Ta revolucija ne trese gorá. Ne, od nekdaj se je namenila na plesišča. In naj Intro še prične afero z živim blues rockom, kot bi ga interpretirali Lyxzénovi pokojni divjaki Refused, se steka v Assassination of Myself, ki se trudi biti hit, a diši bolj kot Summer of '69. Temu primerno od tu naprej vse skupaj zveni po psihadeličnem rocku iz poznih šestdesetih, kitare čutijo potrebo dokazovati se v prav takšnih solažah, T(I)NC pa po vzoru Stonesov spišejo svoj lastni Sympathy for the Devil. Album skriva precej navdušujočih hitov, ki fino migajo po orglah, rabi pa nekaj poslušanj, da se odpre. Preprosto politiziranje, ki ga Lyxzén prodaja kot revolucijo namesto glasbene inovacije in ki nadomešča posrečeno romantiziranje komunizma, je k sreči le redko tako ogabno plakativno kot v Boredom of Safety – v naslovnem zaključku pa svoje poslanstvo lepo osebno zaokroži.skoraj RSQ, december 2008
Mimogrede: ta recenzija je dobila takšno obliko po tretjem ali četrtem poslušanju. Po drugem (1x mimogrede ob računalniku, 1x "aktivno") je precej bolj raztrgala ploščo. Potem so mi komadi dejansko postali všeč. Kar pomeni 1) da album res rabi svoj čas in 2) da je zajebano dobiti objektivno mnenje in ga stlačiti v 700 znakov brez presledkov. Tako.
1 komentar:
ja težka naloga, se strinjam. me pa veseli, da si zdej RSQ-jevec, ker maš dobr okus za musko in način pisanja!
Objavite komentar