Those bitter songs you sing, they're not helping anything...

The Weakerthans, Reconstruction Site

Čar večnih insider bendov, predestiniranih, da za vse čase ostanejo tuji mainstreamovski publiki, je prav v tem, da se nikoli ne obrabijo. Tako melanholija The Weakerthans, folk pop rockerjev z jasnim punk ozadjem, ostaja sveža kot hladna kanadska jutra. Kanada! Tam, se zdi, poznajo en sam letni čas; tisti, ko se jesen še ni končala, zima pa še ne čisto začela; takrat je megla še prijetna. In ta plošča, takšen album slik - iz bolnišnic, porok, gostiln sredi noči z osamljeno natakarico in razbitimi kozarci. Muca po imenu Virtute je razočarana nad samopomilovanjem svoje gospodarice. John K. Samson razglaša: One Great City!, pa vendar poje: "I hate Winnipeg". Na Antarktiki ga je pingvin naučil francoščine: "Comment allez-vous ce soir? Je suis comme ci comme ca." Grenko-sladke podobe snega, preteklosti in zamaknjene lepote, pa čeprav je slednja le še ena od besed, ki jih nikoli ne znamo pravilno črkovati. Odeto v tri sonete, prvi odločen, drugi surrealen, tretji cmok v grlu. Toplo priporočilo za hladnejše dni.

Megla nad pristanom

The Mountain Goats, Heretic Pride

Res imam rad glasbena priporočila, ki zadenejo v nulo, ko nekdo dovolj pozna tvoj glasbeni okus, da nanj preslika kak obskuren, a upravičeno cenjen bend. Kot že toliko drugih sem sicer tudi The Mountain Goats že poznal po imenu, a mi je šele ob prepričljivem videu za Sax Rohmer #1 zares naredilo "klik". In zdaj se učim, začenši pri aktualnem albumu Heretic Pride.

The Mountain Goats so eni tistih herojev, ki vztrajajo pri svojem ne glede na (glasbene) letne čase; od leta 1991 je njihova diskografija nabrala kakih pol milijona albumov, EPjev, singlov in split plošč. Na prejšnjih izdajah velikokrat klasificirani kot lo-fi, so z novim tisočletjem pričeli uvajati postopno bolj in bolj izpiljen, v klasičnem smislu sproduciran zvok, ki se na Heretic Pride razvije v skoraj pop rock podobo. Osrednja figura je - kakor že zmeraj - vsekakor pisec pesmi John Darnielle, katerega akustična kitara med božanjem in skorajda udarnimi podvigi je njegovo primarno orožje. Najbolj neposreden je brez dvoma otvoritveni Sax Rohmer #1, ki prinaša vse kvalitete dobrega singla; je tudi edina pesem, v kateri Darnielle zveni za odtenek manično. Zna se zgoditi, da izkušeni poet hoče poudariti svojo vokalno izraznost, pa ga ob tem zategne, kot da je kak Billy Corgan. Na srečo le redko. Večina albuma je zelo prijetno poslušljiva; občasna godala v izbruhih ali kot subtilna podlaga nikoli ne zvenijo poceni, temveč zmeraj na mestu, celostna podoba pa izpade prijetno skulirana do udarno spevna, a zmeraj subtilna in nikoli tako turobna kot oblačno nebo na naslovnici. Besedila so lepo impresionistična, tu pa tam polna divjih prispodob - ali pa oboje naenkrat (Autoclave). Rutinirana, a še zdaleč ne naveličana folk pop instanca, manj pop od Shinsov, bolj pristna od Dashboard Confessional, a zvočno manj razgibana in opulentna kot recimo Bright Eyes. Zdaj mi manjka le še pogum (no, pa morda še čas) zaorati v pretekli katalog - ki se prav te dni dopolnjuje s svežima EPjema.

The fabulous mess we're in

Senzacija! Tudi ponedeljkovo jutro zna izjemoma biti prijetno, če ti medicinci dovolijo spati eno uro dlje, potem pa za prvo pesem jutra čisto slučajno spustiš The Magic Position in ugotoviš, da Patrick Wolf poje nekako takole:

So let the people talk
It's Monday morning, walk
Right past the fabulous mess we're in
It's gonna be a beautiful day
So do the bluebirds sing
As I take your hand
And you take my kiss
And I take the world

Pop glasba premagana z lastnim orožjem!

Okkervil River, The Stand Ins

Z dvojnimi albumi je težko. Naj izidejo obenem (Red Hot Chili Peppers, Stadium Arcadium) ali ločeno (System of a Down, Hypnotize/Mezmerize), poslušalec ima nekako zmeraj občutek, da gre za prevelik odmerek glasbe naenkrat, ki prinaša tudi neizogibno samoplagiatorstvo, saj se ne omejuje na najboljše izmed ustvarjenega. Tu je albumski dvojec zasedbe Okkervil River v prednosti, saj kljub koncipiranosti kot dva medsebojno povezana ploščka prinaša le 17 pesmi, če odštejemo tri kratke, povezovalne instrumentalne vložke. In kam se lahko aktualni The Stand Ins umesti kot nadaljevanje kritiško cenjenega in odlično na svojih nogah stoječega The Stage Names? Primerjava je neizogibna in po pričakovanjih je "nadomestki" ne vzdržijo. Vsaj ne popolnoma. Da se razumemo: pod nobenim pogojem ne govorimo o slabih, manjvrednih pesmih; le takih presežkov kot na prejšnjem albumu tu ni več najti. Pesmi so preprostejše, kar se tiče strukture, a nič manj zagnane. Will Sheff s svojim vokalom med neutolažljivo melanholijo in pikrim obtoževanjem še vedno pripoveduje zgodbe o samovšečnih samooklicanih umetničkih, samomorilskih porno zvednicah in bivših puncah, ki jih potem vidiš le še na televiziji; vse skupaj rajši z vidika enega svojih akterjev in ne le kot pičel tretjeosebni opazovalec. Najbolj načitan frontman v rock glasbi poleg tega prepleta svoje rime ter osupne z zavidljivo rabo angleškega jezika, ki seže daleč nad povprečne tra-la-la ljubezenske pesmice iz radia. Kdo je tukaj torej the liar who lied in his pop song, če Sheff priznava, da se identificira s svojimi liki (in je zato verjetno v vsakem izmed njih najti tudi malo njega samega)? Te vihrave, še zmeraj folkovsko obarvane pesmi obračunavajo s popularno glasbo, pa vendar vlivajo upanje, bolj preko svoje atmosfere kot preko besedil - saj Sheff res pravi, da ja največja laž pop glasbe zatrjevanje, da bo vse spet dobro. Pop, premagan z lastnim orožjem. Ne pustite se pobožati zlikanim hinavcem, temveč dovolite, da vas zgodbe Okkervil River očarajo, pa vendar pustijo na trdnih tleh.

Električni šamani: Animal Collective v Menzi, 16.10.08

Animal Collective? V Menzi? Novica je na slovensko "indie sceno" (ja, tisto indie sceno, ki šteje maksimalno 40 ljudi, ki se vsi poznajo preko last.fm, facebooka ali obojega) udarila kot strela z jasnega. Končno ogromen koncert na naši mali Metelkovi! Končno koncert kritiško priznanega benda, za katerega ni treba prevoziti nekaj sto kilometrov ali preposlušati pet cenjenih, a težkih (lepši izraz za "neposlušljivih") albumov!

No ja, slednje ne drži popolnoma. Vsaj zame so bili AC zmeraj bolj ali manj neznanka, Bitchforkovi ljubljenčki, ki se jih nikoli nisem imel jajc spraviti poslušat. Poleg tega sem jih iz neznanega razloga metal v isti koš z Architecture in Helsinki, katerih happy happy indie pop začetek albuma mi par sekund para živce vsakič, ko preposlušam Neon Bible in Win Butler ravno z dušo odpoje My Body Is a Cage. Pa Animal Collective z njimi v bistvu nimajo nobene veze. Sploh. In tako sem v zadnjem tednu ali dveh zagrizel v diskografijo z aktualnim Strawberry Jam (ogabno čudovita naslovnica!) na čelu in doživel presenetljiv efekt: prav omenjen album se mi je iz "neposlušljivega sranja" (prvo poslušanje) nemudoma preobrazil v "odtrgano, a prav zabavno zadevo" (drugo poslušanje). Tako sem se na koncert podal optimističen in, kot zmeraj, odprtih ušes (saj bi šel tudi sicer, za podporo "sceni" pa to, saj veste).

V še eni zmoti svoje neskončne nevednosti sem besedo Collective v imenu povezoval z ogromnim številom članov benda, nekako vsaj toliko, da bi se Krašu zanje že splačalo lansirati lastno linijo Životinjskega carstva. Posledično so me presenetile pičle tri pojave na odru: Panda Bear, Avey Tare in Geologist, kot sem za njihova imena izvedel naknadno. Menzin mini oder z drogom na sredi je bil nabito poln, pa klasičnih inštrumentov vendarle skoraj ni bilo videti, le kitara ob robu in nekakšni zametki bobnov. Vse ostalo so bile dobesedne gore efektov in ostalih zvočnih sintetizatorjev, ki so tako dominirali sliko. Geologist se je, kako primerno, z rudarsko svetilko prebijal skozi tunele zvočnih tepihov, meandrirajočega klikanja, čivkanja in sorodnih živčnosti. Preostali živali sta se med izživljanjem nad svojimi gumbki in tipkami, o, celo kitaro, vokalno izmenjevali, vse skupaj pa je segalo od jamranja preko občasnih krikov vse do kakšnega namiga na pop melodije. Prav približki klasičnim oblikam pesmi so najbolj razširili že itak ogromne nasmeške privžencev in tudi meni (po pričakovanju) najbolj ugajali, pa čeprav mi ni uspelo osvojiti niti besedil tistih nekaj komadov, ki kažejo zametke spevnosti, ja jebemti, celo plesnosti. Nič čudnega, če so pa tovrstne pasaže tako izvrstno skrite pod hektolitri svetlega zvočnega balasta, ki je zavzemal obsežen del večera ter risal svetleče podobe v glavah. Vse skupaj se je zlivalo nad bobnanjem, nediferenciirano alternirajočim med organiko in konzervo, pa vedno v tako odfukani ritmiki, da je vse skupaj zvenelo kot ples za dež 2.0 za šamane v nevrološki kliniki. In ko smo že pri nevrologiji: kdor je epileptik, pa se tega slučajno še ne zaveda, se je na tričetrt koncerta verjetno ves penast znašel na s pivom politih tleh, tako pulzirajoča je bila svetlobna slika; kot Speed of Sound na amfetaminih. Malo meskalina ali drugih zavest alternirajočih substanc, govoril bi o koncertu življenja. Zdaj sem doživel le bizarne spektre prepletanja zvoka na tričetrt poti med zehanjem in zamaknjeno evforičnim trzanjem po taktu. Reality check? Nočem! Buba, še!

Pa kaj je s temi post-rockerji in pticami na naslovnicah?

A Silver Mt. Zion, Horses in the Sky (2005)

Red Sparowes, Oh Lord, God of Vengeance, Show Yourself! (2006)
Mogwai, The Hawk Is Howling (2008)
Pa pri zadnjem se slikica še tako lepo sklada z naslovom, kajne? Wrong!!

Sedem let dobre glasbe

Ja, saj vem, da nimam kaj jamrati. Pa se mi vseeno tu pa tam zazdi, da sem v bistvu že star. Tako na primer, ko ugotovim, da je legendarni Is This It izšel leta 2001. Sliši se blizu, kajne?, pa je vendarle že sedem let nazaj. Whoa.

Saj sem že razlagal o kakem slučaju, ko sem še kot dojemljiv glasbeni amater kupil prenekateri CD zato, ker so ga ponujali po ugodni ceni, sam pa sem kje zasledil kritiške hvalospeve na njegov račun. Tudi The Strokes so tako našli pot v moj CD radio, pred katerim sem pa sprva samo nejeverno obsedel. Naslovna, prva pesem je bila zabavna, res, s svojim poskočnim basom in kul melodijo vokala je ostala v spominu. Vse ostalo pa se je na začetku zdelo kot en sam dolg(očasen) komad, razsekan na deset kosov s predolgimi presledki vmes. Nič čudnega; The Strokes so imeli enoten zvok, nonplusultra rock plošč tistega časa pa je (vsaj zame) še zmeraj bil razgiban Californication. Pa vendar: melodije so se tudi tu sčasoma razprle in usidrale. Vse tiste monotone kitare, suho udrihajoči bobni, pa seveda Casablancasov nepozaben, lakonični dol-mi-visi vokal, poln fuzza, zaradi katerega je z albuma kar curljal coolness. Ja, pustili smo se očarati petim mladeničem iz elitnih družin, ki so vse predpostavke za ustanovitev rock skupine imeli položene v zibko, obenem pa so igrali na tako kul karte, da so na odru zanimali le sami sebe in so jim še cigarete skoraj popadale iz ust od same arogance. A imidž je bil takrat na srečo le še dopolnilo albumu, natrpano polnem sfrustriranih himn, ki so ostale in se obdržale. Last Nite, Hard to Explain in New York City Cops še danes napolnijo vsako indie plesišče. Slednja je bila odstranjena z ameriške različice albuma, ker naj bi bila v luči zrušenega WTCja žaljiva za njujorške policaje, ki so bili slavljeni kot eni izmed narodnih herojev. U.S. of A. so še enkrat nahranile svoj bolj kot kadarkoli bolan patriotizem, medtem pa so The Strokes, v svetu slavljeni kot odrešitelji (?) pozabljene (?) rock glasbe, utrdili pot za številne, stilsko njihovemu oživljenju garažnega rokenrola popolnoma nerelevantne bende: The Vines, The Libertines, The Hives, kasneje celo Franz Ferdinand in Arctic Monkeys. Morda je bil tu rojen tisti neokusni pojem indie rock, ki danes britanski mladini pomeni vse in vendarle nič. The Strokes pa so nato z Room on Fire stagnirali na najvišjem nivoju, zatem pa se zvočno zdiferenciirali in vendarle v precejšnji meri ohranili kvaliteto pesmi. Četrti studijski album naj bi, po dveh solo izdelkih kitarista Alberta Hammonda, jr., izšel naslednje leto.

Za zaključek pa še naključje to end all naključja: o tej objavi sem razmišljal že poleti, ko sem se spomnil, da dotični album pač letos praznuje sedmo obletnico. Ravno današnji datum, ko sem se nanj ponovno spomnil, pa predstavlja datum izida albuma (sicer v USA, v Veliki Britaniji je izšel že prej, pa kaj :P). Sploh me ni več presenetilo; v bistvu bi bil kar razočaran, če temu ne bi bilo tako.

V kleti, v krvi

Nisem tolikšen poznavalec glasbene niše, imenovane post-rock, da bi si drznil govoriti o svežem vetru, ko sem naletel na avstralski trojec Pivot. Dejstvo je, da skupina ne ubira zvoka, ki ga načeloma tipično asociiram s tem žanrskim pojmom, torej (pre)dolgih komadov, kjer kitara in klavir stopnjujeta napetost nad bas linijami do končnega, olajšujočega izbruha. Pivot izberejo elektronsko podlago, nad katero se atipične kitare ali sintesajzerski tepihi prepletajo z zvočnim igračkanjem. Bobni so kljub temu lahko organski in močni, album s prijetnim naslovom O Soundtrack My Heart (in okusno preprosto naslovnico) pa tako lahko služi kot gurmanski glasbeni užitek ali pač kot dinamično ozadje, kaj jaz vem, debati ob pivu.

Video za In the Blood je naslovu primerno bolan tarantinovsko krvav slasher, lepo v domači garaži ali kleti insceniran z lutkami, ki nič hudega sluteče seveda gladko nastradajo. Vsi vemo, koga na odprtem morju privabi kri, vi pa se B-filmsko obarvanemu nasilju vseeno ne pustite odvrniti od glasbene podlage. Ta je v tem primeru namreč tista z dodano vrednostjo.

Dvorana je naš oder: 31knots v Satchmu, Maribor, 4.10.08

Ko sem se sam nekje v drugi polovici srednje šole pričel ogrevati za val novega britansko-ameriškega rocka, ki je nenadoma vzcvetel, družba okrog mene teh skupin v smislu Franz Ferdinand, Strokes, kasneje Arctic Monkeys in Bloc Party ni poznala, jih niso zanimale, kaj šele, da bi poslušali glasbo takšne vrste. Danes se vesoljna petnajstletna populacija navdušuje nad nahajpanimi epigoni britanskega zvoka s smešnim približkom kvalitete v pesmih, nosi oprijete kavbojke in lase, ki jim silijo v oči. Pa mi, ki smo prepričani, da znamo ločiti zrno od plev? Zdolgočaseni nad plagiati nam nekoč (in še zmeraj) ljubih izvajalcev se vedno bolj nagibamo k alternativam (v pravem, ne MTVjevskem pomenu besede).

Eno takih alternativ nam je na domačih tleh ponudil, presenetljivo, mariboski jazz klub Satchmo. Igri portlandskega tria 31knots je tamkajšnja domača stran pripisala, da "v izvirnem prepletu čvrste ritmike in vokalov združuje primesi indie roka s kompleksnostjo jazzovske tehnike, konceptualno eksperimentalnostjo in prostranostjo atmosferičnih melodij." In kakor se na tem mestu ne želim spuščati v skoraj filozofska vprašanja tipa "Kaj je indie?", se verjetno vsi strinjamo, da izraza še zdaleč ne gre enačiti s prej omenjenim britanskim new wave of new wave zvokom, temveč gre (kot tudi pri punku) bolj za state of mind. In če slednji v tem primeru pomeni nepodrejanje glasbenim konvencijam, je klub z opisom zadel v črno: 31knots so divji, a z dobršnjo mero tehnične dovršenosti (kar je tudi edina njihova lastnost, zaradi katere bi si kdo ta večer upal dahniti "jazz"); svojo glasbo podajajo izjemno neposredno, tako zvokovno kot tudi fizično. Joe Haege je namreč hiperaktivni frontman z izjemno tendenco po ne ostajanju na odru. Tako se je, s kitaro ali brez, pojoč, s stola diktirajoč ali skoraj obupano tuleč, ničkolikokrat podal med publiko, ki se ga je proti koncu že kar malo bala, se zdi. Vstopnine namreč in bilo in zagotovo se je v množici znašlo nekaj radovednih posameznikov, ki jih je takšen performans (ja, performans! brez kančka elitarnosti ali slabe vesti in popolnoma nepričakovano.) morda celo vrgel s tira. Ko se je Haege obesil na naključnega opazovalca. Ko je z masko kitajskega zmaja v croonerski mikrofon z efekti čudovito razsekal svoj vokal. Ko je čez prvotne srajco in hozentregarje navlekel bež opravo s čepico, nato slekel oboje, razkril še ene hlače in srajco, za zaključek pa slekel še te in končal v beli majci ter gatah (in na srečo tam tudi dokončno zaključil). Preobleka kot (malce za lase privlečena, hehe) simbolika glasbene raznolikosti? In najlepše pri tem: kvaliteta glasbe ni na račun gimmickov trpela niti za trenutek. Še zmeraj iščem najboljši slovenski ekvivalent nemškemu izrazu treibend - morda bi lahko rekli, da je tovrstna glasba gnana, deroča. Kitara, ki sta jo izmenično upravljala Haege in basist Jay Winebrenner, se je gibala povsod med klasičnimi akordi pa zmesjo nekakšnega riffinga in tappinga, kar je ustvarilo zelo dinamično glasbeno sliko in z njo občudovanje tudi pri "nepoznavalcih". Žvečenje trzalice. "Mblah" kot slovenski izraz za thank you. Domiselno: vnaprej nasneti intermezzi za med posameznimi komadi, ki so ohranjali pričakovanje. Malce psihotičen humor in ženski glas "iz oblakov". Briljanten zvok. Majhen bend z velikim učinkom, ki inštrumente, katerih ne igra v živo (harmonika), pač spusti v playback s perfektnim timingom. Želim jim dan, ko bodo svoj šov lahko razširili na odre, kjer tudi turnejski harmonikaš ne bo odveč.