Wake up? Rage Against the Machine v Modeni, 14.6.08

Prekletstvo predskupin. Samo dve možnosti sta: ali so popolno lokalno sranje in jih podpira množica, ali pa so vzpenjajoč se, kvaliteten bend, ki ga ponavadi podpira glavni nastopajoči večera, množica pa ga več ali manj izžvižga. Na Rage Against the Machine v Modeni smo doživeli oboje.

Za italijanske Linea 77 sem na srečo prebral last.fm opis in tako vedel, kaj pričakovati. "With the directness of the bus line they are named after, Linea 77 rocketed from their birthplace of Venaria (Torino) to become Italy’s premier rock band." Aha. Beri: mainstreamovski hard rock, dovolj trdo, da ima vsak System of a Down fan alibi, pa z dovolj spevnimi refreni in preprostimi teksti, da jih vsaka goth wannabe upornica veselo prepeva. Dva (!) vokalno shirana vokalista s Stan & Olio dinamiko. Od debilov za debile.
Nato: Gallows. Z NME-jeve strani nahajpani skoraj londonski hardcore mladinci definitivno ne sodijo na stadion; njihovo mesto je v prešvicanem klubu, najrajši v kaki angleški kleti. Pričeli so po pričakovanju divje in suvereno. Navdušenje na pevčevem obrazu je bilo opazno, a se je po ignoriranju, izžvižganju in stotinah visoko dvignjenih fakju-jev hitro spreobrnilo v "dajmo- opravimo-to"-nasmešek. Škoda; peterica, ki izgleda bolj indie kids kot pankerji, ima definitvno potencial, tako pa se je njihov šov končal z nakazanim drkanjem proti publiki, tuši hrane, embalaže in žog proti odru ter vokalistom, ki je takoj, ko je zadnji komad odpel (odkričal?) do konca, odvihral z odra.

A tako žal je; masovno kompatibilna glasba v osnovi pač privlači ignorantsko nastrojene, pijane množice. Z RATM ni nič drugače, pa čeprav je bilo opaziti osebke z majicami Sonic Youth, Peter Pan Speedrock, pa seveda mnogo mnogo italijanskih Korn in Slipkot imitatov. Kdor se udeleži koncerta na stadionu, sicer menda ve, kaj pričakuje: preveč ljudi, pijane horde, pa neskončno prerivanje med slednjimi, če se hoče morda videti karkoli od dogajanja na odru. Lahko bi sicer sedeli na tribunah, pa saj nismo softiči. K sreči je situacijo malo sproščal wavebreaker. Vsaj dokler niso predskupine odigrale, that is: sledil je namreč največji security fail, kar sem ga v svoji koncertni karieri doživel. Ljudi, ki so preskakovali wavebreaker, so varnostniki načeloma polovili in odstranili, a še preden sem do konca pomislil, da pravega navala ne bi mogli zadržati, se je ta že zgodil; množice so se pričele valiti preko ograje, varnostniki so se samo žalostno spogledali in se po francosko odstranili. Organizacija na vrhuncu je seveda kar nadaljevala s programom, mi pa smo ostali prilimani na ograji.

Enter Rage Against the Machine. Morda najprej: zakaj? Ker so heroji naših, khm, srednješolskih let, pa ker kljub vsej masovnosti in idiotskemu fanbase-u uspejo združevati glasbeno dovršenost, upor in energijo - čeprav slednjo predvsem v obliki agresije. A zakaj turneja zdaj, osem let po legitimnem razpadu, seveda popolnoma brez novega materiala? Zackov solo album je verjetno ostal izgubljen nekje med brazilskimi gverilci, Morellu je dovolj akustičnega jamranja, Cornell pa je odjebal Audioslave. Diši po keširanju? Točno. Ampak RATM so se seveda reformirali zaradi katastrofalnih političnih razmer v svetu, "it feels like these are songs that were born and bred to be played now." Da, Morello. Tako je.

Guilty parties so torej vkorakali na oder ponižno v oranžnih zaporniških uniformah in s črnimi rabeljskimi maskami na glavi. V roke so jim bili položeni inštrumenti in po pričakovanjih so ga začeli takoj pošteno žgati: Bombtrack. Presenečenje: zvok se ni niti malo spremenil, še zmeraj je perfekten, močan, gruvi. In tako so nas popeljali skozi best of, bolje rečeno, hardest of, saj nam pavze za predah niso privoščili; morda je kvečjemu kitica iz Born of a Broken Man malce pustila hlastati za nočnim zrakom nad prešvicano množico. Morello (s Chejem na ojačevalcu! pozer grdi) se je konstantno dokazoval, skakal iz mastnih riffov v svoje prepoznavno atonalne kitice in odpičene solaže, obenem pa se premikal po odru z roundhouse kicki, na katere bi bil še Chuck Norris ponosen. Mimogrede, res čisto zmeraj nosi isto srajco? Konstantno? Basist Commerford verjetno vsa ta leta itak ni delal drugega kot gruval in bildal, pa se je pokazal kar brez majice. Tudi de la Rocha se je komaj kaj spremenil; dredov ni več, le še mini afro, njegov šušljajoče-prepoznavni rap stil pa se še dobro drži - čeprav: kje je ostal visokohitrostni We're poppin', shockin', rockin', put a side of hip-hop iz Renegades? Celotna zadeva je kljub vsej energiji izpadla zelo predvidljivo, naštudirano v nulo, brez možnosti improvizacije. Vtis je nekako popravil Sleep Now in the Fire, kjer je Morello vključil sproščen rifič, ki me je spominjal na nekaj havajskega, de la Rocha pa je stoječ na boksu sarkastično imitiral kraljevski pozdrav množici in precej bolj na izi kot ponavadi podajal svoje verze.
Seveda fantje niso pozabili tudi na obvezen politični govor. Med Wake Up so pogreli staro zgodbo s Coachelle; stavit grem, da jih Italijančki itak niso zastopili, le navdušeno so kričali, ko so slišali besedi "Bush" in "assasinated" skupaj v enem stavku. Da se naj Italija zbudi, se je pod črto glasilo sporočilo, in kako da si kdorkoli drzne trditi, da so člani koalicije voljnih. Če je bil ostalo šov nostalgije, se je ta del predstave zdel prekleto zlagan; saj verjamem, da bend res sledi svojim političnim idealom (ali jim vsaj nekoč je, spomnite se, razšli so se zaradi creative differences), a hraniti brezglavo, mtvjevski crossover poslušajočo, nezavedno pijansko-pubertetniško dovzetno množico z političnimi vidiki in biti na aplavz še ponosen - to gre rahlo predaleč. Predlagam, da se Rejđi končno zmigajo in ustvarijo kaj konkretnega, aktualnega, udarnega, preden njihov reuinon postane najhujša karikatura razprodaje, kar smo jo videli od The Police.



Vse me boli; spat grem.