The Cooper Temple Clause. Aereogramme. Skupine, za katere je celo po večih kritiško visoko cenjenih albumih in ugledu v očeh oboževalcev komercialni uspeh izostal in so posledično razočarano vrgle puško v koruzo. Manchesterskim I Am Kloot dol visi za take malenkosti, kot je število prodanih albumov. Le-to dandanes itak več ne odraža kvalitete glasbe - in tako trojica okrog pisca pesmi Johna Bramwella vztraja pri svojem že od prvenca Natural History (iz sedaj že skoraj davnega 2001). Svoje - to pri I Am Kloot pomeni rock, tako preprost, kot da bi šlo za songwriterja, ki se namesto za elektroakustično kitaro na barskem stolčku odloči, da si bo omislil še dva podpornika za sabo in se tako zamaskiral v polnopravno skupino. In točno to pod črto poslušalec tudi dobi: kitaro ali klavir izpod rok Bramwella ob spremljavi basa in bobnov, včasih še tega ne. Pesmi nikoli niso povsem gladke, temveč zmeraj ravno prav zamotane in tečne, kar jih kljub vsemu pusti poslušljive, saj gre le za kamuflažo britanskega občutka za pop, ki se skriva pod to zvočno podobo. Obenem jih prav to uvršča v prijetno vrsto andergraund indie/pop/rock senzacij, kamor bi sicer sodili še kakšni Electric Soft Parade, morda celo Okkervil River, a z občutno manj patosa v (prepoznavnem) vokalu in drastično zreduciranimi sredstvi. Dejstvo je, da vsak izmed štirih albumov ponuja celo kakšen "hit" v smislu, da ostane v ušesu in bi ga nujno želel znati zaigrati na kitaro v pravi družbi, ki bi cenila tudi ravno prav premaknjeno izražanje v tekstih - ki pa znajo ob primerni priložnosti biti tudi izrecno lepi.Najnovejši album I Am Kloot Play Moulah Rouge je bil - v skladu z v uvodu povedanim - prvotno izdan v samozaložbi in ponujen le na koncertih. Sedaj se ga da dobiti tudi "uradno", skupina pa ga (ponovno) promovira v živo. Tako jih bomo imeli moč 16. novembra videti tudi v prijetni dvorani Orpheum v bližnjem Gradcu. Pridite, pridite! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar