Načeloma publika, ki je pri poslušanju z glavo in srcem, hitro odkrije pomanjkljivosti v in posledično ne mara glasbe izvajalcev, ki svoj "talent" delijo s svetom z napačnimi razlogi. Bratje in bratranec Followill so po govoricah svoj južni-indie-rock vehikel Kings of Leon ustanovili, da bi dobili več punc, ki jih pač prinese s sabo rokenrol lajfstajl, najmlajšega Jareda pa so prepričali v igranje basa tako, da je edino pod tem pogojem smel z njimi kaditi travo. Way to go torej.Štiri albume kasneje pa se privrženci še kar sprašujemo, kaj je tisto, ki fante vedno znova rešuje; očitno so res nadarjena druščina/družina. In, zanimivo, kot že tolikokrat doslej so tudi na Only by the Night prav Jaredove močne, prezentne bas linije tista konstanta, ki ustvarja zvokovno podobo Kings of Leon. Dejstvo je, da so se fantje že z Because of the Times oddaljili od na prvih dveh albumih vpeljane, minimalistične, a izrazito energične rokenrol formule, uvedli nekako temačnejši zvok, a vsaj delno ohranili živčno-pulzirajoči ritem. Sedaj, le leto in pol kasneje, so spet drugačni - a ne še bolj temni in še bolj divji v stilu Charmerja, kot so poprej obljubljali, temveč presenetljivo umirjeni. Kot so v primerjavi z dokaj retardiranim izgledom za časa prejšnjega albuma spet spolirali svojo vizualno podobo (da se bodo hardcore fenice lahko ponovno še in še naslajale nad njimi), so očitno pilili tudi na novih odtenkih svojega zvoka. Ta je takoj slišno poln, čeprav se kitare večinoma držijo decentno v ozadju in ima lead kitarist le tu in tam jajca odplavati v anti-solo, kot jih poznamo s prvenca; skoraj nekako pregladka, naefektirana, nasynthana izpade celostna podoba. Besedila so kot z vsakim albumom doslej še za odtenek bolj osebna. Čeprav albumu - kot že tolikim! - v sredini zmanjka sape, se zdi, da v splošnem pesmi še vedno štimajo, le drugače pač, kot smo to od naše najljubše stvari iz Tennesseeja (oprostite mi vsi ljubitelji Jack Danielsa) navajeni; bolj skulirano in manj naspidirano. Atmosferika s Kings of Leon sredstvi, takorekoč. Saj nas preseneti kak klavirček (I Want You), kakšna res kul distorzija (Crawl), a še Sex on Fire ne zveni niti približno tako po suhi vročini kot njegovo ime. Le 17 deloma skoraj poskočno izstopa iz zvokovnega toka in bi bil verjetno res bolje umeščen kot B-sajd. Vsemu povedanemu v zameno pa morda lahko govorimo o prvem Kings of Leon albumu, ki se ga da poslušati kot takega v celoti ob določenem počutju, ki je v tem primeru pač pozitivno obarvana jesenska melanholija. In ne, ne briga me, da ga je Bitchfork raztrgal; to je album, ki bi ga znal poslušati, ko bo letos na ulice Ljubljane padal prvi sneg.
6 komentarjev:
Men je tk nekak srednje vredu. Da se ga poslušat, ampak zares pa ni nič posebnega. Če ne bi na njemu pisalo Kings of Leon ne bi prišel na vrsto za poslušanje, se mi zdi. Vsi trije prejšnji so mi nepredstavljivo bolj všeč.
Meni je že prejšnji bil beden, tale se mi pa sploh gabi..
Enostavno sem se nasitil tistega njegovega tečnega glasu.. Prav slišat ga ne morem več.. :)
ja krivulja gre kr navzdol, tale zadnji album me je pa najbolj prepričal z izgledom:) Parkrat poslušala pa se mi niti en komad ni zasidral ne v uho ne v srce... Glede na pričakovanja je precej razočaranje. In ja "gladki" je kr primeren izraz... tudi za nov boy band videz:S
mislim, da tale kritik pri Pitchforku ni albuma poslušal več kot 2X, kar je premalo za resno oceno. najboljšo oceno je napisal akrapovič v današnjem Poletu. mene tudi na začetku ni navdušil, zdaj (po večkratnem poslušanju) mi je pa odličen! nikoli mi dobro soditi albuma na prvo žogo. spolirani, da. za prvi sneg.
men je pa v bistvu glih glas od pevca všeč :)
ker jih ne spremljam celotno njihovo kariero, so mi čist poslušljivi
Objavite komentar