Električni šamani: Animal Collective v Menzi, 16.10.08

Animal Collective? V Menzi? Novica je na slovensko "indie sceno" (ja, tisto indie sceno, ki šteje maksimalno 40 ljudi, ki se vsi poznajo preko last.fm, facebooka ali obojega) udarila kot strela z jasnega. Končno ogromen koncert na naši mali Metelkovi! Končno koncert kritiško priznanega benda, za katerega ni treba prevoziti nekaj sto kilometrov ali preposlušati pet cenjenih, a težkih (lepši izraz za "neposlušljivih") albumov!

No ja, slednje ne drži popolnoma. Vsaj zame so bili AC zmeraj bolj ali manj neznanka, Bitchforkovi ljubljenčki, ki se jih nikoli nisem imel jajc spraviti poslušat. Poleg tega sem jih iz neznanega razloga metal v isti koš z Architecture in Helsinki, katerih happy happy indie pop začetek albuma mi par sekund para živce vsakič, ko preposlušam Neon Bible in Win Butler ravno z dušo odpoje My Body Is a Cage. Pa Animal Collective z njimi v bistvu nimajo nobene veze. Sploh. In tako sem v zadnjem tednu ali dveh zagrizel v diskografijo z aktualnim Strawberry Jam (ogabno čudovita naslovnica!) na čelu in doživel presenetljiv efekt: prav omenjen album se mi je iz "neposlušljivega sranja" (prvo poslušanje) nemudoma preobrazil v "odtrgano, a prav zabavno zadevo" (drugo poslušanje). Tako sem se na koncert podal optimističen in, kot zmeraj, odprtih ušes (saj bi šel tudi sicer, za podporo "sceni" pa to, saj veste).

V še eni zmoti svoje neskončne nevednosti sem besedo Collective v imenu povezoval z ogromnim številom članov benda, nekako vsaj toliko, da bi se Krašu zanje že splačalo lansirati lastno linijo Životinjskega carstva. Posledično so me presenetile pičle tri pojave na odru: Panda Bear, Avey Tare in Geologist, kot sem za njihova imena izvedel naknadno. Menzin mini oder z drogom na sredi je bil nabito poln, pa klasičnih inštrumentov vendarle skoraj ni bilo videti, le kitara ob robu in nekakšni zametki bobnov. Vse ostalo so bile dobesedne gore efektov in ostalih zvočnih sintetizatorjev, ki so tako dominirali sliko. Geologist se je, kako primerno, z rudarsko svetilko prebijal skozi tunele zvočnih tepihov, meandrirajočega klikanja, čivkanja in sorodnih živčnosti. Preostali živali sta se med izživljanjem nad svojimi gumbki in tipkami, o, celo kitaro, vokalno izmenjevali, vse skupaj pa je segalo od jamranja preko občasnih krikov vse do kakšnega namiga na pop melodije. Prav približki klasičnim oblikam pesmi so najbolj razširili že itak ogromne nasmeške privžencev in tudi meni (po pričakovanju) najbolj ugajali, pa čeprav mi ni uspelo osvojiti niti besedil tistih nekaj komadov, ki kažejo zametke spevnosti, ja jebemti, celo plesnosti. Nič čudnega, če so pa tovrstne pasaže tako izvrstno skrite pod hektolitri svetlega zvočnega balasta, ki je zavzemal obsežen del večera ter risal svetleče podobe v glavah. Vse skupaj se je zlivalo nad bobnanjem, nediferenciirano alternirajočim med organiko in konzervo, pa vedno v tako odfukani ritmiki, da je vse skupaj zvenelo kot ples za dež 2.0 za šamane v nevrološki kliniki. In ko smo že pri nevrologiji: kdor je epileptik, pa se tega slučajno še ne zaveda, se je na tričetrt koncerta verjetno ves penast znašel na s pivom politih tleh, tako pulzirajoča je bila svetlobna slika; kot Speed of Sound na amfetaminih. Malo meskalina ali drugih zavest alternirajočih substanc, govoril bi o koncertu življenja. Zdaj sem doživel le bizarne spektre prepletanja zvoka na tričetrt poti med zehanjem in zamaknjeno evforičnim trzanjem po taktu. Reality check? Nočem! Buba, še!