Če so junaki moje mladosti, Red Hot Chili Peppers, z medlim Stadium Arcadium dovršili psevdo-back to the roots über-mainstreamovski sellout, ostaja solo ustvarjanje enega njihovih članov (in njihovega neizpodbitno najboljšega kitarista), ki sliši na ime John Frusciante, kvalitativno nedotaknjeno. Njegove solo eskapade segajo od začetnih, razstavljenih heroinskih skic z Niandra LaDes and Usually Just a T-Shirt preko spoliranokitarskih elektropop igračkanj (To Record Only Water for Ten Days) ter malce bolj rokerskega Inside of Emptiness do skoraj akustične zbirke pesmic z naslovom Curtains. Nekje vmes še eklektična sintetična kolaboracija z Joshom Klinghofferjem (A Sphere in the Heart of Silence) in projekt Ataxia, kraut poklon s Fugazi basistom Lallyem. Neverjetno širok spekter, kjer so stalnica Frusciantejevi kriptični, zamotani teksti, nekonvencionalne strukture komadov ter ljubezen do kitarskega zvoka, ki ni nikoli čisto popoln, pač pa zmeraj točno takšen, kot si ga perfekcionistični 8-track geek maestro zamisli. Zanimivo: samo leta 2004 je v kvantitativno-kvalitativnem napadu večinoma na založbi Record Collection (razen najbolj pop izdaje doslej, Shadows Collide with People; se je Warner mogoče prestrašil?) izšlo 5 albumov in 1 EP, Curtains pa je sledil že februarja naslednje leto. (Glasbeno in življenjsko) neumorni umetnik, ki se ga verjetno nima smisla truditi razumeti, temveč se v njegovi glasbi preprosto uživa. Zadeva za vzljubiti.Tukaj fant še v zanj nenavadnem okolju TV oddaje:
2 komentarja:
se že downloada...
Ataxia je kul zadeva ja..
Nevem kaj se je zgodilo s tistim EPjem, ki bi ga moral imeti z Omar Rodriguez Lopezem - ne Curtains, kjer je Omar samo gost..
Objavite komentar