Prizemljeno nadzemeljsko

Kdo: Wild Beasts in Dutch Uncles
Kdaj: 8.11.2011
Kje: Botanique, Orangerie

Po odličnem sedečem WHY? koncertu pred dvema tednoma se je tokrat ob odsotnosti stopnic izkazalo, da je Orangerie v bistvu največja dvorana v Botanique – s presenetljivo visokim odrom. Kljub temu ja bila za nastop Wild Beasts nekako prazna, kar je bilo v dneh pred koncertom slutiti že po tem, da ga ja Botanique na svoji spletni strani na veliko oglaševala. Korporativna koncertna mašinerija pač. Pa vendar.

Najprej smo bili soočeni z Dutch Uncles, peterico iz Manchestra. Ta je že s prvim taktom dala vedeti, s čim si je prislužila mesto podporne skupine Wild Beasts na turneji, ki se ji je prav s tem nastopom izteklo. Sintetnično obarvane strukture sicer nikoli niso zares dosegle brbotajoče odličnosti njihovih odrskih naslednikov, nekolikšni zamotanosti navkljub pa je skupina dajala vtis, da se za svoj uspeh prekleto trudi biti "drugačna". Kar je tudi prav, saj dandanes redkokatera dobra glasba še lahko izide iz pregovornega rockerskega navdiha. Težava lahko nastopi le, če je ta "pretiran" trud na odru tudi nedvoumno očiten – občutek, ki se ga pri mladeničih nisem mogel otresti. Pevčev živčno trzajoč približek plesanja me je bežno spomnil na histerično porno pop mašino Hush Hush, bizarnost, ki sem si jo imel čast ogledati v Malmu kot predskupino Yeasayer.  Kar pa se tiče Dutch Uncles, je vse skupaj izzvenelo primerno, a zamenljivo in žal kot zasedba, ki bi najbrž razvnela stoglavo množico z odra prešvicanega kluba, tukaj pa so bili postavljeni kakšne pol metra previsoko.

In, grozota vseh grozot – za hipec je kazalo, da so si tudi Wild Beasts na tej turneji nadeli nekaj številk prevelika obuvala. Začetek s studijsko odličnim Bed of Nails je bil namreč medel, brez poskočne moči in lahkotnosti, ki smo jo pričakovali, zvok prej šmornast kot briljanten. Po tem mlačnem uvodu tudi nadaljevanje ni nemudoma navdušilo, temveč je možganom puščalo odprto pot za vprašanja tipa "Pa imajo res dva vokalista? Sem bil prepričan, da je samo eden." Da mi je glas tistega z Bam Margera čepico bolj všeč kot glas tistega s kvadratnim obrazom, sem še ugotovil, pa da se ponavadi odlično dopolnjujeta v tisto nadzemeljsko entiteto, ki dela to glasbo ravno prav posebno. V programu je seveda prevladovala aktualna plošča Smother – a uvodna pesem prejšnje, The Fun Powder Plot, je bila tista, ki je tehtnico končno prekucnila od preprostega "okej" do navdušujočega "uau". Prav ta pesem, ki sem jo kar ob prvem poslušanju preko slušalk zavrgel kot nezanimivo, me je tokrat pritegnila in sprostila pot za neverjetno drugo polovico nastopa. Pulzirajoče, ritmično atipično in lebdeče še kak meter nad odrom. Njihovi najboljši trenutki so tisti, ki vokalno dajo vse od sebe: deklamirajoč Reach a Bit Further, obsojajoče-stopnjujoč Hooting & Howling, rezko kričeč "Watch me! Watch me!" v All the King's Men. Lion's Share, prva pesem dodatka, je vsebinsko in kompozicijsko najbrž njihova najboljša doslej in je tudi v nekoliko bolj prizemljeni izvedbi zagotovila kurjo polt. Wild Beast so se prilizovali publiki, češ, hvala, da nas pridete pogledat še enkrat, nazadnje v tej dvorani smo bili zanič – in publika jih je proslavljala. Tokrat, kot kaže, upravičeno. End Come Too Soon je konec vendarle prinesel ravno pravočasno – s popolno razpustitvijo forme in nekajminutnim stopnjevanjem do vnovičnega, glasnega vrhunca, med katerim je dvorana izgubila ves občutek za čas. Rokenrol v anti-rokenrol podobi.

Foto: bourgol na Flickr.

Kdo je tu fejk?

Kdo: Dum Dum Girls

Kdaj: 6.11.2011
Kje: Botanique, Rotonde

Spomladi letos me je začasna menjava bivalnega okolja prisilila izpustiti marsikateri koncert v Ljubljani. Tako so ʺnastradaleʺ med drugim Dum Dum Girls, ki so pod Bubino zastavo nastopile na odru Menze pri koritu. Hajp je bil precejšnji, pokoncertna ustna poročila prijateljev in znancev pa so mi v en glas zatrjevala: ničesar nisi zamudil. Dolgočasen, statičen nastop. Vse polno tipov, ki so punce prišli samo gledat in ne poslušat. Ni vredno.

Pa sem se za obisk koncerta v Bruslju vseeno odločil. Temu so botrovali dolgočasen vikend, želja po koncertih in ugodna cena. Zanimivo: nisem bil razočaran. Vsaj ne po glasbeni plati.

Žal je (vsaj na prvo poslušanje) simpatična predskupina Veronica Falls zaradi prestavljenega koncerta odpadla, tako da so bila dekleta primorana začeti že nekaj čez pol deveto. Nič nenavadnega; predskupine v Bruslju začenjajo natanko ob osmih. Za večne metelkovce nepojmljivo, meni pa zavoljo pomanjkljivega javnega prevoza po polnoči trenutno sorazmerno ustrezno. Stari smo. Dvorana Rotonde je osrednji, a prijetno majhen prostor kompleksa Botanique, ki spominja na mini verzijo angleških okroglih, gledaliških koncertnih prizorišč. Kot nalašč za te stilsko zavedne mladenke, ki so, jasno, brez pretiranega besedičenja udarile po instrumentih. Njihova glasba ne dopušča možnosti oporekanja: je neposredna, glasna in nekoliko neumna, a na skrajno prijeten način. Na tak, da pesmi ni treba poznati, pa jo že po tridesetih sekundah prepevaš na ves glas. Ker je tako preprosto. In zraven poplesavaš na prstih in migaš z glavo levo in desno.

Razen če tega ne počneš. Tako kot praktično vsa publika precej polne Rotonde na koncertu Dum Dum Girls. Drži: dekleta na odru res niso zabavljačice. In to namensko. Uspešno gojijo svoj gotski imidž pretiranih ličil in seksi oblekic, h kateremu pač sodi tudi biti tako kul, da si kar ledeno hladen. Pa vendar: predvsem front-girl Dee Dee in bobnarka Sandy pod masko skrivnostnosti dejansko delujeta pristni. Tudi njihova glasba je na plesišču poskočna in prepričljiva, kdor pa je ne dojema na tak način, pa nisem prepričan, kaj počne na koncertu. Zato na tem mestu ne obsojam benda, ker ga nimam za kaj obsojati; koncert mi je bil všeč in sem v njem užival. Obsojam pa bruseljsko publiko. Obsojam jo dolgočasnosti, statičnosti, celo nezainteresiranosti. Ne me napak razumeti: ne trdim, da je izkazano spoštovanje do nekega izvajalca premo sorazmerno s količino ritmičnega gibanja na koncertu. Ampak občutek imam, da se je obiskovanje tovrstnih koncertov sprevrglo v mnogo hujšo maškarado, kot pa jo je tam potem videti na odrih.

Poglejmo: morda smo res lahko pričakovali, da bo priredba Smithsov, There Is a Light That Never Goes Out, na vrsti na koncu oziroma kot dodatek. Kakor se je imelo zgoditi, se je tudi zgodilo. A dekleta so setlisto napisala na roko, na njej dodatka ni. Za razliko od večine "velikih" bendov, ki natisnjenim setlistam z logotipom in datumom dodajo še črto in pod njo vnaprej določen dodatek, se mi to zdi pohvalno. Tovrstni koncerti v splošnem pa s prehodom "indie" glasbe v mainstream dobivajo neko dramaturgijo dogodka, ki se je obiskovalci potem slepo - in morda celo nezavedno - držijo. Vse skupaj se približuje vnaprej določenemu, "predstavi". Čakaj: redni del nastopa skupine ti je bil tako všeč, da ploskaš in kričiš, dokler se ta ne vrne na oder – ko ga pa zapusti drugič, pa nemudoma obmolkneš? Zakaj? Ker se to tako dela? Ker je bend opravil svoje in gremo zdaj na pijačo, pa malo pokramljat?

Dum Dum Girls so načelne pozerke, namensko preproste in načrtno predvidljive.
Obiskovalci srebajo pivo iz plastičnih kozarčkov, rjovejo, ko se to od njih pričakuje – in vsi skupaj kažejo manj čustev do slišanega kot štiri dekleta na odru.

Kdo je tu fejk?

Foto: Wannabes in c.servais, Flickr.

Preventivna nostalgija mogočega, a manj verjetnega

Kdo: WHY?, acoustic piano tour
Kdaj: 21. oktober 2011
Kje: Botanique, Orangerie

Zakaj WHY? v izvedbi ob akustičnem klavirju? Ker je fajn – in lažje – iti na turnejo z manj opreme, v manjši zasedbi, pove Josiah Wolf po koncertu, za mizo z bendovskimi dobrotami. Pa ogromen klavir? Tega ima pa itak v lasti vsak spodoben klub. A kdor bi pomislil, da se bo najinovativnejša in najbolj podcenjena country/pop/hip-hop zasedba res omejila samo na vokalne izpade ob nežnem zvoku klavirskih tipk, bi se seveda krepko uštel.

Luči se ugasnejo. Odrske zavese so težke, žametne, gledališke. Svetloba pridušena, zrak zavit v umetni dim. Yoni Wolf stopi na oder. Izgleda urejen. Nosi temno vijoličen brezrokavnik, lasje z gelom polizani nazaj. Sledi mu preostanek zasedbe.

Dame in gospodje: nocoj na odru Botanique za vas!

Doug McDiarmid: klavir, akustična kitara, bas kitara.
Josiah Wolf: bobni in bas kitara – simultano.
Liz Wolf: percussion, klavir.
Jonathan "Yoni" Wolf: vokalne, besedilne in plesne akrobacije.

WHY? so v inkarnaciji te turneje četverica, ki je v 75% sestavljena iz volkov – od katerih je en(a) priženjen(a). Liz je novopečena soproga Josiaha Wolfa. Nekako sumljivo zgovorna kar malo daje slutiti, da je v resnici oboževalka, ki ji je zavoljo osebnih vezi pripadla čast zaigrati v "najljubši zasedbi". Brez skrbi, to prizna čisto sama, vsa vzhičena, da lahko stoji na odru, nakar Yoni: "We had no choice." In vendar: Liz svojo – večinoma sicer obrobno – vlogo suvereno opravi, nekaj pesmi zaigra celo na klavir in se za dodatek diskretno umakne.

Prave zvezde so seveda genialci, ki jedro WHY? sestavljajo že skoraj od samega začetka: Doug, Josiah in Yoni. Prvi je mojstrsko priredil znane (in še neznane, a o tem kasneje) WHY? uspešnice za klavir, obenem pa se izkaže tudi na akustični kitari. Ko nekomu v publiki zazvoni telefon, Doug v istem trenutku s kitaro imitira Nokia zvonjenje, pa pristavi, da tako rad iritira sopotnike na javnih prevoznih sredstvih. Josiah, kot kaže, kaj nerad igra zgolj en instrument naenkrat. Ker je na tej turneji njegov komplet bobnov minimalen (zgolj bas, drumla in hi-hat), v njem žal ni prostora za vibrafon. Zato mora Josiah sočasno poprijeti še za bas kitaro, ki jo potem ubira z isto roko, s katero drži tudi bobnarsko palčko. Obenem pa mu uspeva biti tisti poskočen, odsekan, predan bobnar, ki ga je čisto veselje gledati igrati.

In kako vse skupaj zveni? Kot razigrana, skoraj razposajena WHY? razštelanost, soočena z nenavadno lounge eleganco celotnega dogodka. Tako publika kot bend sta sprva zadržana. Prvi ne vedo, kaj naj pričakujejo; v dvorani Orangerie se za to svečano priložnost celo sedi na ritih namesto poskakuje po ritmih. Drugi so zatopljeni v igranje, Yoni dosledno zre v tla in deklamira. A da bi se zvočne podobe dalo zlahka navaditi, je jasno že po kakih treh komadih – in prav toliko časa rabijo nje izvajalci, da se odprejo. Niso prišli zgolj preigravat "klasik" v okrnjeni izvedbi, kje pa: novega materiala je obilo, sestavlja kako polovico odigranega. In sodeč po slišanem bo tudi nova plošča, ki bo prvi redni izdelek po odlično odpičeni Alopecii (Eskimo Snow je bil njena "sestrska plošča"), preprosto vrhunska. Formula je znana, a kdaj je nepredvidljivost že bilo mogoče stlačiti v formulo? Zdi se, da se po folkiš Eskimo Snow Yoni spet obrača k nekoliko bolj pripovednemu slogu podajanja besedil, ki so tekstovno in ritmično morda še bolj zamotana kot doslej. Ob prvem poslušanju je vnovične neverjetne in morbidne prebliske le še slutiti; slišimo famozni "preemptive nostalgia of the possible but doubtful", ki je že krasil koncertne plakate, pa nekaj o vatikanskih duhovnikih in mrtvih golobicah. Yoni si privošči celo zategnjeno melodičen "What the hell, what the fuck?", morda malo na prvo žogo, ki se pa vendar kot kavelj zarije v spomin in tam tudi ostane.

Na koncu se ves bend izkaže za precejšnje šaljivce, koketira s publiko, se norčuje iz osebkov, ki tekajo pred odrom v dvorano in iz nje – ter s svojo prijetnostjo nasploh popolno dopolni enega najboljših nastopov, kar sem jih imel čast slišati v zadnjem času. Redkokateri bend sočasno izkazuje tolikšno nadarjenost, predanost in dostopnost kot ti posebneži iz Ohia. Ohai, in se slišimo še kdaj!

Fotografije so iz Dublina, a jebat ga.

Foto: Matthew McAndrew

Nove evropske glasbene prigode

Dovolimo si za začetek poslužiti se hudih klišejev. Bruselj je multi-kulti. Bruselj je mednaroden. Bruselj je center Evrope in to. Pa naj to drži ali ne, pa naj pomeni karkoli že hoče. Kako vendar glasbeno izkustvo tega novega začasnega prebivališča začeti bolje kot z dvema poslasticama iz skrajnih, nasprotujočih si koncev stare celine?

Če smo čisto dosledni, prvi v političnem smislu še Evropejci niso. Norvežani namreč. Sondre Lerche (ja, to je njegovo rojstno ime), ki ga doma bojda pozna vsakdo, je v Bruslju nastopil pred ne pretirano napolnjenim klubom Ancienne Belgique, kamor gre menda kakih 300 ljudi. Nič za to. Izkazal se je za zelo solidnega izvajalca pop glasbe, ki ga razgibane, skoraj zamotane vokalne melodije vlečejo v neslutene višave. A pod nemalokrat načičkano fasado studijskih izdelkov, katerih spremljajoča vizualna estetika je z aktualno ploščo zaplula celo v polja zaželjenega hipsterskega pastela, se skriva nadarjen glasbenik. Njegov talent za pisanje pesmi je nesporen, angleščina skandinavsko brezhibna, očitno pa globoko v sebi tlači tudi neizživetega rokerja, ki v živo vsake toliko privre na plano v nojzerskem kitarskem izbruhu – vse seveda čudovito v kontekstu in službi pop pesmi. Saj ne želimo nikogar prestrašiti. Malce pocukrano, precej pristno in konec koncev zelo prijetno.

Sondre je s sabo pripeljal sonarodnjake Young Dreams, katerih diskografija doslej obsega dve vinilni singlici. Tudi oni se poslužujejo pop prijemov, le da jih napadajo s smeri aktualnih smernic tovrstne glasbene ponudbe. Kitarsko-basovski osnovi namreč ne manjka vzpodbuden sintič, ki marsikateri komad mestoma preobrazi v disko hitič. Njihove melodije sestojijo iz vzklikov, vzdihov in medmetov. En izmed mladeničev vihti celo violino, vsi pa radi poprijemajo za tamburine, kravje zvonce in ostale ritmične prčkarije. Čim več, tem bolje, in kmalu je jasno: ta razigranost hodi z roko v roki z uigranostjo. Ko se glasbo namensko trudi ohranjati zanimivo, ni nič naključno, k sreči pa se prav nobena poteza tudi ne zdi prisiljena. Zvočna podoba, k kakršni najbrž stremijo tudi domači mladinci Arhibald Arhibaldovich. Nekaj potencialnih uspešnic, zelo dober prvi vtis in – končno – ugotovitev, kakšen način bobnanja je tisti, ki me najbolj navduši: tak poskočen, pogumen in odsekan, ki se krepko poslužuje kotla.

Dan zatem, ista lokacija, evropski jug: španska folk rožica s hladnim imenom Russian Red. Doma koncertira s polno zasedbo, pravi. Ne znam soditi, ali v tisti inkarnaciji zveni bliže studijskim posnetkom, a v postavi trojice, kot se je predstavila v Bruslju, je naravnost čudovita. Elegantna, skoraj zadržana glasba podpira izjemen, nežen glas te popevkarice, a hkrati nikoli ni le orodje njeni odrski prisotnosti. Ta je na prvi pogled prikupna, zanimivo prav nič španska, v svojih premikih pa celo nekoliko okorna – in nujno zelo samosvoja. Dva uglajena gospodiča v črnih suknjičih upravljata svoj nabor glasbil, medtem ko se Lourdes Hernández skriva za prevelikimi kitarami, brska za trzalico ali v pomanjkanju pravega ritma trka po robu bobna. Privošči si tudi dve priredbi, ena od njiju je All My Little Words čudovitih Magnetic Fields, ki jo v španščini povzame po argentinskem cover bandu te zasedbe. Kar se seveda popolno zlije v tok večera: preprosto, malce nenavadno, a navdušujoče.

Elegantna, nujna kraja

Vsake toliko ob poslušanju sveže glasbe nastopi nenavadno všečen trenutek: pesem, melodija, košček komada, ki ga slišiš prvič, zveni tako znano, kot da bi te z dotičnim fragmentom glasbe komercialne radijske postaje posiljevale že od samega rojstva. Rezultat: pesem je takoj v ušesu, neskončne ponovitve sledijo. Pop uspešnica je na dlani. A od kod tovrstne asociacije izvirajo? Nemalokrat gre preprosto za podobnost z že obstoječim, poslušalcu dobro znanim komadom. Prav takšen primer me je presenetil nedavno: singl Undertow z dolgometražnega prvenca dekliške počasnopopovske zasedbe Warpaint skiva neverjetno speven refren, ki se zarije naravnost v globine ušesa in tam tudi ostane. A punce se na tem mestu vsaj delno kitijo s tujim perjem. To melodijo namreč že poznamo iz Nirvanine žalostinke Polly.



So torej tovrstni trenutki v glasbi naključja, pokloni ali pa kar brezsramne kraje? To od primera do primera močno variira. Želja po zaslužkarstvu v brezzobi sredinski pop glasbi je samo v naši majhni državici v zadnjih letih naplavila ničkoliko primerov plagiarizma tujih sporno osladnih sentišev ali vsiljivih nastopaških poskočnic - spomnimo se samo Domna Kumra, Saše Lendero in nazadnje Božičnega natega s Pop Design. Spet drugje so podobnosti popolnoma naključne ali pa se izvajalci pri pisanju še zavedali niso, da poustvarjajo melodijo, ki jim je znana iz globin svetovne glasbene zakladnice. Sam verjamem, da je to najverjetnejša resnica za zgodbama Coldplay/Joe Satriani ter Red Hot Chili Peppers/Tom Petty, ki sta obe dobili tudi sodni epilog.

Pri predstavljenem primeru Warpaint pa je, kot kaže, bila celotna stvar vsaj delno načrtovana. Podobnost je seveda že opazilo nebroj blogerjev in recenzentov, Songfacts pa poroča, da je dotična spevna pasaža izšla prav iz skorajšnje priredbe komada Polly, katerega melodijo je kitaristka zasedbe na vaji odpela preko nove basovske linije, nakar se je skupina odločila kompozicijo pretvoriti v lasten izdelek. Warpaint celotno podobnost torej dojemajo kot poklon Nirvani, s čimer seveda ni prav nič narobe; delno sporno je morda le dejstvo, da so punce komad tudi izdale kot singl. Zanimivo je še dvoje: 1) da Cobain na ploščku ni naveden vsaj kot soavtor pesmi, kar je v tako očitnih primerih "sposojene inspiracije" marsikdaj običajno, ter 2) da en izmed blogerjev, ki je o komadu razpravljal, navaja tudi podobnost drugega dela Undertow refrena z linijo iz komada Luka 80s popevkarice Suzanne Vega. Presodite sami.

Častne zadnje besede modrosti na to temo pa naj pripadejo Jimu Jarmuschu:

In mimogrede: če še koga mala kitarska linija iz My Will Is Good spomni na nek drug komad, naj mi njegov naslov nemudoma zaupa. Občutek, da jo poznam od prej, mi namreč ne da miru že kaki dve leti.

Lord Stuart in lepota v škotskem popu

Belle and Sebastian, Gasometer, Dunaj, 16.4.2011

Zadnje čase ne obiskujemo več toliko koncertov na Dunaju kot v zlati dobi našega občudovanja britanske indie ponudbe, tam nekje leta 2007. Razlogi za to so najbrž številni; Ljubljana je v zadnjem letu koncertno lepo vzcvetela, pa tudi naši glasbeni interesi so se od "velikih" izvajalcev, ki v tujih državah že nekaj let polnijo indie mainstream, usmerili v bolj obskurne glasbene vode - vse v iskanju novega, navdušujočega. Vsake toliko pa nas kak izvajalec vendarle privabi v avstrijsko prestolnico. Nazadnje Casiotone for the Painfully Alone v Areni s svojim zadnjim koncertom na evropskih tleh, to soboto pa smo si ogledali nastop kraljeve družine prikupne glasgowške pop glasbe: Belle and Sebastian.

V dvorani Gasometer nisem bil že od zmerno do pretežno brezveznega nastopa Queens of the Stone Age februarja 2008, zato sem kar malo pozabil, da je v bistvu manjša, predvsem pa prijetnejša, kot sem se je spominjal od prej. Rdeča zavesa za odrom je dobro služila že Mando Diao na enem prvih večjih koncertov, kar sem jih obiskal, in seveda je tudi v nastop škotskega kolektiva vnesla kanček elegance. Kot da jo zares potrebujejo: mestoma z dvanajst člani na odru ter instumenti, kot so čelo, flavta in trobenta, pa trojico sposojenih domačih violinistov, so že a priori krepko bolj sofisticirani kot večina sodobne pop produkcije. Pa vendar niso bili povabljeni na angleško kraljevo poroko, je na vprašanje iz publike v smehu odgovoril pisec in osrednji lik zasedbe, Stuart Murdoch. Škandal!

Kako pa pri osmih izdanih albumih ter nešteto singlih, EPjih in B-sajdih pripraviš program za turnejo, na kateri predstavljaš nov album? Preprosto. Skuješ neke vrste ʺbest ofʺ setlisto, sestavljeno iz znanih komadov in ljubljencev občinstva, ki jo lahko vsak večer po potrebi ustrezno obračaš in modificiraš. Predhodno znani seznami pesmi so obetali veliko, pa vendar je bilo jasno, da bo vsak obiskovalec na koncu večera ostal vsaj brez kakega od svojih favoritov. Tako so na Dunaju manjkali denimo Funny Little Frog, Expectations in Another Sunny Day. Zanimivo: s prikupnega, a nevpadljivega novega albuma Write About Love smo dobili le oba najbolj znana komada ter singalong s Steviejem Jacksonom, medtem ko je skupina odigrala kar polovico svojega morda najbolj znanega albuma, prvega za Rough Trade, Dear Catastrophe Waitress. Vsaj s tega vidika mi je bil program precej na kožo pisan; morda kdo pomni, da sem albumu na tem mestu že pel hvalospeve kot enemu svojih najljubših za poletne dni. Preostanek programa večera pa mi je dal vedeti: diskografija Belle and Sebastian vključuje še ničkoliko biserov, predvsem na starejših izdajah, ki jih še velja odkriti. Te so nam delno ponudili v predrugačenih aranžmajih, denimo filmsko sforsiran, a prelep Piazza, New York Catcher, ki smo ga bili deležni v bendovski obliki. Troglasja kot tisto v vmesnem delu Step Into My Office, Baby pa v živo zvenijo prav tako čisto kot na plošči.

Kljub briljantnemu zvoku, ki ga podpira popolno obvladovanje instrumentov, pa Belle and Sebastian odlikuje prav simpatična nerodnost, ki si v premorih med glasbo samo očitno dovoli na plano. Če je skupina namreč med pesmimi morda nekoliko statična, nastop popestrijo občasni vložki, ki nemalokrat temeljijo na interakcijah s publiko. Tako si Jackson privošči spontano prirediti košček zimzelene Rivers of Babylon samo zato, ker nekdo zakriči ta naslov. Murdoch se mu oklevajoče pridruži. "That's about the weirdest fucking cover we've ever done," pove, in verjamemo mu. Nemalo zatem ob opori na roke oboževalcev že lovi ravnotežje med sprehodom po ograji pred odrom. Med The Boy With the Arab Strap smejo štirje oboževalci celo zaplesati na odru, kar načeloma lahko izpade precej kul (glej Iggy Pop ali Stereo Total), tukaj pa je le nekoliko nerodno, saj se ego udeležencev napihne in napolni Gasometer kot oblak plina; največji douchebag se celo spomni ovekovečiti svojo faco pred Murdochom s pravcato Myspace fotografijo, bend pa komad komaj uspešno konča. Murdoch si jim na koncu še drzne podeliti medalje, poslednjo izmed katerih prejme najmlajša udeleženka koncerta, zgolj nekaj let stara punčka na ramenih staršev.

Stuart Murdoch je nasploh zanimiv, če ne že kar enigmatičen lik. V svojih besedilih rad pripoveduje zgodbe o takšnih in drugačnih patronih, ki ti dajo misliti: le koliko je v teh portretih njega samega? Z vlogo frontmana, ki jo igra na odru, pa svojo besedilno anonimnost kvečjemu le še podžiga. Urejen, skoraj malo pretirano "stajliš" za vokalista twee pop benda, simpatično poskakuje po odru ter miga z boki kot Ian Curtis na antidepresivih po uspešno zaključenem plesnem tečaju. Sredi predstave zaprosi publiko za esencialen rekvizit: maskaro, nakar se v kurjo polt vzbujajočem Lord Anthony prelevi v naslovni lik, androginega učenca, brihtnejšega od vseh v svoji mikrookolici. Mogoče je slutiti, da podobno potezo na odru izvede vsako noč – a to ne spremeni dejstva, da gre za zelo umesten poklon lastni javni podobi preko skromne inačice velikopoteznih odrskih preobrazb a la Bowie.

In če smem na tem mestu navezati na prvi odstavek, nas je po koncertu v klubu Chelsea čakala dobra zabava ob primerno slabi "indie" glasbi. Ostaja pa naslednja ugotovitev: kot eni mlajših med celokupnim občinstvom smo poslušali elegantno formulirane zgodbe o velikih čustvih. Najbrž rastemo, tako oblikovno kot vsebinsko, skupaj z glasbo, ki jo poslušamo. Ali pa je to samo nesmiselno nakladanje, kot se ga rad poslužim, da vsakdanu podeljujem pomenljivost. Belle and Sebastian imamo v vsakem primeru radi.

foto: Elisabeth Voglsam @ Flickr.

Svetlosivaskorajbela

The Rural Alberta Advantage - Departing
Paper Bag Records / Saddle Creek, 2011

The Rural Alberta Advantage nimajo ničesar za izgubiti. V zadnjih dveh letih so si priigrali zasluženo pozornost ljubiteljev neodvisne, zanimive folk glasbe, Nils Edenloff pa je s svojimi visoko spevnimi, hrepenečimi popevkami izvabil marsikatero solzo v oči privržencem prerano preminulih Neutral Milk Hotel. Drugi izdelek njegove zasedbe tako sliši na ime Departing in je vzoren, kvaliteten, predvsem pa manj obremenjen, kot se zdi na prvi pogled.

Primerjava s pisanim prvencem Hometowns je vsekakor neizogibna. Tega je trojica sprva izdala že leta 2008 v samozaložbi, nakar je veličino njegove pristne neposrednosti prepoznala tudi založba Saddle Creek, velikan neodvisnega folka in countrya iz Nebraske. Tistim, ki so Hometowns sprejeli in vzljubili, pa je že ob prvem poslušanju nove plošče jasno: Departing sledi linijam, ki jih je njegov predhodnik začrtal, saj ohranja kontinuiteto preprostih melodij in divje, izrazito dinamične ritmike. Naveza teh elementov je v širšem folk rock žanru morda nekoliko nenavadna, a prav zato v tem primeru odlično deluje.

Čeprav torej lahko trdimo, da v pisanju Nilsa Edenloffa počasi razpoznavamo neko formo, so tokrat aranžmajske malenkosti pogosto tiste, ki poskrbijo, da se posamezne pesmi ne izgubijo v povprečnosti. Ko mu to koristi, je Departing namreč nadvse zadržan; takrat ne izbira nemudoma očitnih zasukov, niti vokalnih niti dramaturških, če o čem takem v sklopu triminutnih pop pesmi sploh lahko razpravljamo. V svoji preprostosti morda najlepša pesem plošče, North Star, doseže kar največ celo z minimalnimi sredstvi in učinkovitim stopnjevanjem ob popolni odsotnosti kitare.

Mesto dežurne uspešnice, ki je na prvencu pripadlo zdaj že vseprisotnemu Don't Haunt This Place, tokrat zavzema Stamp. Čeprav se na vse pretege trudi oddaljiti se od enačbe uspeha najbolj spevnih pasaž prešnjega albuma, ga je zasedba upravičeno izbrala za prvi singl, saj prav ti namenski odmiki doprinesejo k njegovi končni všečnosti. Da se dokončno zakorenini v podzavest, pa poskrbi nenazadnje strašljiv, distanciran spremljevalni vokal klaviaturistke Amy Cole. Tega je v splošnem manj, kot smo navajeni. Tudi linije njenih klaviatur so celoti že prej doprinašale le minimalne poudarke, ki pa so tokrat še nežnejši, skoraj porcelanasto lomljivi - in morda prav zato nov material zveni hladnejše, bolj prazno.

 Kjer na naslovnici prve plošče najdemo prvinske barve, ki lepo odslikajo vzdušje poznega poletja, kakršno posreduje tudi glasba sama, je Departing torej drugačen. Naslovnica je svetlo siva, skoraj bela; šele ko pozorno pogledamo, opazimo luči avtomobila, ki se prebija skozi bleščečo se zimo. Nekdo odhaja, pomislimo, če se naslonimo zgolj na naslov plošče, in imamo vsaj do določene mere prav. Odhodi, ki jih plošča tematizira, so namreč predvsem osebne narave, a primerno ogrnjeni v prispodobe poslavljanja, selitev in siceršnjih fizičnih oddaljevanj. Razmerja, ki jih je prehitro konec, hrepenenja po objemih, sem ter tja pa tudi kanček skeptičnega upanja.

Za prvo ploščo so imeli The Rural Alberta Advantage časa pregovornega pol življenja, za pričujočo zgolj kakega pol leta. Presenetljivo torej, da zgodbe s Hometowns zvenijo bolj, kakor da izvirajo v tukaj in zdaj, Departing pa je tisti, ki vsebinsko daje dnevniški vtis spominov na davno minule dogodke melanholične mladosti. A temu vseprisotnemu občutku brezčasnosti navkljub plošča pot do prvega prenočišča najde že v dobre pol ure. Zaključna Good Night zveni, kot da je posneta v zguljeni spalnici obcestnega motela na dotrajan kasetofon. Z zlomljenim vokalom, a jasnim sporočilom, ki ga je potrebno nemudoma ovekovečiti. In ker se sneg čisto počasi pričenja taliti, postaja jasno: The Rural Alberta Advantage so svojo zimsko ploščo splavili v prvem mesecu letošnje pomladi.

Prvotno spisano za avdicijo za Glasbeno redakcijo Radia Študent.