Z dvojnimi albumi je težko. Naj izidejo obenem (Red Hot Chili Peppers, Stadium Arcadium) ali ločeno (System of a Down, Hypnotize/Mezmerize), poslušalec ima nekako zmeraj občutek, da gre za prevelik odmerek glasbe naenkrat, ki prinaša tudi neizogibno samoplagiatorstvo, saj se ne omejuje na najboljše izmed ustvarjenega. Tu je albumski dvojec zasedbe Okkervil River v prednosti, saj kljub koncipiranosti kot dva medsebojno povezana ploščka prinaša le 17 pesmi, če odštejemo tri kratke, povezovalne instrumentalne vložke. In kam se lahko aktualni The Stand Ins umesti kot nadaljevanje kritiško cenjenega in odlično na svojih nogah stoječega The Stage Names? Primerjava je neizogibna in po pričakovanjih je "nadomestki" ne vzdržijo. Vsaj ne popolnoma. Da se razumemo: pod nobenim pogojem ne govorimo o slabih, manjvrednih pesmih; le takih presežkov kot na prejšnjem albumu tu ni več najti. Pesmi so preprostejše, kar se tiče strukture, a nič manj zagnane. Will Sheff s svojim vokalom med neutolažljivo melanholijo in pikrim obtoževanjem še vedno pripoveduje zgodbe o samovšečnih samooklicanih umetničkih, samomorilskih porno zvednicah in bivših puncah, ki jih potem vidiš le še na televiziji; vse skupaj rajši z vidika enega svojih akterjev in ne le kot pičel tretjeosebni opazovalec. Najbolj načitan frontman v rock glasbi poleg tega prepleta svoje rime ter osupne z zavidljivo rabo angleškega jezika, ki seže daleč nad povprečne tra-la-la ljubezenske pesmice iz radia. Kdo je tukaj torej the liar who lied in his pop song, če Sheff priznava, da se identificira s svojimi liki (in je zato verjetno v vsakem izmed njih najti tudi malo njega samega)? Te vihrave, še zmeraj folkovsko obarvane pesmi obračunavajo s popularno glasbo, pa vendar vlivajo upanje, bolj preko svoje atmosfere kot preko besedil - saj Sheff res pravi, da ja največja laž pop glasbe zatrjevanje, da bo vse spet dobro. Pop, premagan z lastnim orožjem. Ne pustite se pobožati zlikanim hinavcem, temveč dovolite, da vas zgodbe Okkervil River očarajo, pa vendar pustijo na trdnih tleh.
sobota, 18. oktober 2008
Pop glasba premagana z lastnim orožjem!
Okkervil River, The Stand Ins
Z dvojnimi albumi je težko. Naj izidejo obenem (Red Hot Chili Peppers, Stadium Arcadium) ali ločeno (System of a Down, Hypnotize/Mezmerize), poslušalec ima nekako zmeraj občutek, da gre za prevelik odmerek glasbe naenkrat, ki prinaša tudi neizogibno samoplagiatorstvo, saj se ne omejuje na najboljše izmed ustvarjenega. Tu je albumski dvojec zasedbe Okkervil River v prednosti, saj kljub koncipiranosti kot dva medsebojno povezana ploščka prinaša le 17 pesmi, če odštejemo tri kratke, povezovalne instrumentalne vložke. In kam se lahko aktualni The Stand Ins umesti kot nadaljevanje kritiško cenjenega in odlično na svojih nogah stoječega The Stage Names? Primerjava je neizogibna in po pričakovanjih je "nadomestki" ne vzdržijo. Vsaj ne popolnoma. Da se razumemo: pod nobenim pogojem ne govorimo o slabih, manjvrednih pesmih; le takih presežkov kot na prejšnjem albumu tu ni več najti. Pesmi so preprostejše, kar se tiče strukture, a nič manj zagnane. Will Sheff s svojim vokalom med neutolažljivo melanholijo in pikrim obtoževanjem še vedno pripoveduje zgodbe o samovšečnih samooklicanih umetničkih, samomorilskih porno zvednicah in bivših puncah, ki jih potem vidiš le še na televiziji; vse skupaj rajši z vidika enega svojih akterjev in ne le kot pičel tretjeosebni opazovalec. Najbolj načitan frontman v rock glasbi poleg tega prepleta svoje rime ter osupne z zavidljivo rabo angleškega jezika, ki seže daleč nad povprečne tra-la-la ljubezenske pesmice iz radia. Kdo je tukaj torej the liar who lied in his pop song, če Sheff priznava, da se identificira s svojimi liki (in je zato verjetno v vsakem izmed njih najti tudi malo njega samega)? Te vihrave, še zmeraj folkovsko obarvane pesmi obračunavajo s popularno glasbo, pa vendar vlivajo upanje, bolj preko svoje atmosfere kot preko besedil - saj Sheff res pravi, da ja največja laž pop glasbe zatrjevanje, da bo vse spet dobro. Pop, premagan z lastnim orožjem. Ne pustite se pobožati zlikanim hinavcem, temveč dovolite, da vas zgodbe Okkervil River očarajo, pa vendar pustijo na trdnih tleh.
Z dvojnimi albumi je težko. Naj izidejo obenem (Red Hot Chili Peppers, Stadium Arcadium) ali ločeno (System of a Down, Hypnotize/Mezmerize), poslušalec ima nekako zmeraj občutek, da gre za prevelik odmerek glasbe naenkrat, ki prinaša tudi neizogibno samoplagiatorstvo, saj se ne omejuje na najboljše izmed ustvarjenega. Tu je albumski dvojec zasedbe Okkervil River v prednosti, saj kljub koncipiranosti kot dva medsebojno povezana ploščka prinaša le 17 pesmi, če odštejemo tri kratke, povezovalne instrumentalne vložke. In kam se lahko aktualni The Stand Ins umesti kot nadaljevanje kritiško cenjenega in odlično na svojih nogah stoječega The Stage Names? Primerjava je neizogibna in po pričakovanjih je "nadomestki" ne vzdržijo. Vsaj ne popolnoma. Da se razumemo: pod nobenim pogojem ne govorimo o slabih, manjvrednih pesmih; le takih presežkov kot na prejšnjem albumu tu ni več najti. Pesmi so preprostejše, kar se tiče strukture, a nič manj zagnane. Will Sheff s svojim vokalom med neutolažljivo melanholijo in pikrim obtoževanjem še vedno pripoveduje zgodbe o samovšečnih samooklicanih umetničkih, samomorilskih porno zvednicah in bivših puncah, ki jih potem vidiš le še na televiziji; vse skupaj rajši z vidika enega svojih akterjev in ne le kot pičel tretjeosebni opazovalec. Najbolj načitan frontman v rock glasbi poleg tega prepleta svoje rime ter osupne z zavidljivo rabo angleškega jezika, ki seže daleč nad povprečne tra-la-la ljubezenske pesmice iz radia. Kdo je tukaj torej the liar who lied in his pop song, če Sheff priznava, da se identificira s svojimi liki (in je zato verjetno v vsakem izmed njih najti tudi malo njega samega)? Te vihrave, še zmeraj folkovsko obarvane pesmi obračunavajo s popularno glasbo, pa vendar vlivajo upanje, bolj preko svoje atmosfere kot preko besedil - saj Sheff res pravi, da ja največja laž pop glasbe zatrjevanje, da bo vse spet dobro. Pop, premagan z lastnim orožjem. Ne pustite se pobožati zlikanim hinavcem, temveč dovolite, da vas zgodbe Okkervil River očarajo, pa vendar pustijo na trdnih tleh.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar