Tako torej. Največji bend Prekmurja (oziroma kar Slovenije, če verjamemo Dežurnim krivcem) v najmanjši luknji Metelkove. Underground. Rajši dvakrat z občutkom kot enkrat preveliko. Razprodano, glasno, zakajeno, uspešno.
Najprej torej spešl guest: Dežurni krivci. Verjetno edini hard rock bend Prlekije (ali kdo pozna še kakšnega?) je začel večer tako, kot se spodobi: direktno, trdo in divje. Priznam, da jih izkušnja v živo v kombinaciji s CC colo verjetno naredi bolj intenzivne kot studijski posnetek, a vsekakor so dali vse od sebe in bili ob tem tudi iskreno navdušeni. Frontman je celo v duetu flirtal z Melée (ali bolje rečeno ona z njim, saj se rockerski fantje pač ne dajo kar tako), Psycho-Pathov kitarist Jernej pa je kasneje povprašal množico: "Kje ste bili, ko so Dežurni krivci za pusta igrali v Ljubljani? Dežurni krivci niso za pust; oni govorijo resnico, pust pa so maske." Res se je zdelo, da se ne morejo pretvarjati, tudi če bi se želeli: to smo, to igramo, poslušajte. In tudi smo.
Zvezde večera so v predstavitev novega albuma The Ass-Soul of Psycho-Path štartale težko, počasi in skoraj hipnotično. Brez evforije, brez kakega naspidiranega intro komada, suvereno kot stari mački. Publika se je pridno zibala v ritmu. In nato šus. Obe kitari sta definitivno naredili svoje, pa naj sta riffali, noisali ali (v redkih trenutkih) celo solirali, družno in simultano ali vsaka po svoje, a vedno popolnoma uigrano. Melée v daljši obleki, kot smo je vajeni, a seveda ne brez značilnih (si drznem reči seksi?) gibov in nepogrešljive steklenice tekile. Zanimivo, ko glasba iz glave nepričakovano stopi v boke, ko se zaveš, kako groovy in plesna kljub vsemu noisu pravzaprav je in še v istem trenutku opaziš, kako kapljice švica zletijo z garajočega, a vidno zadovoljnega basista. Saj je v osnovi vendarle le rokenrol, pač še posebej divje, umazane in intenzivne sorte. Nov material se je odlično zlil s preteklimi glasbenimi dosežki ("greatest hits" za konec: Tough Cookie, The Hell Outta Dodge), kar pa še zdaleč ne pomeni stagnacije, le ohranitev zvoka na kvalitativno visoki ravni. K temu je na albumu pripomogel producent Bobby MacIntyre, ki se je skupini pridružil tudi na odru, in sicer v loungy percussion zaključku, namenjenemu kot lahkoten kontrast siceršnji energiji večera.
Glasba, ki se ji lahko popolnoma prepustiš; odnese te. Le dovoliti ji je treba.
3 komentarji:
Can't wait:)
Super je blo. Sicer zamujeni Dežurni krivci in mega težav z razprodanimi rezerviranimi vstopnicami (tisto, da je blo treba do pol 10 bit tam, pa to :\), ampak na koncu še en super koncert.
holo, tvoj blog se bere kot bi jedel smetano...fantastični privdih osebne izkušnje k objektivnemu povzetku večera...respect...te bom naprej priporočal...
Objavite komentar