In the summertime

Počasi se mi zdi že prav smešno: očitno ne vem napisati objave, brez da bi podzavestno vpletel neko vremensko asociacijo. Pa vendar, če se že kuhamo v majski vročini, ki se je seveda dosledno začela sredi izpitnega obdobja, naj delim z vami tri svojih priljubljenih poletnih albumov.

Red Hot Chili Peppers - BY THE WAY
Čas je tako hotel, da smo heroje seks funka spoznali tedaj, ko so se (po mnenju hardcore fenov) pomehkužili in (splošna resnica) spreobrnili v kalifornijski pop s Californication. Sledeči By the Way je bil še korak dlje, raziskovanje organskega zvoka z dodatnim prilivom melodičnosti in skoraj brez funka, za alibi morda le Can't Stop. V srednji šoli ga uradno nisem maral, ker ni bil dovolj kul, naspidiran, umazan in kao ne dovolj instrumentalno dovršen, pa vendar je bil zmeraj ena mojih najljubših plošč RHCP-jev. K sreči danes to tudi odkrito priznam, ko uživam v beatu na začetku Zephyr Songa, simpatični patetiki v Midnight in akustično-epskem zaključnem Venice Queen. Čisti summer of 2002; ja, takrat smo še kupovali albume in ja, presrečen sem bil, ko sem ta neo-hipijevski izdelek v najboljšem pomenu besede poslušal na svojem discmanu (!) na poti domov.

Yo La Tengo - SUMMER SUN
Ta svojega letnega časa v naslovu niti ne poskuša prikriti. Še en tistih albumov, kupljenih, ker si nekje zasledil ime, album pa je pač v neki akciji bil na polici za đabe. Brez pričakovanj in toliko lepše presenečenje. Ne toliko plaža sonce happy happy, temveč bolj tisti občutek poletnega večera, ko veš, da se nekje daleč približuje nevihta. Zasanjan indie prisrčnega tria z melodijami za poklekniti. Vsebuje nekaj zmagovitih, a subtilnih bas riffov ter celo dva mini hita: Little Eyes in Season of the Shark. Beach Party Tonight na srečo ne bi potegnil na nobeni od Collegiumovih ogabnih zabav, definitivno pa ga hočem doživeti na (lesenem!) ležalniku z ledenim mojitojem v roki, ko se obalni večer preliva v noč. Po možnosti še letos.

Belle & Sebastian - DEAR CATASTROPHE WAITRESS
Ah, akustične kitare so pa itak inštrument, ki ga od vseh najbolj asociiram s poletjem. In ta album je poletni hit za poletnim hitom. Pesmi, ki vsebinsko nikoli niso tako lepe, kot bi njihove melodije morda dale misliti. Filmski Step into My Office, Baby namiguje, naslovni komad se opravičuje, If She Wants Me sanja. Krona albuma pa je itak juniziran (see what I did there? znanstveni izraz sem zmorfal v popkulturnega :)) Piazza, New York Catcher. Za indie sladokusce, ki bi rajši posedali na kaki prijetno hladni jasi ob reki kot za šankom na Zrćah.

Shin on!

Saj vem, nekaj je jamrala že Natalie Portman v Garden State, a kdo jo bo pa resno jemal. Pa vendar: ko že ene tretjič ali četrtič doživiš "o-fak-so-dobri-zakaj-jih-ne-poslušam-vedno-in-povsod" efekt, ugotoviš, da nekaj pa že mora biti na tem bendu, ki se ga (neupravičeno!) drži neka kvazi hipsterska etiketa. Indie pop v najčistejšem pomenu besed. Melodije, ki spravljajo v vzhičenost, medtem ko okolica samo zategnjeno opazuje. Obljubim, da bom priden in bom odslej poslušal več Shinsov!



You've got too much to wear on your sleeve; it has too much to do with me.

Richter scale madness: ...And You Will Know Us by the Trail of Dead v Orpheumu, Graz, 22.5.08

Isis, Horus, Ra, Set
Isis, Horus, Ra, Set
Isis, Horus, Ra, Set
Isis, Horus, Anubis!

Kako primeren intro za bend, ki trdi, da razlaga njihovega epskega imena tiči v besedilu rituala Majev, ki kaže neverjetno podobnost s starodavnim egipčanskim urokom. In ki da verjetno najdaljšo okrajšavo imena benda vseh časov. Pa mitske razlage na stran: kdor citiran intro pozna, ve, kako Trail of Dead z njim na Worlds Apart stopnjujejo napetost, ki po v stereu dahnjenem imenu benda izbruhne v Will You Smile Again?. A tokrat so se teksaški heroji odločili pričeti malo bolj ležerno, v kolikor ta izraz za njih sploh obstaja; Gargoyle Waiting s self-titled prvenca je otvoril (indie-? hard-?) rock spektakel. Kljub temu, da se Jason Reece, ki sicer izgleda kot kak redneck pretepač, več kot dobro znajde v nastopaški osrednji vlogi začasnega frontmana, se je kmalu izkazalo, kdo je prava ključna figura šestčlanske zasedbe. Conrad Keely, ta majhna, neočitna, smešna pojava, ki pa na odru dobi in tudi posreduje izjemno energijo (pa vendar za klaviaturami izgleda neskončno zabavno), nas je takoj zatem že popeljal v prvi vrhunec: Relative Ways. Bend po lastnih izjavah menda na mara svojega zadnjega albuma, pa so z obligatornim Stand in Silence po z navdušenjem sprejetim melodičnim introm vseeno pošteno zažgali, nato pa nam predstavili (na setlisti, polni okrajšav, z "Bells" naslovljeno) prvo pokušino prihajajočega albuma. Obetavno; pesem bi po dinamiki sodeč lahko postala to, kar je It Was There That I Saw You za Source Tags & Codes, ali pa že omenjen Will You Smile Again? za Worlds Apart. Nasploh je slednji en vrhuncev diskografije Trailov; množica je z brutalnim navdušenjem sprejela prvi ton iz Keelyeve kitare, ki je nosil za komad značilen (presenetljivo, sploh ne tako očiten ali vpadljiv) zvok. Bend se je samo presenečeno spogledal in ponovno navdušil. Will You Smile Again? poleg tega, da je popolno himničen, združuje vse kvalitete te izjemne zasedbe: klasične rock prijeme, združene z neverjetnim pritiskom, ki ga glasba ustvari, pa seveda nepogrešljivo melodičnostjo. Pulzirajoč osrednji del in prepevanje na vse grlo; divje.

Veliko mero starejših komadov, ki jih je bend izbral za graški nastop, je odtehtal zvok, v katerem so (kljub občasnemu brnenju ojačevalcev; basist kitaristu potiho: "Is that you?") zveneli precej bolje kot na dotičnih albumih. Vseeno so bili neskončno pogrešani tihi vrhunci a la The Summer of '91, Guided by Voices priredba Gold Heart Mountain Top Queen Directory ali sarkastično-spevni Worlds Apart. A takih premorov za predah ni bilo; energija je gnala naprej in prinesla zaslužen muskelfieber tilnika nasledni dan. Kdo pa se more upreti riffu iz Another Morning Stoner, kdo divjanju zaključujočega Richter Scale Madness-a? Grla so se hrapavo izognila germansko tipičnemu Zu-ga-be! v korist Trail-of-Dead! Trail-of-Dead!, ko so fantje že po enajstih komadih nepreklicno osvetlili oder in nas zapustili krepko presenečene nad kratkotrajnim špilom, pa vendar evforične kot že dolgo ne.

Setlist:
Intro (Ode to Isis)
Gargoyle Waiting
Relative Ways
Stand in Silence
Bells
Caterwaul
Will You Smile Again?
Another Morning Stoner
Clair de Lune
Totally Natural
----------
Mistakes & Regrets
Richter Scale Madness

Support so igrali The Amber Light, ki smo jih pridno prešpricali, pa Bellavista iz San Francisca. Slednji so začeli bolj medlo, pa nato s svojo mešanico psihadelike, marsvoltovskih poz in prezentnega kotla (s pretirano navdušenim, a dinamičnim bobnarjem za njim) razgibali vsaj nekatere in spravili kak nasmešek na obraz, zaključili pa skupaj s Traili z (žal neidentificirano) priredbo. Priporočeno.

Okkervil teče naprej

Juhu! Feni čudovitega teksaškega songwriterskega indie rocka, ki sliši na ime Okkervil River, razveselite se: naslednik lanskega über-albuma The Stage Names (ki sem ga na tem mestu že hvalil in ga še bom! :)) nas čaka že septembra letos. Poroča Bitchfork:

We don't know much just yet, but we do know this: On September 9, Jagjaguwar will issue The Stand Ins, the fifth full-length album from Austin, Texas' Okkervil River.

The set is described as a sequel to last year's exquisite The Stage Names LP, which its equally Tinseltown-ready title would allude to.

You'll recall that The Stage Names was originally conceived as a double album, as Will Sheff touched on in our interview with him from last summer. Guess this is that, then?

Poleg tega so fantje na svoji strani objavili za zloadati v živo posnet (božični? očitno res nisem na tekočem) mixtape Golden Opportunities, ki ga je mogoče (legalno!) dobiti na tem linku. Kakor mi ga uspe poslušati, ga morda tudi kaj pokomentiram, a glede na to, da gre večinoma za priredbe, The Stage Names gotovo ne bo premagal. Premočni so teksti in preintenzivne melodije gospodiča Willa Sheffa.

Daytrotter sešn: Cursive

O Cursive je bilo nazadnje slišati, ko so dve leti nazaj s Happy Hollow predložili tematsko zaokrožen, a (baje) ne konceptualen album o malomeščanski svetohlinski hinavščini in eno mojih najljubših glasbenih stvaritev tistega leta. Sedaj se bend okrog zaraščeno-viskijevskega frontmana (če ga smemo tako imenovati) Tima Kasherja nahaja v procesu priprave na snemanje naslednika - a še prej novega materiala željno publiko malo rajca s radijsko-studijskimi sešni, kjer vključijo kak nov komad ali dva. Tako so za Daytrotter posneli Sierra z odličnega The Ugly Organ (komad je v priloženem tekstu tudi tematsko razdelan), pa nova Let Me Up in Donkeys. Novi pesmi se proti materialu s Happy Hollow, ki je bil skorajda usmerjen in v rockovskem smislu uravnovešen, zdita dokaj umirjeni; kitare ga precej sanjajo, bas je suho prisoten, a ne vpadljiv, Kasherjev vokal pa spet tisti, ki celostno podobo benda naredi tako prepoznavno. Zdi se, da vse njegove pesmi enostavno morajo biti pijane, obupane in vokalno na meji atonalnega - le intenziteta, s katero jih podaja, pač sega od polnočne evforije do naslednjega, zmačkanega jutra z vsemi vmesnimi postajami. Priporočeno, seveda s preteklim materialom vred.

Vir: Saddle Creek newsletter.

I lean against the wind, pretend that I am weightless

Če so nekateri komadi sončni, poletni, spet drugi izrazito jesensko slinasto deževni, sem pred kratkim ugotovil, da mi je izredno všeč veter in pesmi, ki jih podzavestno asociiram z njim. Ne vem, očitno ima tu pomen neka dramatičnost, pa vendar lahkotnost in zanos, ki prinašajo občutek neustavljivosti. Zastave plapolajo, nebo je jasno, zrak topel, želi te odnesti s sabo. Najrajši na ploščadi pred maksijem. Glasba v gibanju.

Dve na račun Roberta Smitha

Roberta Smitha verjetno ni treba posebej predstavljati. Tako si je svojeglavega (in svojestilskega) frontmana že nekaj časa nazaj zamislil XKCD - in mu mimogrede prijazno priložil predlog za priredbo:


Takole pa mu je nek osebek na GraphJam posrečeno pripravil mesečni planer:

Kdor ne razume, naj gre poslušat The Cure. Coldplayev niti ni treba :)

Adijo Kalifornija

Sem se že bal, da so losangeleški fantje po svojem ogromnem pop hitu, pa sledečih menjavah osebja in komercialnem neuspehu obupali, odpovedali, vrgli puško v koruzo. Tako me je še toliko bolj razveselilo dejstvo, da se po dolgem jamranju, podaljševanju roka izida in menjavi založbe z novim albumom po štirih letih vračajo Phantom Planet, morda najbolj neupravičeno prezrta popindiegaragerock skupina zadnjih let.

Skoraj self-titled prvenec Phantom Planet is Missing (1998) in njegov naslednik The Guest (2002) sta bila happy happy južnokalifornijski pop; predvsem slednji je dihal akustične kitare, orgle in zmagoslavne melodije, ki so me navdušile, sčasoma pa rahlo izzvenele. Za pravi (sončen!) trenutek pa je album še vedno fin. Prinesel nam je tudi že omenjen über-hit California, ki smo ga nekateri spoznali in vzljubili že ob izidu, nato pa ga je krepko onesnažil medijski OC overkill, sicer bi ga indie mladeniči s potovalno slo v srcu še danes s kitarami v naročju prepevali ob tabornih ognjih na peščenih plažah.
Sledeči dejanski self-titled (2004) je proti pričakovanjem izpadel krepko bolj nezbrušen, direkten, vse prej kot sunnyboy pop. Basi brnijo, kitare javkajo, shooting star-a Jasona Schwartzmana ni več na krovu, saj se je, kot se za bratranca Nicholasa Cagea spodobi, odločil posvetiti se igralski karieri. Vokalist/pisec pesmi Alex Greenwald je zahaklal lakonično-strokesovski način jamranja v mikrofon; seveda so jim takoj očitali slinjenje za trendi in seveda so se fantje branili z zatrjevanjem, da se želijo z vsakim albumom glasbeno razvijati naprej, vsako ploščo zapeljati v nov stil.

Ko prvič povohamo nov izdelek, Raise the Dead, je najprej predvsem eno: nehomogen. Nič več jasno zastavljene črte, nič več stroge spremembe zvoka; prej združevanje najboljšega iz doslej slišanega. Prvi, naslovni komad nas popelje na isto plažo kot California pred šestimi leti, le da nas tokrat ne greje sončni zahod, temveč nas čaka trda tema, morje pa je zlovešče razburkano. Nemir. "Tonight we raise the dead!", kriči Greenwald; bend tokrat išče, hoče, rabi naše sodelovanje, pa ne le tu, temveč kar nasploh - saj bi album naj bil konceptualen, osrednja tema pa kult in povezanost (torej med bendom in feni, če hočete). Tematika poveličuje tudi misteriozen flair, ki ga je baje v današnji pop kulturi premalo: "A lot of the new record has a sense of hopefulness with something sinister behind it." Programatično naslovljen Leader je tako osrednji komad, ki po odločni kitici prinese nedolžen zborček v melodičnem refrenu (now join our hands and come along / the day's about to dawn) in hrustljav kitarski rifič za njim. Fantje imajo hite in melodije, imajo Dropped, ki vleče na indie plesišče, in nekje iz šestdesetih pobegli ba-ba-ba ba-ba-šadubidu v Do the Panic, komadu, ki smo ga lahko našli že na Negatives (B-sajd kolekciji iz leta 2004), zdaj pa je postal nosilni singl, ker je pač predober. Geronimo je divji, Greenwald laja, kitare in ritem prepletajo meandrirajoče zavoje. Hladni Quarantine bi se morda dobro znašel tudi na predhodniku, Ship at a Sea s saksofonom, ki ni cheesy (!), pa bi lahko tako napisali tudi Kaizers Orchestra za svoj prvenec. Confess ima plesno-pomladni ritem v kitici, nato se nekje od zadaj vštuli semi-distoržn kitara, ki si po refernu upa celo izbruhniti. Za konec še I Don't Mind kot zdolgočasena antiteza spevnim, akustično-melanholičnim zaključnim komadom albumov - slednjega so Phantomi namreč že perfekcionirali s Something Is Wrong na The Guest.

Res je, album rabi eno do dve poslušanji, preden zagrabi. Sam sem že dovolj padel noter, da si upam trditi: vsak prekleti komad je hit. Kdor benda ne pozna, mu ga z režanjem na faci priporočam, kdor je slišal le še Californio, naj nanjo (zaenkrat) hitro pozabi in se prepusti mojemu prvemu ne-poletnemu poletnemu albumu leta.

Welcome to Slow-venia: Shellac v Gala hali, 8.5.2008

Če pride legenda kalibra Steve Albini s svojim noiserskim vehiklom igrat v Galo halo, beri: praktično pod nos, se to gre pogledat. In to kljub preposlušanemu le enemu albumu, od katerega je v glavi dejansko ostal le en komad, slavni in nepremagljivi Squirrel Song. Seveda pa ti zatem ni niti najmanj žal. Ker sta že Albinijeva piflarska frizura in piflarski kitarski pas okrog pasu namesto preko rame vsega ogleda vredna, njegovi krči po taktu pa itak še bolj. Ker Shellac začnejo tiho, stopnjujejo in udarijo. Ker po prvem komadu činele umirijo tako, da basist in kitarist zagrabita vsak svojo - bobni so itak čisto spredaj in na sredi. Ker nato navdušijo publiko z veveričjim komadom že na drugem mestu. Ker se bend od začetka zdi zadržano-elitističen ("Are you hipsters?" "I don't know. Are you a hipster?"), a videz ne bi mogel bolj varati, ko se sprostijo in zajebantski basist Bob Weston med premorom za uglaševanje naveže stik s publiko, ki sme postavljati vprašanja bendu. Ker so na poti iz Dunaja seveda doživeli zaprto slovensko avtocesto, bili preusmerjeni na počasno stransko cesto in pametno ugotovili, da se naša država zato primerno imenuje Slow-venia. Ker to dejstvo v obliki improviziranega teksta vključijo v enega svojih komadov. Ker podobno naredijo tudi z imenom Martine Navratilove, samo zato, ker se lepo izgovarja. Ker je bas tekoč in pulzirajoč, kitarski riffi pa na suho od znotraj glodajo lobanjo - ki je ob koncu tako obrabljena kot oba instrumenta s strunami na odru. Ker je bobnar Todd Trainer shirana, psihotično izpod činele zijajoča pojava; "Is Steve Albini god?" "No. This guy, the drummer, is God. But with a T." Ker, ko se mu zazdi, dvigne boben proti luči, nato za glavo, pa kar igra. Ker je predpredpredzadnji komad minimalistični poklon Joy Division (Transmission) in R.E.M. (Radio Free Europe) na dveh basovskih notah, zreduciranih bobnih in tekstovni impro ligi. Ker je to divja esenca noise rocka, na katero se seveda hočeš in moraš razmetavati, ko ravno ne padaš iz alternirajočega takta ali se čudiš kitari, ki skače gor in dol in v vse možne smeri. Legenda upravičena.

Orglice na Jamajki

Ko se še tisto malo indie elitizma raztopi na prvem res po poletju dišečem soncu, so orglice dobrodošel kompanjon ob rahlo neprespani dopoldanski vožnji z biciklom; še najrajši vštric s kako fino melodijo, ki se ji v tem primeru seveda ni mogoče upreti. Ryan Adams, Firecracker.

Something fucking special

O, sodobna apatija in posledična neskončna jeza nad lastno brezčutno pasivnostjo. Šveda po imenu Johnossi sta sicer prav tako nagnjena k pop harmonijam kot mnogi njuni rojaki, ki jim je že v rani mladosti v roke potisnjena najmanj flavta. Vendar pa je frustracije v njunih melodijah zmeraj za odtenek več, kot smo je vajeni iz te skandinavske rokenrol dežele, ki nas uči o melahnoliji kot pozitivnem čustvu. Tako se John in Ossi na letos izdanem albumu gresta Party with My Pain, v sledečem komadu s prvenca pa s hrepenenjem v glasu kličeta: "I wanna do something fucking special and extraordinary!" Tudi mi.

Kako je leopard dobil pike

Jes! Moja najljubša weirdo ekipa z Alaske, Portugal. The Man, že tretjič v dveh letih (!) prihaja na evropsko turnejo. Bolje rečeno na turnejo po nemško govorečih državah Evrope, k čemur zagotovo pripomore močna podpora bendu s strani dortmundske revije Visions; ta je trio že označila kot sproščeno alternativo Mars Volti za tiste, ki imajo občutek, da so se ti z Amputechture preveč izgubili v morjih lastnih egotripping solaž. Pravzaprav so Portugal. The Man le še bivši trio, saj se je ponovem bendu uradno pridružil dosedanji live klaviaturist Ryan Neighbors, tudi novi album Censored Colours pa je baje že posnet in bi naj luč sveta ugledal še letos. Fantje so očitno res hiperproduktivni, saj gre že za njihov tretji full-length izdelek po odlično-zabluženih Waiter: "You Vultures!" (2006) in Church Mouth (2007), vmes pa so lansirali še tri bolj eksperimentalno obarvane EPje. Kogar zadnji pridevnik, tista huda beseda na e-, ne prestraši in kdor verjame, da se progresiva in malce hipijevski priokus lahko dopolnjujeta, naj mu bodo fantiči s hladne pokrajine toplo priporočeni. Glede na to, da sem si jih jeseni lani dovolil zamuditi v Grazu, februarja pa se nismo organizirali za v Salzburg, bodo (sicer šele) septembra ponovno v prestolnici avstrijske Štajerske še kako dobrodošli gostje. Se vidimo.

Good Fortune

Zgleda, da sem (končno?) tudi jaz odkril PJ Harvey; trip_, si kaj ponosen na mene? :) Pa kaj, če preko njenega baje najbolj dostopnega albuma. Šele začetnik sem, torej: hardcore fani, bodite nežni z mano! Izjemno všeč mi je sledeč komad, ki preko pričujočega videa sicer ne deluje tako neposredno, a verjemite, da predvajan naravnost v ušesa ponudi naključnim opazovalcem v vpogled enega bolj blaženo evforičnih nasmeškov zadnjega časa.



Že se ga učim na kitaro; pravi piflar sem :)