Verjamem, da to ni prvoaprilska zajebancija, ker se s takimi rečmi ne zajebava: za torek, 1.4., Solar Pulse Music in mariborska Pekarna napovedujeta "koncert leta" (sicer samooklican, a kljub temu en vrhuncev letošnje slovenske koncertne ponudbe): A Whisper in the Noise. Gre za več ali manj solo projekt iz Minnesote, katerega osrednji člen je West Thordson. Kolektiv je baje znan po intenzivnih nastopih v živo (recenzija definitivno sledi), na odličnem aktualnem albumu Dry Land pa združuje postrockovski klavir, folk kitare, zasanjane vokale in en sam, pa zato toliko bolj intenziven dissonančni izbruh (Sons). Album je v celoti mogoče poslušati tukaj. In kdo drugi natisne ovitke albuma na izjemno star, s kavo popackan časopisni papir, najden v zapuščeni šoli, kje je bil album tudi posnet (in je zato vsaka naslovnica unikatna)?
Cena vstopnice je pičle 4 evre. Kdo gre z mano? :)
Debata: katero slovensko dvorano bi bili Editors sposobni napolniti? Jih dovolj velika publika pri nas dojema drugače kot le "tiste, ki zvenijo kot Interpol"? Orto je premajhen, Cvetličarna prevelika. Simpatična dunajska Arena je nekje vmes in ravno prave velikosti, da so jo Angleži razprodali že drugič v manj kot pol leta.
Support so tokrat nudili indie pop elektroniki Mobius Band, ki na prvo poslušanje niso zveneli nič kaj podobno osrednjemu bendu večera. Pa vendar: v živo se je v njihov sintesajzersko podkrepljen, preprost zvok sem in tja prikradla kakšna sorodno obarvana kitara. Oba omenjena instrumenta je obvladoval izjemno hiperaktiven mladenič, ki je izgledal kot mlad Roberto Benigni in vokalno na trenutke spominjal na kakega Matthewa Cawsa. Umirjeno protiutež mu je tvoril vizualno kot iz Band of Horses pobegli basist, ki je tudi odpel večino komadov. Če njihovo glasbo imenujem simpatična, s tem ne mislim dolgočasna, temveč prej celotnih 45 minut debilen nasmešek na obrazu vzdržujoča, pa vendar levji delež tu prispeva sam nastop skupine. "We are experiencing technical difficulties. In the meanwhile, the crowd gets to enjoy my charming personality. Thank god the technical difficulties are over."
Editors se poslušalcu studijskih posnetkov morda zdijo dokaj umirjeni, melanholični. Tako so začeli tudi nastop: Camera, skoraj naslovni komad prvenca, je predstavljal umirjen štart, ki pa ga je publika kljub temu navdušeno pozdravila in se še bolj razgrela ob sledečem An End Has a Start. In hitro se je izkazalo: fantje sploh niso tako umirjeni in statični, kot bi bilo morda pričakovati; predvsem frontman Tom Smith je na odru izrazito energičen in praktično ne pozna počitka. V živo so se razkrili aduti benda: maksimalen učinek z minimalnimi sredstvi. Preprosti, a močni bobni, prezenten bas, lepo tekoče, čiste kitare (se še komu zdi, da kitarist izgleda kot emo izvedba Conrada Keelya?) in občasen klavir. K užitku je pripomogel briljanten zvok, ki je ob vseh inštrumentih lepo poudaril tudi Smithov zavidanja vreden, globok vokal. Seveda ne gre pozabiti tudi na njegove tekste, polne enostavnih, a primernih metafor, ki pa so ob pozornem poslušanju včasih skoraj repetitivni. Publika jih je kljub temu znala na pamet.
Osrednji del koncerta je predstavljala uravnovešena zmes komadov obeh albumov; res ni mogoče trditi, kateri je boljši, An End Has a Start je morda le bolj pop, dostopen. Izkazalo se je, da je bend sposoben vzdrževati kvaliteto čez celoten špil, za konec pa udariti še greatest hits in kot finale rednega dela bombastičen, z moje strani predolgo podcenjen Fingers in the Factories. Nasploh je bombastičen primeren izraz za bend, v kakršnem bi si lahko predstavljali Toma Smitha: poln patetike, stadionskih refrenov in velikih gest. Editors na srečo niso takšni; njihova patetika je prisotna, a je dovolj subtilne vrste za dober glasbeni okus. Brez dvignjenega palca in lupčkov med publiko kljub temu ni šlo, neprecenljivo je bilo tudi poziranje na klavirju med Cure (!) priredbo Lullaby. Dodatek je z The Racing Rats in Smokers le še stopnjeval ritem, premalo plesna publika se je vsaj razmigala, Smith pa je v svojem stilu zaključil z igranjem kitare stoje na klavirju. Pošteno.
Rahlo deževna, siva, nič kaj praznična Gornja Radgona. An End Has a Start v slušalkah in občutek, da je bil ta album ustvarjen natančno za tole uživanje v njem, za tukaj in zdaj. Temen, z melanholijo v glasu, pa vendar z ravno pravšnjo iskrico upanja. Komaj čakam jutri.
Jes! Bila mi je dodeljena čast, da bom v sredo na kolegovi rojstnodnevni žurki igral wannabe DJ-a, bolje rečeno, skrbel za playlisto. Druščina mi je to vlogo dodelila verjetno zato, ker se mi edinemu dejansko da ubadati s čim takim, kot je priprava liste komadov, ki bi se lahko vrteli :) Ta je (seveda!) že pripravljena; obljubil sem, da bo plesno in po (bolj ali manj) okusu množice, pa vendar si ne morem kaj, da ne bi med party klasike tipa Chuck Berry, Hendrix ali (joj) Billy Idol in rock hite zadnjih nekaj let (The Hives, The Killers, The Strokes) uvrstil še par izjemno obskurnih domislic. Tako sem se praktično že odločil, da bodo (obvezno!) laufali:
Justice - D.A.N.C.E. - house hit lanskega leta, ki sem ga jaz seveda odkril šele v "best of" listah ob koncu 2007, zato moje navdušenje nad njim še traja; Haddaway - What Is Love? - grozota devetdesetih, nad katero je marsikdo najbrž navdušen zaradi tega posnetka; recimo, da takšne vrste plesa komad ne bo izzval :) Maximo Park - Like I Love You - o ja, britanski new wave of new wave priredi Justina Timberlakea; Franz Ferdinand - The Fallen (ruined by Justice) - ker je tako čudovito razstavljen, suh in hektičen; Rihanna & Klaxons - Umbrella - če mi le uspe najti kakšno dovolj hi-fi verzijo; The Kills - Cheap and Cheerful - refren leta (trenutno seveda :)); Joy Division - karkoli - ker brez Joy Division pač ne gre; Deichkind - Remmidemmi (Yippie Yippie Yeah) - hit nemških kvazi indie plesišč; najkasneje za tega me bodo linčali.
Tako torej. Največji bend Prekmurja (oziroma kar Slovenije, če verjamemo Dežurnim krivcem) v najmanjši luknji Metelkove. Underground. Rajši dvakrat z občutkom kot enkrat preveliko. Razprodano, glasno, zakajeno, uspešno.
Najprej torej spešl guest: Dežurni krivci. Verjetno edini hard rock bend Prlekije (ali kdo pozna še kakšnega?) je začel večer tako, kot se spodobi: direktno, trdo in divje. Priznam, da jih izkušnja v živo v kombinaciji s CC colo verjetno naredi bolj intenzivne kot studijski posnetek, a vsekakor so dali vse od sebe in bili ob tem tudi iskreno navdušeni. Frontman je celo v duetu flirtal z Melée (ali bolje rečeno ona z njim, saj se rockerski fantje pač ne dajo kar tako), Psycho-Pathov kitarist Jernej pa je kasneje povprašal množico: "Kje ste bili, ko so Dežurni krivci za pusta igrali v Ljubljani? Dežurni krivci niso za pust; oni govorijo resnico, pust pa so maske." Res se je zdelo, da se ne morejo pretvarjati, tudi če bi se želeli: to smo, to igramo, poslušajte. In tudi smo.
Zvezde večera so v predstavitev novega albuma The Ass-Soul of Psycho-Path štartale težko, počasi in skoraj hipnotično. Brez evforije, brez kakega naspidiranega intro komada, suvereno kot stari mački. Publika se je pridno zibala v ritmu. In nato šus. Obe kitari sta definitivno naredili svoje, pa naj sta riffali, noisali ali (v redkih trenutkih) celo solirali, družno in simultano ali vsaka po svoje, a vedno popolnoma uigrano. Melée v daljši obleki, kot smo je vajeni, a seveda ne brez značilnih (si drznem reči seksi?) gibov in nepogrešljive steklenice tekile. Zanimivo, ko glasba iz glave nepričakovano stopi v boke, ko se zaveš, kako groovy in plesna kljub vsemu noisu pravzaprav je in še v istem trenutku opaziš, kako kapljice švica zletijo z garajočega, a vidno zadovoljnega basista. Saj je v osnovi vendarle le rokenrol, pač še posebej divje, umazane in intenzivne sorte. Nov material se je odlično zlil s preteklimi glasbenimi dosežki ("greatest hits" za konec: Tough Cookie, The Hell Outta Dodge), kar pa še zdaleč ne pomeni stagnacije, le ohranitev zvoka na kvalitativno visoki ravni. K temu je na albumu pripomogel producent Bobby MacIntyre, ki se je skupini pridružil tudi na odru, in sicer v loungy percussion zaključku, namenjenemu kot lahkoten kontrast siceršnji energiji večera.
Glasba, ki se ji lahko popolnoma prepustiš; odnese te. Le dovoliti ji je treba.
Očitno gre zloglasnost, kar se tiče nastopov v živo, jemati resno. Londonski underground rokenrolerji Gallon Drunk sicer niso razturali celega Mikka (kar bi bila res škoda, ker gre za središče murskosoboške oz. celo pomurske "alternativne" kulture), so pa definitivno dokazali, da se jim po žilah pretaka izredno divja kri. Svojo glasbo James Johnston očitno jemlje zelo resno, vsaj če upoštevamo mero, do katere se prešvican, nič kaj angleško izgledajoč fant vanjo vživi. Tako mu je v enem samem komadu uspelo stresati brutalne kitarske noise napade med publiko (in med tem skoraj razfukati kitaro), naskakovati orgle in vokalno špilati kakega Nicka Cave-a (ja, upal sem, da bom ta review pripeljal do konca brez te reference, pa očitno ne gre).
Sama glasba je ob tem bila precej bolj neposredna, kot mi je uspelo do sedaj ujeti na studijskih posnetkih; temačno rokenrol podlago s strani ritem sekcije je bilo odlično slišati, ko je ni ravno presekalo skorajda nekontrolirano kitarsko noise žaganje. Oboje skupaj je z značilnimi orglami (jim zato pravijo swamp rock?) tvorilo divjo osnovo, kateri je kontro ponujal impro saksofon, ki je briljiral nad vsem skupaj. Občasno so se vključile celo po countryu dišeče orglice. James se je z izrednim veseljem nagibal med publiko in z vratom kitare ogrožal prvo vrsto (vključno s psycho-pathovko Melée); tudi strgana struna ga ni ovirala, da ne bi odigral še komada ali dveh, preden jo je zamenjal. Ob koncu prvega dodatka je - neprecenljivo - saksofon skoraj požrl lasten mikrofon, medtem ko je James v ozadju izvajal demonstracijo obešanja z mikrofonskim kablom.
Velja omeniti še support, psychobilly frike Nero Burns, kjer gre za iz VB in ZDA izhajajoča moža in ženo, ki sta se baje naselila nekje na Goričkem. S svojo verjetno žanrsko precej tipično glasbo so uspeli premakniti nekaj riti in bili v svoji kičasti opravi na koncu koncev simpatični.
Danes Gallon Drunk ob podpori domačih Gutti razgrajajo v ljubljanskem Ortu; kdor ima priložnost, mu definitvno svetujem ogled. Tudi sam bi najrajši še enkrat :)
Po ničkoliko priporočilih in pozitivnih kritikah je tudi meni končno uspelo pogledati Juno. Itak, Ellen Page me je prepričala že v Hard Candy, Michael Cera in Jason Bateman (ne morem si pomagati, ime me spominja na kakšnega člana družine ameriškega psiho-ja) pa sta dobrosrčni tandem nepremagljivega Arrested Development. Rezultat je seveda neskončno simpatičen in na trenutke za crkniti smešen (dialogi!), kar pa še dodatno fascinira, je soundtrack. Na njem se folky pesmice, za katere je sama ali preko (bivših) bendov v veliki meri odgovorna Kimya Dawson, mešajo z bolj ali manj znanimi komadi indie (?) pop (?) rocka. Poudarek na akustičnih kitarah filmu da zelo pozitiven, topel ambient, ki ga zaključita protagonista sama, ko v zadnjem kadru interpretirata Anyone Else but You, v originalu od The Moldy Peaches.
Naslovni "Juno efekt" bi se naj nanašal na (pričakovani?) porast poslušanosti pesmi s soundtracka. Če kot merilo vzamemo poslušanost na glasbenem portalu last.fm (za katerega si upam trditi, da je svetovno reprezentativen), vidimo: pri Sonic Youth poslušanost Superstar (sicer priredba Carpentersov) skoraj trikrat presega naslednji komad (Teen Age Riot) v tedenski lestvici, tesno pa mu je za petami tudi v splošni poslušanosti. Podobna je situacija z Belle and Sebastian, kjer Piazza, New York Catcher prav tako dominira. Lani se je znašel na mojem "miksu za poletje"; občutek imam, da mi bo letos marsikdo nevede sledil. Celo Buddy Holly-u ni bilo prizanešeno; tu je Dearest kvečjemu še bolj drastično v prednosti.
Recimo, da ta in podobni soundtracki gledalcem približajo nove glasbene zvrsti in izvajalce. A žal je efekt verjetno v veliki meri omejen le na uporabljene komade. Tako se na Sonic Youth last.fm strani uporabniki že pritožujejo v shoutbox: "Not to be a sellout, "Superstar" is amazingly good, but outside of that, I don't like anything I've really heard. 'Goo', 'Sister' and 'Daydream Nation' were all okay, but meh. Any other stuff like "Superstar" that's generally less noise and more... not noise? D:" (whitecollarboy_)
Ironija situacije? To je praktično skoraj citat iz filma, ko razočarana Juno podobno obtožbo vrže pod nos Marku, ki jo je skušal navdušiti za omenjeni bend...
Pred kakim mescem je izšel Morrisseyev Greatest Hits. Nekaj dejstev: - prejšnja Morrisseyeva "Best of" kompilacija je izšla leta 2001; - z novoizdano Greatest Hits si delita le 4 pesmi; - 8 pesmi z nove kompilacije najdemo na zadnjih 2 Morrisseyevih albumih; - 1 komad je posnet v živo, 2 pa sta popolnoma nova.
Diši po selloutu? Precej, še posebej, če upoštevamo, da novo posneti pesmi nista ravno uau. Singl That's How People Grow Up je s svojo - tipično - na pladnju ponujeno poanto sicer sorazmerno simpatičen, a celo za Morrisseyeve razmere skoraj pretirano tekstovno preprost, medtem ko je All You Need Is Me svojemu naslovu zvesto poln samega sebe. Glasbeno komada zvenita bolj straightforward rock kot morda mateial z albuma Ringleader of the Tormentors - in to ne nujno v pozitivnem smislu, saj s tem Moz izgubi nekaj svoje edinstvenosti in prepoznavnosti. Ali svet res potrebuje to ploščo, glede na to, da se za jesen že napoveduje nov, polnovreden album? Verejtno ne. Je pa neprecenljiva Morrisseyeva samovšečna faca na naslovnici, ki ji itak dol visi za take in podobne obtožbe: "As for me, I'm OK, for now anyway..."
Še zmeraj trdim, da je en najboljših, če ne najboljši album lanskega leta The Stage Names teksaških Okkervil River. Album, kjer poslušaš en komad za drugim, ker te s svojo zaokroženostjo in melodičnostjo potegne vase. Pesem, ki pa med prvimi poslušanji kljub temu pozitivno izstopa, je Plus Ones. Z vidika songwritinga zveni kot lahkotni folk/indie/pop štikl (pivo častim tistemu, ki mi pokaže kaj lahkotnejšega kot klavir, ki se skoraj neopazno vključi nekje po drugem refrenu), tekstovno pa skriva ogromno pop referenc, ki skoraj ekskluzivno letijo na komade s števili v naslovu: 96 Tears, 99 Luftballons, Seven Chinese Brothers, Eight Miles High, TVC15, Care of Cell 44, 50 Ways to Leave Your Lover, Three Times a Lady, Sixteen Candles. Naslovu primerno besedilo omenja naslednjega v tej vrsti, a zavrača kakršenkoli pomen: "no one wants to hear about your 97th tear". Will Sheff, pisec pesmi, okrog katerega se je šele nedolgo nazaj izoblikovala sedanja zasedba skupine, pravi, da je bila zasnova pesemi v bistvu zajebancija, "a kind of punning, silly thing", obenem pa je kot songwriter želel doseči skorajda nedosegljivo - ustvariti nekaj res novega, nekaj, kar bi se v takšni obliki pojavilo prvič. Vendar pa ima celotni album, kot trdi Sheff, kljub lahkotnosti tudi resen namen; tako Plus Ones svoje reference naveže na pomen ljubezenskih pesmi in, kot se zdi, njihovo nerelevantnost v realnih, življenjskih situacijah. "Not everyone’s keen on lighting candle seventeen, the party’s done, the cake’s all gone, the plates are clean." Album bi, kot razlaga Sheff, naj odseval življenje v svetu zgodovine pop kulture, polnem slik, ki so ljudem domače in ki jih dojemajo kot pomembne, v resnici pa so prazne in breztelesne. Če smo pošteni, se pop pesmi res zmeraj navezujejo ena na drugo, še največkrat v obliki direktnega plagiarizma, ki pa ga večina sprejema kot nekaj prijetnega, ker znanega in opogumljajočega. Sheff torej mojstrsko poruši to mejo z več kot očitnimi, zanikajočimi referencami, saj pravi, da s svojo glasbo želi senzibilizirati: "želim ti zbrusiti debelo, trdo skorjo s kože, da boš ponovno nekaj čutil." Verjamemo, da ima v mislih nekaj pristnega.
Komad je (vključno s celotnim besedilom) že razdelal blogsarefordogs, izčrpne intervjuje s Sheffom sta vodila Pitchfork in Wireless Bollinger, album pa kot drugega najboljšega lanskega leta označil Visions.
Ni mi čisto jasno, kaj se letos dogaja v Sloveniji; koncertna pomlad bo očitno pestra - en za drugim se napovedujejoomembevrednidogodki (seveda še zmeraj zaman čakamo na drugi izvod "serije koncertov" Youngunz priporoča - ampak to je zgodba zase).
In tako se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi - dve izmed zadev, ki bi si jih rad ogledal, se odvijata na isti dan, 14.4.2008. V ljubljanski Gala hali bodo nažigali Ipecac-ovi Dub Trio, ki v imenu omenjenemu žanru dodajo še predpono heavy, medtem ko bo Šmocl v Laškem na udaru samooklicanih nintendocore zverin HORSE the Band. Dokler se (še) ni mogoče nahajati paralelno na dveh krajih hkrati - kaj izmed obojega si ogledati? Kljub temu, da nisem ravno izvedenec na področju enega ali drugega žanra, si upam trditi: Dub Trio so dinamični, energični, kvalitetni (in trenutno pri meni rahlo v prednosti), HORSE the Band pa so z videoigričarsko synthie podlago svojemu hardcore (?) zvoku ravno prav obskurni, da bi si jih bilo res že treba ogledati. In kdo drugi poimenuje prvi komad na albumu po transseksualnem, jajca pljuvajočem nasprotniku iz Super Maria 2? Sicer pa: če malo čuden smisel za cuteness karkoli pomeni, imajo svoj čar tudi vampirsko nastrojene mucke na naslovnici zadnjega izdelka Dub Tria.
Recimo, da je 14. april še daleč, in recimo, da noben od koncertov ne bo razprodan. Proces odločanja je v teku :)
Verjamem, da to ni prvoaprilska zajebancija, ker se s takimi rečmi ne zajebava: za torek, 1.4., Solar Pulse Music in mariborska Pekarna napovedujeta "koncert leta" (sicer samooklican, a kljub temu en vrhuncev letošnje slovenske koncertne ponudbe): A Whisper in the Noise. Gre za več ali manj solo projekt iz Minnesote, katerega osrednji člen je West Thordson. Kolektiv je baje znan po intenzivnih nastopih v živo (recenzija definitivno sledi), na odličnem aktualnem albumu Dry Land pa združuje postrockovski klavir, folk kitare, zasanjane vokale in en sam, pa zato toliko bolj intenziven dissonančni izbruh (Sons). Album je v celoti mogoče poslušati tukaj. In kdo drugi natisne ovitke albuma na izjemno star, s kavo popackan časopisni papir, najden v zapuščeni šoli, kje je bil album tudi posnet (in je zato vsaka naslovnica unikatna)?
