Queens of the genre-hopping

Lullabies to Paralyze skoraj-overkill: na Baraki je (bojda?) najmanj cenjen album Queens of the Stone Age laufal med vsakim premorom med dvema bendoma. Inspiriran s strani tripovega komentarja, da omenjeni bend združuje žanrsko izjemno raznolike množice (stoner, metal, hard rock, punk, pop rock, praktično vse, kar diši po kitarah), sem se odločil iziti iz njih ter po različnih glasbenih povezavah štartati v vse mogoče smeri, da vidim, kam me lahko glasbeno pripeljejo in zakaj je njihov spekter poslušalcev tako širok.

Prvi korak je očiten: Kyuss, desert rock pionirji, iz katerih so QOTSA v končni fazi izšli. A ko je Homme-u bilo dovolj riffrockanja in repetitivnosti, je vokalist John Garcia s Hermano, pa tudi Unida ostal v stonerskih vodah, bobnar Brant Bjork pa nam vsako leto znova predstavi kak album izpod svoje neskončne čupe, zdaj bolj na izi, zdaj bolj na hard, večinoma precej vseeno. Bivši Queens basist Nick Oliveri nadaljuje svojo glasbeno pot v Mondo Generator, od koder je samo še korak do Blaga Dahlie in umazane punkovske scene z Dwarves na čelu; vse akterje tega področja itak druži neko konstantno love-hate razmerje.
Bobnar iz najboljšega obdobja QOTSA, nepremagljivi Dave Grohl, nas popelje do svojih poprockerskih Foo Fighters, preko heavy projekta Probot pa tudi do celotne metalske eminence osemdesetih vključno z npr. Lemmyem iz Motörhead. Ne gre pa pozabiti tudi na trio, s katerim je Grohl seveda zaslovel - Nirvana. Tukaj je mogoče skleniti krog s Queensi tudi z druge smeri. Kako? Žena (ali punca, saj ne vem) Kurta Cobaina, Courtney Love, je svojčas tulila pri Hole, kjer je basirala tudi Melissa auf der Maur. Ta se je nato pridružila drugi inkarnaciji Smashing Pumpkinsov, katerih egotripping vodja Billy Corgan je pred par leti ustanovil - in kmalu tudi pokopal - happy sunshine rainbows projekt Zwan. Bas je pri le-teh igrala očarljiva Paz Lechantin, ki je pred tem sodelovala na prvem albumu A Perfect Circle (projekt Billya Howerdela s Toolovim Maynardom na vokalu), saj veste, takrat, ko je kitaro tam vihtel Troy van Leeuwen. In kje je slednji dejaven sedaj? Pravilno, pri QOTSA.
Preko Marka Lanegana nas pot od Queensov prav tako vodi v najrazličnejše konce. Z Dullijem sta v zadnjem času dejavna kot Gutter Twins, pred tem je Lanegan sodeloval tudi pri Twilight Singers. V najbolj znanem Dullijevem bendu, Afghan Whigs, je svojčas igral tudi Bobby MacIntyre, ki je produciral zadnji album "naših" Psycho-Path. Pa smo pri domačem noisu, in če se komu zdi, da naštevam same pretežke bende, se lahko preko folkpop kolaboracije Lanegana in Isobel Campbell spustimo do škotske twee scene z Belle & Sebastian na čelu.
Da pa so Queens of the Stone Age in njihova domača puščava ogromna scena že sami po sebi, pa dokazujejo periodični Desert Sessions, kjer je sodelovala na primer že PJ Harvey, nazadnje pa je na njihovem valu uspeha jahal Jesse "The Devil" Hughes s svojo rokenrol parodijo (ki jo on sicer jemlje smrtno resno) Eagles of Death Metal.
Še kaj manjka? Klasični rock mogoče? En od bradatih fantov iz ZZ Top je igral kitaro na Burn the Witch. Punk Rock? Brody Dalle (ex-Distillers) je mati Homme-ovega otroka. Metal? Na zadnjem albumu Mastodon Homme na koncu da vedeti, kako se pravilno izgovori njegov priimek. Norveško, namreč.

Spisano brez vsakršne pomoči Wikipedie ali last.fm: indie cred, I has it! :D