Sing, Alaska, sing!!! Portugal. The Man v Postgarage, Graz, 19.9.2008

Kot vidite, nisem ravno priden, kar se tiče ažurnega objavljanja koncertnih poročil. Čeprav mi jih je v veselje pisati, da ne bo pomote. In kot vidite, se že več kot teden dni spravljam pisat to zadevo. Čeprav je šlo za eno najboljših koncertnih doživetij v zadnjem času, če ne sploh. Če bi torej šlo za karkoli drugega, bi na celotno zadevo verjetno lepo pozabil, Portugal. The Man pa so bili enostavno predobri. Celotna situacija, namreč. Vstopnice po 12 evrov. Izrecno kul klub. Merchandise z dizajni frontmana Gourleya na najbolj kul majicah sploh - po 15 evrov. Zvočno nadvse primerna, pa kljub temu dovolj svoja predskupina: Steaming Satellites (p.tm-jevska folkrock norost, psihadelika z neskončnimi jami, žaganje ob pravih trenutkih). In pa seveda Portugal. The Man, ki jim uspe še svoj nov, zelo na izi zveneč album spremeniti v čisto, pozitivno divjanje. Kdo drug se tako iskreno smeji, ko stoji na odru? Kdo drug pleše tako odtrgano kot basist Zach Carothers in pri tem ostaja tight? Kdo drug si omisli na oder kar še eno punco, katere naloga so shakerji, kak backvokalček in seveda dober izgled? Kdo drug je v svojih izbruhih tako prekleto glasen, da vibrira vsa soba - in komu pri tem uspe ostati še plesen (plesen v smislu nečesa, na kar se lahko pleše in ne kot kosmat razrast nitastih gliv :D)? Pa še zabaven zaključek z obema bendoma na odru - vsak pač igra, karkoli (perkusivnega) ima pri roki.
Koncert, kot bi si jih želeli toliko več, ravno zato, ker se dotakne tudi vseh nas, razvajenih od vse preveč vse predobrih stvari, ki smo jih na odrih videli v zadnjem letu in ki jih je spremljalo še toliko več le na pol pogretih glasbenih razočaranj. Le ena drobna stvar je morda manjkala - How the Leopard Got Its Spots v svoji izvirni podobi in ne v neki polovični, nareggaejani verziji v zaključnem jamu neke druge pesmi. Pa konec koncev, kdo ga rabi, če imaš Chicago, na katerega se razmetavaš, Church Mouth, na katerega se drzneš iti pogo in 1989, na katerega v ritmu pozibavanja sanjaš?

Bili smo najboljša publika. Baje. Kljub temu, da je Johna Gourleya nekdo polil z vodo. To nisem bil jaz. Čeprav me je obtožil. Prav mi je, kaj pa mu po koncertu težim za trzalico.

Kaj smo zgradili to poletje?

Me and my friends are like / double whiskey, coke, no ice. Še zmeraj se ne morem čisto odločiti, ali ta verz res skriva nek globok pomen ali pa je enostavno le pijano plitev. Pa vendar, pesem je hit; prikradla se je nepričakovano, malo prepozno in vrh vsega še z albuma, ki na prvo poslušanje zveni rahlo enolično in pearljamovsko. Karkoli nas The Hold Steady že poskušajo prepričati: to poletje ni bilo tako constructive, kot je imelo potencial biti, a vendar je bilo fajn. Končalo se je že, vsaj kronološko; vreme se še nekaj trudi, pa se kljub vsemu neizogibno hladi. A saj je že trip rekel: tudi september je bil lep, in to zelo. Pa še oktober bo, in tudi to jesen se ne bomo zavlekli v brloge, temveč v na novo odprti Kinodvor, na toliko koncertov, kot bosta čas in denar dovolila, ter tu pa tam tudi na faks pogledat, če smo že ravno v Ljubljani. Čeprav je morda saint Joe Strummer res bil naš edini spodoben učitelj in so stene res preveč sive za življenjske lekcije. In ravno zato naj vsaj od naslednjega poletja naprej s prvim soncem velja: let this be my annual reminder / that we can all be something bigger.

Le glasba šteje: I Am Kloot

The Cooper Temple Clause. Aereogramme. Skupine, za katere je celo po večih kritiško visoko cenjenih albumih in ugledu v očeh oboževalcev komercialni uspeh izostal in so posledično razočarano vrgle puško v koruzo. Manchesterskim I Am Kloot dol visi za take malenkosti, kot je število prodanih albumov. Le-to dandanes itak več ne odraža kvalitete glasbe - in tako trojica okrog pisca pesmi Johna Bramwella vztraja pri svojem že od prvenca Natural History (iz sedaj že skoraj davnega 2001). Svoje - to pri I Am Kloot pomeni rock, tako preprost, kot da bi šlo za songwriterja, ki se namesto za elektroakustično kitaro na barskem stolčku odloči, da si bo omislil še dva podpornika za sabo in se tako zamaskiral v polnopravno skupino. In točno to pod črto poslušalec tudi dobi: kitaro ali klavir izpod rok Bramwella ob spremljavi basa in bobnov, včasih še tega ne. Pesmi nikoli niso povsem gladke, temveč zmeraj ravno prav zamotane in tečne, kar jih kljub vsemu pusti poslušljive, saj gre le za kamuflažo britanskega občutka za pop, ki se skriva pod to zvočno podobo. Obenem jih prav to uvršča v prijetno vrsto andergraund indie/pop/rock senzacij, kamor bi sicer sodili še kakšni Electric Soft Parade, morda celo Okkervil River, a z občutno manj patosa v (prepoznavnem) vokalu in drastično zreduciranimi sredstvi. Dejstvo je, da vsak izmed štirih albumov ponuja celo kakšen "hit" v smislu, da ostane v ušesu in bi ga nujno želel znati zaigrati na kitaro v pravi družbi, ki bi cenila tudi ravno prav premaknjeno izražanje v tekstih - ki pa znajo ob primerni priložnosti biti tudi izrecno lepi.



Najnovejši album I Am Kloot Play Moulah Rouge je bil - v skladu z v uvodu povedanim - prvotno izdan v samozaložbi in ponujen le na koncertih. Sedaj se ga da dobiti tudi "uradno", skupina pa ga (ponovno) promovira v živo. Tako jih bomo imeli moč 16. novembra videti tudi v prijetni dvorani Orpheum v bližnjem Gradcu. Pridite, pridite! :)

Jaz se ne grem več teh naključij.

Zmačkano popoldne v Ljubljani; kaj drugega glasbenemu zanesenjaku preostane početi kot malo urejati albume, ki bi jih že zdavnaj moral poznati, in jih metati v iTunes. In tako: Kick Out the Jams detroitskih MC5. Nekje v kratkoročnem spominu ostane debilno ime komada: Rocket Reducer No. 62 (Rama Lama Fa Fa Fa). In le par minut kasneje nekaj načeloma še bolj esencialnega, Houdini Melvinsov. In kaj pravi info na neki strani, kjer sem našel sliko za naslovnico? The Japanese edition features the bonus track 14. Rocket Reducer #62 (Rama Lama Fafafa). Aha.
To je samo trenuten primer, takim "naključjem" zadnje čase kar ni konca, se mi zdi. Se mi meša ali enostavno samo poznam preveč glasbe? :P

Samo za ponoči, samo za pozimi

Načeloma publika, ki je pri poslušanju z glavo in srcem, hitro odkrije pomanjkljivosti v in posledično ne mara glasbe izvajalcev, ki svoj "talent" delijo s svetom z napačnimi razlogi. Bratje in bratranec Followill so po govoricah svoj južni-indie-rock vehikel Kings of Leon ustanovili, da bi dobili več punc, ki jih pač prinese s sabo rokenrol lajfstajl, najmlajšega Jareda pa so prepričali v igranje basa tako, da je edino pod tem pogojem smel z njimi kaditi travo. Way to go torej.

Štiri albume kasneje pa se privrženci še kar sprašujemo, kaj je tisto, ki fante vedno znova rešuje; očitno so res nadarjena druščina/družina. In, zanimivo, kot že tolikokrat doslej so tudi na Only by the Night prav Jaredove močne, prezentne bas linije tista konstanta, ki ustvarja zvokovno podobo Kings of Leon. Dejstvo je, da so se fantje že z Because of the Times oddaljili od na prvih dveh albumih vpeljane, minimalistične, a izrazito energične rokenrol formule, uvedli nekako temačnejši zvok, a vsaj delno ohranili živčno-pulzirajoči ritem. Sedaj, le leto in pol kasneje, so spet drugačni - a ne še bolj temni in še bolj divji v stilu Charmerja, kot so poprej obljubljali, temveč presenetljivo umirjeni. Kot so v primerjavi z dokaj retardiranim izgledom za časa prejšnjega albuma spet spolirali svojo vizualno podobo (da se bodo hardcore fenice lahko ponovno še in še naslajale nad njimi), so očitno pilili tudi na novih odtenkih svojega zvoka. Ta je takoj slišno poln, čeprav se kitare večinoma držijo decentno v ozadju in ima lead kitarist le tu in tam jajca odplavati v anti-solo, kot jih poznamo s prvenca; skoraj nekako pregladka, naefektirana, nasynthana izpade celostna podoba. Besedila so kot z vsakim albumom doslej še za odtenek bolj osebna. Čeprav albumu - kot že tolikim! - v sredini zmanjka sape, se zdi, da v splošnem pesmi še vedno štimajo, le drugače pač, kot smo to od naše najljubše stvari iz Tennesseeja (oprostite mi vsi ljubitelji Jack Danielsa) navajeni; bolj skulirano in manj naspidirano. Atmosferika s Kings of Leon sredstvi, takorekoč. Saj nas preseneti kak klavirček (I Want You), kakšna res kul distorzija (Crawl), a še Sex on Fire ne zveni niti približno tako po suhi vročini kot njegovo ime. Le 17 deloma skoraj poskočno izstopa iz zvokovnega toka in bi bil verjetno res bolje umeščen kot B-sajd. Vsemu povedanemu v zameno pa morda lahko govorimo o prvem Kings of Leon albumu, ki se ga da poslušati kot takega v celoti ob določenem počutju, ki je v tem primeru pač pozitivno obarvana jesenska melanholija. In ne, ne briga me, da ga je Bitchfork raztrgal; to je album, ki bi ga znal poslušati, ko bo letos na ulice Ljubljane padal prvi sneg.

Boys of Noise: Qui v Menzi pri koritu, 12.9.08

Vsem nejevernežem, dvomljivcem in siceršnjim glasbenim skeptikom: včasih, še več, velikokrat, je prav super iti pogledat koncert benda, o katerem nimaš pojma, kakšne vrste glasbo igrajo. Še posebej v Sloveniji, kjer se itak začne poslušati bende, ki pridejo k nam na koncert, in ne obratno kot v evropskih glasbenih "prestolnicah". V primeru Qui: punk, noise, metal. Kaj to pove? Toliko kot nič. Ampak Yow je baje legenda in kao en od bolj divjih frontmanov rock glasbe. Če se na dan koncerta le-ta omeni še v Žurnalu (z naslovom Ljubezen je čudež in punk!), pa je to že razlog za žrtvovati tistih 10 evrov vstopnine.

In kaj potem dobiš? Eno prijetno presenečenje za drugim. Že za uvod kamniški Nikki Louder, ki poleg zakaj-se-nisem-jaz-tega-spomnil imena nosijo odlično odpičen noise (o, precej boljši kot celoten Musik ist Scheisse-večer), ki gradi na sledljivih bas linijah in meandriranjem med divjimi in skuliranimi pasažami. Tudi kitarske igrice za zaključek so več kot dobrodošle. Nato pa sledeči divji trojec, tokrat v postavi kitara/bobni/vokal; "we're Qui and there's a pole in the middle of the stage!" - samo na Metelkovi. Na trenutke zvočno prazen riffing, stopnjujoč napetost in vzdržujoč se izbruha, kot to sicer poznamo le od Killsov. Glasba, tako živčna, da bi hotel skočiti na oder in vžgati kitarista na gobec, naj že enkrat končno pošteno mastno zažaga. Ali pa pretepsti random obiskovalca koncerta - kar tako. Glasba, katere užitka tudi štiri piva ne pokvarijo. Frontman, ki izgleda kot star, zašvican perverznež, ki laja, rjove, skače po odru, ob priložnosti odlaufa kar skozi vhod Menze na čik in želi ob tem nič hudega sluteči prodajalki kart odnesti škatlo z izkupičkom. Hardcore Jesus Lizard fani, en izmed njih pijan in vokalista cel koncert utrujajoč. In potem tako padeš noter v ritem, da zapreš oči in se pustiš nositi, vendar zato ne opaziš, kako razjarjen Yow prisoli mastno klofuto ravno temu težaku in potem še nakaže brco v glavo. Posredovanje "varnostnika" na Metelkovi!! Tako bučen aplavz, da se bend dvakrat vrne na oder, čeprav drugič trdi, da "we don't really have any other songs", zato pač zaigrajo neke stare Floyde (ne vprašajte, jaz jih nisem prepoznal :)) in se izprsijo kar z džemanjem, pri čemer Yow zagrabi celo za bas. Med koncertom prvi pravi ljubljansko-jesenski naliv, po njem rešilec in nosila na Metelkovi. Baje, da za zlomljeno nogo. Bolj dramatično bi se vse skupaj lahko končalo le s kakim splošnim izgredom.

Valle Místico goes Zagreb - Conor Oberst and the Mystic Valley Band, Škuc Pauk, 8.9.2008

Zdaj, ko sem po dveh tednih končno spet prišel do poštenega računalnika, kjer mi knjižnična ali sorodna javnost ne diha za ovratnik med brskanjem po netu, obljubim, da bom samo še enkrat zatežil z aktualnim izdelkom C. Obersta, nato pa počakal, da fant ustvari kaj novega :)

In tako najprej: koncert v Zagrebu je bil bolj Mystic Valley Band kot Conor Oberst. Očitno gre res za projekt, ki bi naj vsaj v živo deloval kot polnovredna skupina - kar postavlja pod vprašaj, zakaj je potem album naslovljen in zastavljen tako "solo". Verjetno, ker je Oberst avtor komadov - a večina članov zasedbe (Nik Freitas, Jason Boesle, Taylor Hollingsworth, Macey Taylor) je kljub temu prišla do besede; le Nate Walcott se je obdržal tih za svojimi klaviaturami. Ker je bend zaradi okvare avtobusa zamujal, se je Zagrebu oddolžil tako, da so zaigrali predskupino kar sami sebi - vsak izmed štirih piscev pesmi je tako predstavil dve pesmi svojih siceršnjih skupin. V primeru Obersta je to seveda prineslo nepričakovano navdušenje vsem tr00 Bright Eyes fanom v dvorani (in po pravici povedano, kdo je pa prišel prav zato, ker mu je album Conor Oberst tako zelo všeč??), saj smo bili deležni dveh najbolj zlomljeno lepih trenutkov njihovega najboljšega albuma - First Day of My Life in Lua. Pesmi je °lUKA.V lepo dokumentiral in objavil; vse skupaj spremlja Walcott na svoji Trompete des Todes. Tudi prispevki ostalih kandidatov so bili všečni, pri čemer sta Boesel in Freitas zvenela bolj klasično songwritersko in prepričala tudi s prijetnimi glasovi, Hollinswort pa je deloval bolj kot kak Dylan na par bpm hitreje - in rahlo sitno.

Sam osrednji nastop z akterji, ki smo jih do tedaj že dodobra spoznali, je izpadel presenetljivo glasno in prijetno dinamično. Oberst se je gibal nekje na transverzali od igrivega do odsotnega, odvisno od komada in situacije, in niti ni izpadel preveč pijan - čeprav se je malo izživljal z rokerskimi pozicami ala skakanje po bas bobnu in orglah ter nakazovanjem besedil svojih pesmi (can you get this tube out of my arm?). Pri tem je znal celo prekiniti igranje kitare, kar se sicer še poznalo ni, pri tako netipično poudarjeno kitarskem zvoku (3 kitare plus bas!). Publika je bila rahlo statična, a večino časa rahlo zamaknjeno nasmejana, ko je bend streljal svoje na žalost manj brezčasne folkrock rakete, pa ko je Oberst nalašč pel mimo čudovitih melodij iz Lenders in the Temple. Smo pa dobili Dylana (Corrina, Corrina) in veliko kvalitenih B-sajdov, tudi z Boeselom, Freitasom in celo Taylorjem na vokalih. Slednjega je prekinil Oberst, ki se je primajal na oder z velikim kozarcem neidentificirane rdeče pijače in malo piksno Ožujskega. Proti koncu smo se na Hospital uspeli celo res razgibati, glasilke pa so itak ves čas trpele na račun spet citiranja vrednih tekstov. Ko je Oberst za konec razglasil "Zagreb, I really like you" in sedel za klaviature, so srca za trenutek že zastala v upu na Lover I Don't Have to Love - a to bi bil preveč popoln zaključek dolge in kvalitetne noči z druščino iz Nebraske. Še kdaj - takrat, upam, z Bright Eyes repertoarjem in najmanj tako intenzivno.

Prava pot FAIL

Če so SDS večinski debilni populaciji Slovenije, ki živi za nedeljsko popoldne, ponudili zabavo s Čuki in sorodnim zalivanjem ušes z greznico, so se sedaj spravili apelirat še na "mlade". Zastonjski koncert v Hali Tivoli to soboto, vse lepo in prav, saj, kot se je izrazil prijatelj, s katerim sem se ta vikend peljal v Ljubljano: to je šansa za volilca, da vsaj dobi nekaj od političnih strank. Pa vendar: geslo in program se tu, kot že tolikokrat, ne skladata. Alya, Klemen Klemen, 6pack Čukur, Šank Rock in mladi na pravi poti. Mladi na pravi poti - s Šank Rock? S tistim Šank Rock z majhnim, prepotentnim, polizanim pevcem, pozersko mastnimi kitarami, idiotskimi teksti in abonmajem za nastope na Pivu in cvetju? Šank Rock s striptizetami na odru in usnjenimi hlačami, definicija rokerskega mačizma, ki me sili na bruhanje? Dragi Janez Janša, morda si bil najbolj prepričljiv na predvolilnem soočenju, a glasbeno definitivno ubiraš napačno pot. No ja, vsaj kvalitativno; množice bo ta program že dosegel - in to je konec koncev njegov namen.

Souled Out in heaven!!!

Conor Oberst. Kaj smo, kaj so lahko Bright Eyes navdušenci pričakovali od tako preprosto naslovljenega, kot "solo" ponujenega albuma, potem, ko so že Bright Eyes zmeraj bili bolj kot ne solo projekt, ki se je od lo-fi, folky, genialno objokanih in zlomljenih začetkov preko nekaj res odličnih albumov razvil v pravi polizan pop projekt, bend, če hočete - saj tako hoče maestro Oberst? Srce je vsekakor vztrepetalo ob prvih taktih uvodnega Cape Canaveral: se mladenič vrača k svoji akustični kitari, nad katero slika prepletajoče se podobe in prispodobe, ki jih z vsakim poslušanjem raje dešifriramo, in to s tako kvalitetnimi pesmimi, kot smo jih deset dobili na I'm Wide Awake, It's Morning in kot smo jih tako obupano pogrešali na Cassadagi? Odgovor je seveda ne, saj bi bilo prelepo, da bi bilo res - in tako je pričujoč album precej bolj Conor Oberst and the Mystic Valley Band kot pa samo in zgolj Conor Oberst. Čeprav se v kakšni pesmi (Eagle on a Pole) glasbeno pravzaprav vrne v čustveno zlomljen čas okrog Fevers and Mirrors, po drugi strani pa v popolnem nasprotju skoraj odkrije refren, a manj preko ponavljanja verzov in bolj s podajanjem podobno zvenečih besednih zvez, kar v končni fazi izpade zelo prijetno poslušljivo.

Kaj se je torej spremenilo? Stalnega producenta in kooperaterja Mogisa ni zraven. Komadi so prvič po nekaj albumih obšli računalniško obdelavo in bili posneti analogno. Založba ni domači Saddle Creek. Oberst išče alternativo, se zdi - in kje jo najde? V približno konceptualni zgodbi o arhetipično ameriškem pobegu. Slika lastne praznine, krivde in odtujenosti (Lenders in the Temple) vodita v psihično in fizično bolezen (Danny Callahan, I Don't Want to Die (In the Hospital)), ki tako izpere mlado, nemirno ameriško psiho, da ne preostane drugega kot pobeg v Mehiko, saj kam drugam you gonna go with a head that empty (NYC - Gone, Gone) in there's nothing that the road cannot heal (Moab). Proti jugu v ritmu marša iz vojašnice z osvežujočim pomanjkanjem političnih prispodob, če pa že, pa zmeraj navezanih na osebno tragedijo. Album je bil v nekem mističnem azteškem mestu tudi posnet (je torej snemanje bilo del samega procesa koncepta, razsvetljenja?), česar ni nujno slišati, saj občutek zamaknjene subtilnosti v uvodu vara; uptempo country/blues komadiči (hello Dylan) dominirajo celostno podobo, presenetljivo prezentni kitarski rifiči nas uvedejo v kar lepo število pesmi, med njimi prvi singl Souled Out!!!, ki skoraj prispe na željeni cilj, pa ugotovi, da ga na more doseči: you won't be getting in, it's sold out in heaven. In tako se zaključni Milk Thistle, ki s Cape Canaveral predstavlja okvir albuma, akustični plašček, občo sliko dojemanja sveta, znajde spet na začetku; spet se boji prihodnosti, smrti. If I get to heaven, I'll be bored as hell, zanika poprejšno željo po izpolnitvi in happy endu.

Pesmi se po nekaj poslušanjih in prvotnem začudenju torej odprejo. Nehomogenost zvoka bojda služi konceptu, pa vendar vešče uho sliši: melodije so bolj plakativne kot sicer, kar seveda pomeni krajši rok uporabe. Recimo, da so zgodbe in podobe dovolj kvalitetne, da bodo pesmi držale v ušesu dlje časa, kar velja vsaj za Cape Canaveral in še za kakšen res odličen komad - še vedno pa so vse preveč oddaljeni od preteklih presežkov, da bi se z njimi gledali iz oči v oči. Upamo, da se Oberst ni izpel in da bo novi material na koncertu intenzivno predstavil v živo, obenem pa nam privoščil še kak posladek iz preteklosti. Sicer pa, kot sem pijan že znal razglašati: ne grem domov, preden ne popijem vsaj kozarca rdečega vina z največjim piscem pesmi, kar jih poznam.