Conor Oberst in azteška mistika

Vse kaže, da bo 2008 (spet) leto kvalitetnih glasbenih izdaj. Tako Bright Eyes mastermind Conor Oberst (preko indie živali Merge Records in izjemoma ne matičnih Saddle Creek!) za 4. avgust napoveduje prvi solo album od leta 1996. No ja, čeprav bo naslovljen preprosto Conor Oberst, pa očitno gre za skoraj solo projekt - posnet je bil namreč v sodelovanju s t.i. The Mystic Valley Band, s katerimi je v bližnji preteklosti tudi že odigral nekaj koncertov. In če smo že pri mističnem: Conorja očitno močno grabi fascinacija z nadnaravnim, saj že okvir aktualnega Bright Eyes albuma, Cassadaga, predstavlja spiritualnost in iskanje samega sebe preko stika z nerazložljivim - prihajajoči album pa je bil posnet na začetku leta v mehiškem mestu "Tepoztlán, a place known for Aztec Magic and Extra-Terrestrial Sightings."

Vse kaže, da fant išče alternativo skoraj že skomercializiranemu imenu svojega osnovnega glasbenega vehikla, Bright Eyes, ki ga je z zadnjim albumom uradno razširil v bend (katerega polnopravna člana sta zdaj torej še Mike Mogis in Nate Walcott). Izvenzemeljska ezoterika ponavadi sicer ni ravno my cup of tea, a res me zanima, ali bo Oberstu uspelo ubežati hordam emo mladine, ki ga je v zadnjih letih obupano vzela za svojega. Kvalitativno v preteklosti še ni razočaral; pustimo se presenetiti.

Vir: Visions Weekly (izvod 69) in Merge Records.

Space invaders: The Notwist v Ortu, 25.4.2008

Neverjetno! Orto fest je letos celo navrgel velik, res kvaliteten bend, in to izjemoma ne po smrtni ceni: The Notwist! O koncertu se je že govorilo tukaj in tukaj, zdaj pa še malo post-koncertnih vtisov z moje strani.

Večer je odprl ex-Racija dvojec Demeter kot duo akustičnih kitar in na prvi pogled odpičenih slovenskih tekstov, ki se pa ob pozornem poslušanju izkažejo za polne atipičnih metafor ("vrem kot voda za kavo"). Brenkanje je izpadlo ležerno, na srečo nič kaj wannabe hipijevsko in pod črto precej všečno; najbliže punku je vse skupaj prišlo kvečjemu v kakem (redkem) zgrešenem tonu. Fajn.

Notwisti pa so nam torej prišli predstavit svoj prvi album po 6 letih premora: The Devil, You + Me. Vmes so se ubadali z od oka ocenjenimi 17.000 drugimi projekti, fan baza (sploh nisem vedel, da kaj takega kot The Notwist fan baza v Sloveniji obstaja!) pa jim je ostala pridno zvesta in jih evforično pozdravila ob prihodu na oder. Pogumno: ko bend začne koncert z največjim (edinim?) hitom; tako Kings of Leon na Two Days a Week 2004 z Molly's Chambers, nemški fantje piflarskega izgleda pa so zagrabili kar Pick Up the Phone, znan od, no ja, od povsod. In kakor mi je bil njihov studijski zvok že zmeraj všeč, a morda premalo direkten, so v živo udarili neposredno. Mogoče jih je pač enostavno treba poslušati na glas. Elektronski beati, klikanje in noisy soundbajti so leteli z vseh strani; peterica se je res potrudila in nastop zvočno dovršila. Star trn v peti koncertov pri nas kot ponavadi le (malce) pretih vokal, a kdo bi se pritoževal nad takimi malenkostmi, ko pa je na odru basist pomaknjen v ozadje, da lahko spredaj Console proizvaja najrazličnejše zvoke spontanega programiranja s spimpanim Wii remote-om? Publika je material z albuma Neon Golden pridno prepevala skupaj z (vokalno) umirjenim Markusom Acherjem v zabavni germansko zveneči angleščini, novih zadev pa poznala malo manj (čeprav je leak seveda že na netu; promo poteza?); bend je tu pa tam izbruhnil celo v svojo bolj straightforward indie rock (Kettcar bi rekli: Gitarrenpop) preteklost. In res vsem wannabe indie rockerjem, ki se še zmeraj bojijo finega elektronskega beata, polagam na srce: oglejte si ta bend v živo. Nekje vmes med zasanjanim in drvečim, vesoljskim in prizemljenim.

Rahla indie evforija, ali: Frequency line-up objavljen

Saj vem, pogovarjali smo se celo o tem, da bi šli na Werchter. Tisto so presežki, ogromna glasbena imena. Mene, ljubitelja malce bolj obskurnih zadev, pa je pravkar v rahlo stanje evforije spravil letošnji (dokončni?) FM4 Frequency line-up.

Luštni mini festival v salzburških gorah je lani glede izbora bendov in organizacije malce razočaral. Letos se očitno hoče malo odkupiti svoji ciljni publiki; že preden so namreč objavili zadnji dodatek, je program zgledal kar OK - zdaj pa so dodali še toliko majhnih, a finih zadev, da se glasbenemu zanesenjaku, kot sem sam, kar smeji. Prej z ogromnimi črkami napisane The Hives so pomanjšali dramatični Killersi, ki se bohotijo kar na enem nivoju z R.E.M. in so lani izdali eno boljših B-sides kolekcij, kar jih poznam. Za hard rock fane bo poskrbel kanadski trio Danko Jones, želje po plesu na gypsy-ompa-sodi-za-olje-rock pa bodo zadovoljili norveški weirdoji Kaizers Orchestra. The Dresden Dolls se bodo šli kabare, Maximo Park svojo idejo v pop zapakirane geekovske poezije, The Subways pa naivno-spevni pop rock. Za tandem Babyshambles/Dirty Pretty Things pa itak vemo, da diši po skriti želji vseh fanov otoškega indie rocka: spontani reuinon upravičeno opevanih, a prehitro izgorelih Libertinesov na svojem festivalu of choice. Vmes se seveda skriva še par poslastic za poznavalce, kot so Iron and Wine, Teitur ali pa Blood Red Shoes. Meni za popoln line-up manjkajo le še Okkervil River (in seveda potrdilo, da se ne bo ponovil lanski fiasko odpovedi bendov), a kaj bi jamral: jaz hočem na Frequency! Kdo gre z mano? :)

Deset dni snemati le vodo

Če so junaki moje mladosti, Red Hot Chili Peppers, z medlim Stadium Arcadium dovršili psevdo-back to the roots über-mainstreamovski sellout, ostaja solo ustvarjanje enega njihovih članov (in njihovega neizpodbitno najboljšega kitarista), ki sliši na ime John Frusciante, kvalitativno nedotaknjeno. Njegove solo eskapade segajo od začetnih, razstavljenih heroinskih skic z Niandra LaDes and Usually Just a T-Shirt preko spoliranokitarskih elektropop igračkanj (To Record Only Water for Ten Days) ter malce bolj rokerskega Inside of Emptiness do skoraj akustične zbirke pesmic z naslovom Curtains. Nekje vmes še eklektična sintetična kolaboracija z Joshom Klinghofferjem (A Sphere in the Heart of Silence) in projekt Ataxia, kraut poklon s Fugazi basistom Lallyem. Neverjetno širok spekter, kjer so stalnica Frusciantejevi kriptični, zamotani teksti, nekonvencionalne strukture komadov ter ljubezen do kitarskega zvoka, ki ni nikoli čisto popoln, pač pa zmeraj točno takšen, kot si ga perfekcionistični 8-track geek maestro zamisli. Zanimivo: samo leta 2004 je v kvantitativno-kvalitativnem napadu večinoma na založbi Record Collection (razen najbolj pop izdaje doslej, Shadows Collide with People; se je Warner mogoče prestrašil?) izšlo 5 albumov in 1 EP, Curtains pa je sledil že februarja naslednje leto. (Glasbeno in življenjsko) neumorni umetnik, ki se ga verjetno nima smisla truditi razumeti, temveč se v njegovi glasbi preprosto uživa. Zadeva za vzljubiti.

Tukaj fant še v zanj nenavadnem okolju TV oddaje:

Crying at the Discotheque

Hja, saj od študentskih žurk glasbeno ni ravno mnogo pričakovati. Da sta dva najboljša (no ja, v bistvu edina znosna) komada večera Crying at the Discotheque in nekaj od Mike, človek for the sake of druženje še prenese - a brucovanjska "gostja presenečenja" je uspela znižati nivo slabega okusa slovenskega mainstreama še za kak meter štirideset: Tanja Žagar. Če ne veste, kdo to je: blagor vam :)

Še dobro (brez kančka egotrippinga), da sem danes zvečer za glasbo spet zadolžen jaz. Pop'n'rock'n'soul in vse, kar ima poleg plesnega potenciala še malce glasbene substance. Komaj čakam.

16 miles to the promised land

Očitno imam res talent za začenjanje gledanja TV serij takrat, ko so zunaj že (vsaj) 3 sezone. Tako se mi je zgodilo s Houseom, pa nazadnje včeraj, ko sem zloadal prvo sezono Weeds in zmotno (zunaj so že od 2005!) mislil, da gre za sorazmerno svežo zadevo.

No ja, o vsebini tukaj ne bi (čeprav si itak nisem mogel pomagati in sem naenkrat pogledal prve tri epizode), me je pa že konec čisto prvega dela s komadom With Arms Outstreched spomnil na odličen album The Execution of All Things zasedbe Rilo Kiley. Gre za bend, zbran okrog dveh bivših child actors; Jenny Lewis in Blake Sennett sta tandem piscev glasbe (in, za vse ljubitelje trača, bivši parček), ki si delita tudi mikrofon, ob čemer slednji poje lead le na dveh komadih albuma. K sreči, saj mi gre njegov glas sorazmerno na živce; svoje bolj v folk usmerjene tendence je kasneje umaknil iz Rilo Kiley in jih izživel v projektu The Elected. V vseh ostalih pesmih z že leta 2002 izdanega albuma očarljiva gospodična Lewis pripoveduje o sebi, o svojem otroštvu in sedanjosti. Poenostavljeno povedano od nje izvemo, da ni imela sreče s fanti, da ji je otroška igralska slava šla pošteno na živce ter da samopodoba ne narašča eksponentno z lepim izgledom. Pa kljub temu: Lewisova to tako poetično in avtentično zapakira v svoje s popom prevetrene komade, da ji je takoj verjeti - obenem pa bi jo vsak za tolažbo takoj povabil domov na čaj in piškote, in to kljub temu, da poje o svojem neizmernem nezaupanju vase, pa o "all of the good that won't come out of me / and all the stupid lies I hide behind."

Boljši kot daljnega leta 2002 Rilo Kiley niso bili nikoli; morda je imela prste vmes tudi non plus ultra folkpop založba Saddle Creek iz Omahe, ki je album izdala in ki nam (tudi) sicer prinaša skoraj pesniško navdahnjene heroje, kot so Bright Eyes, Two Gallants in Cursive.

Pa še verjetno moj najljubši komad, Pull Me in Tighter (ki pa ga doslej žal ni najti na nobeni uradni plošči skupine):

But but but

Ja ja, svet me zadnje čase preseneča s kar finimi glasbenimi naključji. Tako se mi je na primer nekaj dni nazaj po dolgem času prikradel v glavo komad od The Matches, še isti dan pa sem prebral, da so fantje izdali nov album (o njem bo z moje strani še govora).

Ali pa današnji primer: potem, ko sem v Soulwax Nite Versions evforiji zloadal kak giga ali dva techna, samo da bi slišal, kako zveni, mi moj najljubši nerdy webcomic servira tole: