občudovanja britanske indie ponudbe, tam nekje leta 2007. Razlogi za to so najbrž številni; Ljubljana je v zadnjem letu koncertno lepo vzcvetela, pa tudi naši glasbeni interesi so se od "velikih" izvajalcev, ki v tujih državah že nekaj let polnijo indie mainstream, usmerili v bolj obskurne glasbene vode - vse v iskanju novega, navdušujočega. Vsake toliko pa nas kak izvajalec vendarle privabi v avstrijsko prestolnico. Nazadnje Casiotone for the Painfully Alone v Areni s svojim zadnjim koncertom na evropskih tleh, to soboto pa smo si ogledali nastop kraljeve družine prikupne glasgowške pop glasbe: Belle and Sebastian.

V dvorani Gasometer nisem bil že od zmerno do pretežno brezveznega nastopa Queens of the Stone Age februarja 2008, zato sem kar malo pozabil, da je v bistvu manjša, predvsem pa prijetnejša, kot sem se je spominjal od prej. Rdeča zavesa za odrom je dobro služila že Mando Diao na enem prvih večjih koncertov, kar sem jih obiskal, in seveda je tudi v nastop škotskega kolektiva vnesla kanček elegance. Kot da jo zares potrebujejo: mestoma z dvanajst člani na odru ter instumenti, kot so čelo, flavta in trobenta, pa trojico sposojenih domačih violinistov, so že a priori krepko bolj sofisticirani kot večina sodobne pop produkcije. Pa vendar niso bili povabljeni na angleško kraljevo poroko, je na vprašanje iz publike v smehu odgovoril pisec in osrednji lik zasedbe, Stuart Murdoch. Škandal!

Kako pa pri osmih izdanih albumih ter nešteto singlih, EPjih in B-sajdih pripraviš program za turnejo, na kateri predstavljaš nov album? Preprosto. Skuješ neke vrste ʺbest ofʺ setlisto, sestavljeno iz znanih komadov in ljubljencev občinstva, ki jo lahko vsak večer po potrebi ustrezno obračaš in modificiraš. Predhodno znani seznami pesmi so obetali veliko, pa vendar je bilo jasno, da bo vsak obiskovalec na koncu večera ostal vsaj brez kakega od svojih favoritov. Tako so na Dunaju manjkali denimo Funny Little Frog, Expectations in Another Sunny Day. Zanimivo: s prikupnega, a nevpadljivega novega albuma Write About Love smo dobili le oba najbolj znana komada ter singalong s Steviejem Jacksonom, medtem ko je skupina odigrala kar polovico svojega morda najbolj znanega albuma, prvega za Rough Trade, Dear Catastrophe Waitress. Vsaj s tega vidika mi je bil program precej na kožo pisan; morda kdo pomni, da sem albumu na tem mestu že pel hvalospeve kot enemu svojih najljubših za poletne dni. Preostanek programa večera pa mi je dal vedeti: diskografija Belle and Sebastian vključuje še ničkoliko biserov, predvsem na starejših izdajah, ki jih še velja odkriti. Te so nam delno ponudili v predrugačenih aranžmajih, denimo filmsko sforsiran, a prelep Piazza, New York Catcher, ki smo ga bili deležni v bendovski obliki. Troglasja kot tisto v vmesnem delu Step Into My Office, Baby pa v živo zvenijo prav tako čisto kot na plošči.

Kljub briljantnemu zvoku, ki ga podpira popolno obvladovanje instrumentov, pa Belle and Sebastian odlikuje prav simpatična nerodnost, ki si v premorih med glasbo samo očitno dovoli na plano. Če je skupina namreč med pesmimi morda nekoliko statična, nastop popestrijo občasni vložki, ki nemalokrat temeljijo na interakcijah s publiko. Tako si Jackson privošči spontano prirediti košček zimzelene Rivers of Babylon samo zato, ker nekdo zakriči ta naslov. Murdoch se mu oklevajoče pridruži. "That's about the weirdest fucking cover we've ever done," pove, in verjamemo mu. Nemalo zatem ob opori na roke oboževalcev že lovi ravnotežje med sprehodom po ograji pred odrom. Med The Boy With the Arab Strap smejo štirje oboževalci celo zaplesati na odru, kar načeloma lahko izpade precej kul (glej Iggy Pop ali Stereo Total), tukaj pa je le nekoliko nerodno, saj se ego udeležencev napihne in napolni Gasometer kot oblak plina; največji douchebag se celo spomni ovekovečiti svojo faco pred Murdochom s pravcato Myspace fotografijo, bend pa komad komaj uspešno konča. Murdoch si jim na koncu še drzne podeliti medalje, poslednjo izmed katerih prejme najmlajša udeleženka koncerta, zgolj nekaj let stara punčka na ramenih staršev.

Stuart Murdoch je nasploh zanimiv, če ne že kar enigmatičen lik. V svojih besedilih rad pripoveduje zgodbe o takšnih in drugačnih patronih, ki ti dajo misliti: le koliko je v teh portretih njega samega? Z vlogo frontmana, ki jo igra na odru, pa svojo besedilno anonimnost kvečjemu le še podžiga. Urejen, skoraj malo pretirano "stajliš" za vokalista twee pop benda, simpatično poskakuje po odru ter miga z boki kot Ian Curtis na antidepresivih po uspešno zaključenem plesnem tečaju. Sredi predstave zaprosi publiko za esencialen rekvizit: maskaro, nakar se v kurjo polt vzbujajočem Lord Anthony prelevi v naslovni lik, androginega učenca, brihtnejšega od vseh v svoji mikrookolici. Mogoče je slutiti, da podobno potezo na odru izvede vsako noč – a to ne spremeni dejstva, da gre za zelo umesten poklon lastni javni podobi preko skromne inačice velikopoteznih odrskih preobrazb a la Bowie.

In če smem na tem mestu navezati na prvi odstavek, nas je po koncertu v klubu Chelsea čakala dobra zabava ob primerno slabi "indie" glasbi. Ostaja pa naslednja ugotovitev: kot eni mlajših med celokupnim občinstvom smo poslušali elegantno formulirane zgodbe o velikih čustvih. Najbrž rastemo, tako oblikovno kot vsebinsko, skupaj z glasbo, ki jo poslušamo. Ali pa je to samo nesmiselno nakladanje, kot se ga rad poslužim, da vsakdanu podeljujem pomenljivost. Belle and Sebastian imamo v vsakem primeru radi.

foto: Elisabeth Voglsam @ Flickr.