
V še eni zmoti svoje neskončne nevednosti sem besedo Collective v imenu povezoval z ogromnim številom članov benda, nekako vsaj toliko, da bi se Krašu zanje že splačalo lansirati lastno linijo Životinjskega carstva. Posledično so me presenetile pičle tri pojave na odru: Panda Bear, Avey Tare in Geologist, kot sem za njihova imena izvedel naknadno. Menzin mini oder z drogom na sredi je bil nabito poln, pa klasičnih inštrumentov vendarle skoraj ni bilo videti, le kitara ob robu in nekakšni zametki bobnov. Vse ostalo so bile dobesedne gore efektov in ostalih zvočnih sintetizatorjev, ki so tako dominirali sliko. Geologist se je, kako primerno, z rudarsko svetilko prebijal skozi tunele zvočnih tepihov, meandrirajočega klikanja, čivkanja in sorodnih živčnosti. Preostali živali sta se med izživljanjem nad svojimi gumbki in tipkami, o, celo kitaro, vokalno izmenjevali, vse skupaj pa je segalo od jamranja preko občasnih krikov vse do kakšnega namiga na pop melodije. Prav približki klasičnim oblikam pesmi so najbolj razširili že itak ogromne nasmeške privžencev in tudi meni (po pričakovanju) najbolj ugajali, pa čeprav mi ni uspelo osvojiti niti besedil tistih nekaj komadov, ki kažejo zametke spevnosti, ja jebemti, celo plesnosti. Nič čudnega, če so pa tovrstne pasaže tako izvrstno skrite pod hektolitri svetlega zvočnega balasta, ki je zavzemal obsežen del večera ter risal svetleče podobe v glavah. Vse skupaj se je zlivalo nad bobnanjem, nediferenciirano alternirajočim med organiko in konzervo, pa vedno v tako odfukani ritmiki, da je vse skupaj zvenelo kot ples za dež 2.0 za šamane v nevrološki kliniki. In ko smo že pri nevrologiji: kdor je epileptik, pa se tega slučajno še ne zaveda, se je na tričetrt koncerta verjetno ves penast znašel na s pivom politih tleh, tako pulzirajoča je bila svetlobna slika; kot Speed of Sound na amfetaminih. Malo meskalina ali drugih zavest alternirajočih substanc, govoril bi o koncertu življenja. Zdaj sem doživel le bizarne spektre prepletanja zvoka na tričetrt poti med zehanjem in zamaknjeno evforičnim trzanjem po taktu. Reality check? Nočem! Buba, še!
5 komentarjev:
Men je blo res faaaajn!
Fireworks- njam.
Rama mi je skor odpadla in vroče je blo.
Ampak nori fleši so bli. Na trenutke se mi je dozdevalo, da haluciniram. Včasih sem se trudla, da ne bi zaprla oči, ker so se mi kr začele prikazovat neke črno-bele slike - zakon. Samo potem sem skor jokat začela. Epileptičnih napadov med prisotnimi nisem zaznala, v nasprotnem primeru pa tut ne bi blo nič hudega, ker mamo itak vsi izpit iz prve pomoči:P. Eeee ja, WE WANT MORE!
Kvalitetno izpeljan koncertič, velik novga (že mal preveč poslušljivga:-)) materiala, super live verzija Peacebone, edino mal me je motu slab kontakt benda z občinstvom, but that's just MHO:-) Pa potihem sm upala da bo kej več starih komadov *sigh* - so me pa zdej lih prav zrajcal da bom manično čakala na tanov plošček
jasem pa res skor omedlela utej menzi. koker je bil koncert noro dober in zabaven in surealen, je bil velik test moje fizične kondicije za obiskovanje koncertov, ki je v zadnjih mescih zaradi konstantnega čamenja doma padla krepko pod nulo. zato sem morala ene dve minuti pred koncem ven, ker je bilo tako prekleto vroče. ventilacije metelkova žal nepozna. vsaj kadil smo lahko noter. samo kasneje sem tudi to obžalovala.
a ve pičke kadilske!
prosim? kdo pa si ti, da žališ kle prek nekega bloga. prosim lepo. aso te učke pekle revčka al kaj?
Objavite komentar