Adijo Kalifornija

Sem se že bal, da so losangeleški fantje po svojem ogromnem pop hitu, pa sledečih menjavah osebja in komercialnem neuspehu obupali, odpovedali, vrgli puško v koruzo. Tako me je še toliko bolj razveselilo dejstvo, da se po dolgem jamranju, podaljševanju roka izida in menjavi založbe z novim albumom po štirih letih vračajo Phantom Planet, morda najbolj neupravičeno prezrta popindiegaragerock skupina zadnjih let.

Skoraj self-titled prvenec Phantom Planet is Missing (1998) in njegov naslednik The Guest (2002) sta bila happy happy južnokalifornijski pop; predvsem slednji je dihal akustične kitare, orgle in zmagoslavne melodije, ki so me navdušile, sčasoma pa rahlo izzvenele. Za pravi (sončen!) trenutek pa je album še vedno fin. Prinesel nam je tudi že omenjen über-hit California, ki smo ga nekateri spoznali in vzljubili že ob izidu, nato pa ga je krepko onesnažil medijski OC overkill, sicer bi ga indie mladeniči s potovalno slo v srcu še danes s kitarami v naročju prepevali ob tabornih ognjih na peščenih plažah.
Sledeči dejanski self-titled (2004) je proti pričakovanjem izpadel krepko bolj nezbrušen, direkten, vse prej kot sunnyboy pop. Basi brnijo, kitare javkajo, shooting star-a Jasona Schwartzmana ni več na krovu, saj se je, kot se za bratranca Nicholasa Cagea spodobi, odločil posvetiti se igralski karieri. Vokalist/pisec pesmi Alex Greenwald je zahaklal lakonično-strokesovski način jamranja v mikrofon; seveda so jim takoj očitali slinjenje za trendi in seveda so se fantje branili z zatrjevanjem, da se želijo z vsakim albumom glasbeno razvijati naprej, vsako ploščo zapeljati v nov stil.

Ko prvič povohamo nov izdelek, Raise the Dead, je najprej predvsem eno: nehomogen. Nič več jasno zastavljene črte, nič več stroge spremembe zvoka; prej združevanje najboljšega iz doslej slišanega. Prvi, naslovni komad nas popelje na isto plažo kot California pred šestimi leti, le da nas tokrat ne greje sončni zahod, temveč nas čaka trda tema, morje pa je zlovešče razburkano. Nemir. "Tonight we raise the dead!", kriči Greenwald; bend tokrat išče, hoče, rabi naše sodelovanje, pa ne le tu, temveč kar nasploh - saj bi album naj bil konceptualen, osrednja tema pa kult in povezanost (torej med bendom in feni, če hočete). Tematika poveličuje tudi misteriozen flair, ki ga je baje v današnji pop kulturi premalo: "A lot of the new record has a sense of hopefulness with something sinister behind it." Programatično naslovljen Leader je tako osrednji komad, ki po odločni kitici prinese nedolžen zborček v melodičnem refrenu (now join our hands and come along / the day's about to dawn) in hrustljav kitarski rifič za njim. Fantje imajo hite in melodije, imajo Dropped, ki vleče na indie plesišče, in nekje iz šestdesetih pobegli ba-ba-ba ba-ba-šadubidu v Do the Panic, komadu, ki smo ga lahko našli že na Negatives (B-sajd kolekciji iz leta 2004), zdaj pa je postal nosilni singl, ker je pač predober. Geronimo je divji, Greenwald laja, kitare in ritem prepletajo meandrirajoče zavoje. Hladni Quarantine bi se morda dobro znašel tudi na predhodniku, Ship at a Sea s saksofonom, ki ni cheesy (!), pa bi lahko tako napisali tudi Kaizers Orchestra za svoj prvenec. Confess ima plesno-pomladni ritem v kitici, nato se nekje od zadaj vštuli semi-distoržn kitara, ki si po refernu upa celo izbruhniti. Za konec še I Don't Mind kot zdolgočasena antiteza spevnim, akustično-melanholičnim zaključnim komadom albumov - slednjega so Phantomi namreč že perfekcionirali s Something Is Wrong na The Guest.

Res je, album rabi eno do dve poslušanji, preden zagrabi. Sam sem že dovolj padel noter, da si upam trditi: vsak prekleti komad je hit. Kdor benda ne pozna, mu ga z režanjem na faci priporočam, kdor je slišal le še Californio, naj nanjo (zaenkrat) hitro pozabi in se prepusti mojemu prvemu ne-poletnemu poletnemu albumu leta.