Justice, live.

Novica, da na Frequencyu poleg kupa že omenjenih povabljivih izvajalcev nastopa tudi francoski techno dvojec Justice, je stara že nekaj dni. Zdaj so na uradni strani dodali še opazko "Justice live". Kolikor sem uspel razbrati iz poplave zamegljeno-tresočih videov na Jutubu in na pol dodelanih definicij z Wikipedije, za izvajalca takšne ali drugačne elektronske glasbe "live" nastop v nasprotju z DJ setom pomeni in situ improvizacijo miksanja delov komada med sabo, po možnosti v kombinaciji z neposrednim semplanjem pravkar odvrtenega, in posledično toliko bolj dovršeno prelivanje ter izpopolnjen nastop. Kdo bolj domač v teh vodah je dobrodošel, da popravi mojo nevednost, mi pa doslej videno zagotavlja, da bo zadeva v vsakem primeru šopala - pa čeprav mastnega D.A.N.C.E. bas riffa ne bomo slišali direktno iz, no ja, bas ampov.
Za Jimmy Kimmel Show pa sta Francoza torej ta svoj morda najbolj udarni singl doslej takole spravila "na oder". Kdo se gre igrat "prepoznaj čim več nastopajočih imitatorjev pop izvajalcev"?



Elektronika je na FQju letos torej za moje potrebe zadovoljivo zastopana - pričakujejo se namreč še Ladytron, v katere se mi še ni uspelo spustiti, pa jih relevantni viri močno priporočajo in so tako proti vrhu glasbenega to do seznama - skupaj z IAMX. Za izpopolnitev vseh mojih elektro fantazij bi mi osebno tako manjkala le še 2 Many DJ's aka Soulwax* - ampak saj veste: you can't always get what you want.

*no ja, pa Daft Punk, ampak razvajeni pa ne bomo :)

Midva sva znanstvenika

Odličen bend s - kot premnogi - povprečnim drugim albumom ali povprečen bend z odličnim major prvencem? Ali tudi: kje bi danes stali Maximo Park, ako se po eksplozivnem A Certain Trigger ne bi odločili pojačati kitar, omehčati sintesajzerjev v pop klavirček, obenem pa bi pozabili pisati odlične pesmi?

We Are Scientists, najbolj angleški Američani, odkar smo spoznali Killerse, na Brain Thrust Mastery torej rahlo šepajo. V primerjavi s smetano tako imenovane indie rock scene namreč, pa tudi v primerjavi z In Love and Squalor. Saj so ohranili mnogo odlik, ki so slednjega krasile: rifiči preko brnečih kitar, skoraj pubertetniško-pijansko naivna besedila (in to pri enaintridesetih, Keith Murray!), svoj dol-nam-visi šarm. Pa vendar vse kaže, da je trojica s tem, ko se je lani skrčila v dvojec, skupaj z bobnarjem izgubila tudi dobršnjo mero svoje neposrednosti, ki je bila morda njihova največja vrlina. Vse preveč novih komadov je medlih, ne potegne tako, kot so to znali Cash Cow ali Inaction, na primer. Klasična napaka je morda tudi postavitev treh do petih najmočnejših komadov na začetek albuma (je kdo kadarkoli - kadarkoli - poslušal Hot Fuss od All These Things I've Done naprej?). Otvoritev kot z Ghouls smo nazadnje slišali pri Phantom Planet, le da Raise the Dead ni tako samokritičen in -centriran; Let's See It je tipičen WAS hitič, singl After Hours kot verjetno najmočnejša pesem albuma pa v svojem samopoveličevanju zaneseno pijan ob štirih ponoči sredi mesta. Saj se tudi preostanek albuma priključi, kjer se je With Love and Squalor končal, a je Tonight na primer kot Textbook brez tistega bitchin' ritmičnega brejka, Spoken For pa kar kliče po več substance, kot je na koncu koncev premore. Zaključni That's What Counts s svojim saksofonom (je to saksofon? teh inštrumentov nikoli ne identificiram korektno) simpatično potegne črto in kar predstavljaš si, kako laufa v limuzini na naslovnici, kjer preostala samooklicana znanstvenika kinkata pijana od šampanjca. No regrets, jima torej piše na obrazu, le naslednjič naj komadi spet bolj štimajo, drugače uvodni verzi iz After Hours kmalu ne bodo več držali: "this door is always open / this door is always open / no one has the guts to shut us out."

UV trip

Odkar so se džankiji menda pričeli veselo fiksati na stranišču CTK-ja, je ta ustanova, kjer miroljubno preživljam svoje izpitno obdobje, pred kratkim (mesec? več? manj? saj ne vem, tam čas drugače teče :P) v ustrezne prostore uvedla UV luči. Saj veste, v njihovem soju odvisniki naj ne bi našli žile za injiciranje, popularne pa so tudi v klubih tipa KMŠ, kjer je potem vsak, ki se prikaže z belo majico, zvezda večera (ali v tem primeru veceja). Končen rezultat potem izpade nekako takole:



Tako se vsak obisk stranišča spremeni v čisti nu rave trip. V izvirnem preblisku predlagam uporabo psihoaktivnih substanc v kombinaciji z iPodi, sinhrono naštimanimi na dotični komad, vse skupaj v slučaju poletnega dolgčasa, recimo na kako zmačkano jutro po Trnfestu. Tako bi sicer kljubovali osnovnemu motivu inštalacije omenjenih luči in uresničili mokre sanje Steva Jobsa, pa vendar: kdo je z mano? :D

Tudi Angleže UV svetloba bojda fascinira, čeprav na malo drugačen način. Pa le niso tako fini.

Wake up? Rage Against the Machine v Modeni, 14.6.08

Prekletstvo predskupin. Samo dve možnosti sta: ali so popolno lokalno sranje in jih podpira množica, ali pa so vzpenjajoč se, kvaliteten bend, ki ga ponavadi podpira glavni nastopajoči večera, množica pa ga več ali manj izžvižga. Na Rage Against the Machine v Modeni smo doživeli oboje.

Za italijanske Linea 77 sem na srečo prebral last.fm opis in tako vedel, kaj pričakovati. "With the directness of the bus line they are named after, Linea 77 rocketed from their birthplace of Venaria (Torino) to become Italy’s premier rock band." Aha. Beri: mainstreamovski hard rock, dovolj trdo, da ima vsak System of a Down fan alibi, pa z dovolj spevnimi refreni in preprostimi teksti, da jih vsaka goth wannabe upornica veselo prepeva. Dva (!) vokalno shirana vokalista s Stan & Olio dinamiko. Od debilov za debile.
Nato: Gallows. Z NME-jeve strani nahajpani skoraj londonski hardcore mladinci definitivno ne sodijo na stadion; njihovo mesto je v prešvicanem klubu, najrajši v kaki angleški kleti. Pričeli so po pričakovanju divje in suvereno. Navdušenje na pevčevem obrazu je bilo opazno, a se je po ignoriranju, izžvižganju in stotinah visoko dvignjenih fakju-jev hitro spreobrnilo v "dajmo- opravimo-to"-nasmešek. Škoda; peterica, ki izgleda bolj indie kids kot pankerji, ima definitvno potencial, tako pa se je njihov šov končal z nakazanim drkanjem proti publiki, tuši hrane, embalaže in žog proti odru ter vokalistom, ki je takoj, ko je zadnji komad odpel (odkričal?) do konca, odvihral z odra.

A tako žal je; masovno kompatibilna glasba v osnovi pač privlači ignorantsko nastrojene, pijane množice. Z RATM ni nič drugače, pa čeprav je bilo opaziti osebke z majicami Sonic Youth, Peter Pan Speedrock, pa seveda mnogo mnogo italijanskih Korn in Slipkot imitatov. Kdor se udeleži koncerta na stadionu, sicer menda ve, kaj pričakuje: preveč ljudi, pijane horde, pa neskončno prerivanje med slednjimi, če se hoče morda videti karkoli od dogajanja na odru. Lahko bi sicer sedeli na tribunah, pa saj nismo softiči. K sreči je situacijo malo sproščal wavebreaker. Vsaj dokler niso predskupine odigrale, that is: sledil je namreč največji security fail, kar sem ga v svoji koncertni karieri doživel. Ljudi, ki so preskakovali wavebreaker, so varnostniki načeloma polovili in odstranili, a še preden sem do konca pomislil, da pravega navala ne bi mogli zadržati, se je ta že zgodil; množice so se pričele valiti preko ograje, varnostniki so se samo žalostno spogledali in se po francosko odstranili. Organizacija na vrhuncu je seveda kar nadaljevala s programom, mi pa smo ostali prilimani na ograji.

Enter Rage Against the Machine. Morda najprej: zakaj? Ker so heroji naših, khm, srednješolskih let, pa ker kljub vsej masovnosti in idiotskemu fanbase-u uspejo združevati glasbeno dovršenost, upor in energijo - čeprav slednjo predvsem v obliki agresije. A zakaj turneja zdaj, osem let po legitimnem razpadu, seveda popolnoma brez novega materiala? Zackov solo album je verjetno ostal izgubljen nekje med brazilskimi gverilci, Morellu je dovolj akustičnega jamranja, Cornell pa je odjebal Audioslave. Diši po keširanju? Točno. Ampak RATM so se seveda reformirali zaradi katastrofalnih političnih razmer v svetu, "it feels like these are songs that were born and bred to be played now." Da, Morello. Tako je.

Guilty parties so torej vkorakali na oder ponižno v oranžnih zaporniških uniformah in s črnimi rabeljskimi maskami na glavi. V roke so jim bili položeni inštrumenti in po pričakovanjih so ga začeli takoj pošteno žgati: Bombtrack. Presenečenje: zvok se ni niti malo spremenil, še zmeraj je perfekten, močan, gruvi. In tako so nas popeljali skozi best of, bolje rečeno, hardest of, saj nam pavze za predah niso privoščili; morda je kvečjemu kitica iz Born of a Broken Man malce pustila hlastati za nočnim zrakom nad prešvicano množico. Morello (s Chejem na ojačevalcu! pozer grdi) se je konstantno dokazoval, skakal iz mastnih riffov v svoje prepoznavno atonalne kitice in odpičene solaže, obenem pa se premikal po odru z roundhouse kicki, na katere bi bil še Chuck Norris ponosen. Mimogrede, res čisto zmeraj nosi isto srajco? Konstantno? Basist Commerford verjetno vsa ta leta itak ni delal drugega kot gruval in bildal, pa se je pokazal kar brez majice. Tudi de la Rocha se je komaj kaj spremenil; dredov ni več, le še mini afro, njegov šušljajoče-prepoznavni rap stil pa se še dobro drži - čeprav: kje je ostal visokohitrostni We're poppin', shockin', rockin', put a side of hip-hop iz Renegades? Celotna zadeva je kljub vsej energiji izpadla zelo predvidljivo, naštudirano v nulo, brez možnosti improvizacije. Vtis je nekako popravil Sleep Now in the Fire, kjer je Morello vključil sproščen rifič, ki me je spominjal na nekaj havajskega, de la Rocha pa je stoječ na boksu sarkastično imitiral kraljevski pozdrav množici in precej bolj na izi kot ponavadi podajal svoje verze.
Seveda fantje niso pozabili tudi na obvezen politični govor. Med Wake Up so pogreli staro zgodbo s Coachelle; stavit grem, da jih Italijančki itak niso zastopili, le navdušeno so kričali, ko so slišali besedi "Bush" in "assasinated" skupaj v enem stavku. Da se naj Italija zbudi, se je pod črto glasilo sporočilo, in kako da si kdorkoli drzne trditi, da so člani koalicije voljnih. Če je bil ostalo šov nostalgije, se je ta del predstave zdel prekleto zlagan; saj verjamem, da bend res sledi svojim političnim idealom (ali jim vsaj nekoč je, spomnite se, razšli so se zaradi creative differences), a hraniti brezglavo, mtvjevski crossover poslušajočo, nezavedno pijansko-pubertetniško dovzetno množico z političnimi vidiki in biti na aplavz še ponosen - to gre rahlo predaleč. Predlagam, da se Rejđi končno zmigajo in ustvarijo kaj konkretnega, aktualnega, udarnega, preden njihov reuinon postane najhujša karikatura razprodaje, kar smo jo videli od The Police.



Vse me boli; spat grem.

Junk food, indie style.

Že res, da je t.i. indie scena v zadnjem času (letu? dveh?) doživela ogromen bum; kar je bil prej gangsta rap, ki je našel svojo kontro v črno pobarvanih emo mladičkih, je zdaj posal H&M indie stajl. Vsi drugačni, vsi enako oblečeni, pa kar vse še velja po srednjih šolah. A kljub temu me vedno znova preseneča lokacija, kamor se vsake toliko odpravim na nezdravo nedeljsko kosilo, ko se mi kam drugam pač ne da: McDonald's na Čopovi. Praktično konstantno tam namreč laufajo kakšne britpop variantice ala Bloc Party ali (neizogibna) Kate Nash, danes pa so me presenetili z indie popom, v katerem sem užival, preden se mi je sanjalo, kaj indie pop sploh je: I'm on Standby žal 2 leti nazaj razpadlih Grandaddy. Ne bi si misili, da ta bend kdorkoli sploh pozna, kaj šele, da bo kak njihov lahkotno melanolični komadič laufal na radiu v samem fast food centru Ljubljane. Tudi jaz sem v bistvu domač le z albumom Sumday iz 2003, dozdeva pa se mi, da sem bend dejansko videl v živo, in sicer delati promocijo dotičnega albuma na deževno popoldne v nekem londonskem Virgin Megastore-u istega leta. Ne bi dal roke v ogenj - takrat se mi namreč še ni sanjalo o njih, le Sumday naslovnico je bilo menda videti povsod. Oh well.


Pričujoč video je precej WTF, a menda edini na Jutubu s tem komadom. Uživajte v otroškem american football-u in Grandaddy.

Teardrop on the (camp)fire

Moram takšen dragulj med priredbami res spet odkriti preko TV serije? Pa sem si obljubil, da se po Buckleyevem Hallelujah (sploh ne vprašajte, kje sem ga prvič slišal!) to več ne bo ponovilo. Kakorkoli že, José González je svojo akustično verzijo Massive Attackovega Teardrop sedaj predstavil tudi v finalu 4. sezone Housa. In to uspešno; ustvarjalci že vedo, kako ga vključiti ob pravem trenutku za pravšnjo mero napetosti. Gonzálezu kljub zreduciranim sredstvom namreč uspe ohraniti dramatiko originala, obenem pa doprinese dobršnjo mero topline v sicer klinično hladen komad. Glede na to, da govorimo o priredbi, bi bilo mogoče malo pojamrati nad dejstvom, da je melodija vokala izvirniku praktično identična, pa vendar to ne moti; z orientalsko obarvanim, stiliziranim videom se vsekakor odlično sklada.

Izumrla vrsta

Ponavadi v albume, ki jih celotna glasbenokritična elita vlači po zobeh kot odlične, že štartam z negativnim priokusom; tako še zdaj nisem niti poskušal poslušati večine lanskoletnih bitchforkovih albumov leta. A odločil sem se, da dam priložnost Dodos, popolnoma brez da bi imel pojma, kaj igrajo, le na podlagi kul imena in otroško debilno minimalistične naslovnice albuma Visiter. Pa se je izkazalo, da ne igrajo, temveč igrata, Meric Long and Logan Kroeber namreč (nora imena!), in sicer po infu baje psihadelični folk. Že v uvodnem Walking vidimo, kam nas bo vodila pot: čez folky kitarice v deželo ameriških melodij. To potem izpade tako, da so najbolj alter na celotni zadevi menda bobni (oziroma karkoli to rožljanje in ropotanje v ozadju predstavlja), ki dajo komadom rahlo smetiščen feeling v zelo pozitivnem smislu. So podlaga zdaj bolj, zdaj manj inovativnemu ubiranju in brenkanju večinoma ene kitare. Ta tvori komade vseh dolžin, kar si jih je mogoče zamisliti - od minuto in pol pijano se opotekajočega It's That Time Again vse do skoraj sedeminpolminutnega Joe's Waltz, ki čast svojemu imenu dela s suhim klavirjem, po štirih minutah pa zgalopira in se ne ustavi več. Čudno, da se konj ne utrudi; daljši komadi dvojice zahtevajo svojo mero potrpljenja, saj na trenutke nosijo premalo dinamike za stil, ki se ga trudijo furati. Potem že rajši fino melodična zgodbica Park Song (saw the girl I know from my job / I think that she must think that I'm retarded; kako prijetno), pa verjetno precej iskren tihi vrhunec Winter. Zmaga pa itak nesrečno zaljubljeni Undeclared, ki bi lahko bil Grease ob tabornem ognju - in to izpade točno tako dobro, kot se sliši. Svojega hypa fanta verjetno to poletje ne bosta doživela, če pa jima dovolite, se vam lahko z marsikatero simpatično pesmico prikradeta blizu.