Dvorana je naš oder: 31knots v Satchmu, Maribor, 4.10.08

Ko sem se sam nekje v drugi polovici srednje šole pričel ogrevati za val novega britansko-ameriškega rocka, ki je nenadoma vzcvetel, družba okrog mene teh skupin v smislu Franz Ferdinand, Strokes, kasneje Arctic Monkeys in Bloc Party ni poznala, jih niso zanimale, kaj šele, da bi poslušali glasbo takšne vrste. Danes se vesoljna petnajstletna populacija navdušuje nad nahajpanimi epigoni britanskega zvoka s smešnim približkom kvalitete v pesmih, nosi oprijete kavbojke in lase, ki jim silijo v oči. Pa mi, ki smo prepričani, da znamo ločiti zrno od plev? Zdolgočaseni nad plagiati nam nekoč (in še zmeraj) ljubih izvajalcev se vedno bolj nagibamo k alternativam (v pravem, ne MTVjevskem pomenu besede).

Eno takih alternativ nam je na domačih tleh ponudil, presenetljivo, mariboski jazz klub Satchmo. Igri portlandskega tria 31knots je tamkajšnja domača stran pripisala, da "v izvirnem prepletu čvrste ritmike in vokalov združuje primesi indie roka s kompleksnostjo jazzovske tehnike, konceptualno eksperimentalnostjo in prostranostjo atmosferičnih melodij." In kakor se na tem mestu ne želim spuščati v skoraj filozofska vprašanja tipa "Kaj je indie?", se verjetno vsi strinjamo, da izraza še zdaleč ne gre enačiti s prej omenjenim britanskim new wave of new wave zvokom, temveč gre (kot tudi pri punku) bolj za state of mind. In če slednji v tem primeru pomeni nepodrejanje glasbenim konvencijam, je klub z opisom zadel v črno: 31knots so divji, a z dobršnjo mero tehnične dovršenosti (kar je tudi edina njihova lastnost, zaradi katere bi si kdo ta večer upal dahniti "jazz"); svojo glasbo podajajo izjemno neposredno, tako zvokovno kot tudi fizično. Joe Haege je namreč hiperaktivni frontman z izjemno tendenco po ne ostajanju na odru. Tako se je, s kitaro ali brez, pojoč, s stola diktirajoč ali skoraj obupano tuleč, ničkolikokrat podal med publiko, ki se ga je proti koncu že kar malo bala, se zdi. Vstopnine namreč in bilo in zagotovo se je v množici znašlo nekaj radovednih posameznikov, ki jih je takšen performans (ja, performans! brez kančka elitarnosti ali slabe vesti in popolnoma nepričakovano.) morda celo vrgel s tira. Ko se je Haege obesil na naključnega opazovalca. Ko je z masko kitajskega zmaja v croonerski mikrofon z efekti čudovito razsekal svoj vokal. Ko je čez prvotne srajco in hozentregarje navlekel bež opravo s čepico, nato slekel oboje, razkril še ene hlače in srajco, za zaključek pa slekel še te in končal v beli majci ter gatah (in na srečo tam tudi dokončno zaključil). Preobleka kot (malce za lase privlečena, hehe) simbolika glasbene raznolikosti? In najlepše pri tem: kvaliteta glasbe ni na račun gimmickov trpela niti za trenutek. Še zmeraj iščem najboljši slovenski ekvivalent nemškemu izrazu treibend - morda bi lahko rekli, da je tovrstna glasba gnana, deroča. Kitara, ki sta jo izmenično upravljala Haege in basist Jay Winebrenner, se je gibala povsod med klasičnimi akordi pa zmesjo nekakšnega riffinga in tappinga, kar je ustvarilo zelo dinamično glasbeno sliko in z njo občudovanje tudi pri "nepoznavalcih". Žvečenje trzalice. "Mblah" kot slovenski izraz za thank you. Domiselno: vnaprej nasneti intermezzi za med posameznimi komadi, ki so ohranjali pričakovanje. Malce psihotičen humor in ženski glas "iz oblakov". Briljanten zvok. Majhen bend z velikim učinkom, ki inštrumente, katerih ne igra v živo (harmonika), pač spusti v playback s perfektnim timingom. Želim jim dan, ko bodo svoj šov lahko razširili na odre, kjer tudi turnejski harmonikaš ne bo odveč.