Crying at the Discotheque

Hja, saj od študentskih žurk glasbeno ni ravno mnogo pričakovati. Da sta dva najboljša (no ja, v bistvu edina znosna) komada večera Crying at the Discotheque in nekaj od Mike, človek for the sake of druženje še prenese - a brucovanjska "gostja presenečenja" je uspela znižati nivo slabega okusa slovenskega mainstreama še za kak meter štirideset: Tanja Žagar. Če ne veste, kdo to je: blagor vam :)

Še dobro (brez kančka egotrippinga), da sem danes zvečer za glasbo spet zadolžen jaz. Pop'n'rock'n'soul in vse, kar ima poleg plesnega potenciala še malce glasbene substance. Komaj čakam.