Vsako leto znova

Vesele kurčeve praznike.

Naj počiva v miru

Včeraj pozno zvečer je postala novica tudi uradna: zgodba slovenskega glasbenega mesečnika RSQ se z novim letom zares končuje. Nič kaj praznično informacijo je uredništvo objavilo po 16 digitalnih, "webzine" izdajah, enoletnemu naboru tiskanih številk, šestih izdanih CDjih (večinoma) domačih izvajalcev ter vsaj priložnostnemu sodelovanju bolj ali manj vseh glasbenih navdušencev, kar jih na domačem terenu osebno poznam. Razlogi, ki se v uradni objavi navajajo, so finančni ter "nezmožnost razvoja v željene smeri" (torej še enkrat finančni). Ali je z vsebino, kot jo je bralcu v materinščini nudil RSQ, na domačih tleh nemogoče preživeti, tukaj vsaj zaenkrat ne bom razpravljal, prav tako ne o poplavi informacij, ki jih publika neodvisne glasbe itak pobira na spletu. Vsekakor pa smem izraziti razočaranje, saj je RSQ prepričal z entuziazmom, pohvalnim konceptom izdajanja plošč ter nedavno še bolj namensko poudarjenim fokusom na domače izvajalce. Škoda, da je danes božični večer in ne prvi april.

Jaz je ne vidim.

Zdaj mi naj pa nekdo prosim razloži, kakšna je razlika med tem in Avril Lavigne.

Zresniti se bo treba.

Očiten znak, da smo - vsaj z vidika popularne glasbe - zelo, zelo mladi: ob poslušanju Springsteenovih klasikov nas ogromne, vseobsegajoče melodije spomnijo na drugi album The Killers. In ne obratno. Žalostno? Ne nujno, če to vodi vsaj do priznavanja idolov naših trenutnih ljubljencev. Prijateljskim priporočilom na ljubo trenutno odkrivam Dylanov Blood on the Tracks in Springsteenov Born to Run. Genialno. Časi, ko sem ponosno citiral Questionable Content slogan "when good new music stops coming out, I'll check out old stuff", se zdijo kot posmeha vredna davnina - a ga bom vseeno vsaj začasno obdržal na svojem last.fm profilu, že kot poklon še nedavnemu načrtnemu zavračanju vsega glasbenega, kar ni nastalo v zaključujočem se desetletju. Od kod torej taka sprememba mišljenja? Ker od nekoga dobiš v roke njegov osebni seznam najljubših filmov vseh časov, v zameno poskušaš sestaviti seznam svojih najljubših albumov vseh časov - in ugotoviš, da jih je velika večina pravzaprav tam nekje iz 2003 do 2006. Nič čudnega, to je glasba, s katero rastemo, a veliko trenutno cenjenega je tako prekleto precenjenega. Hja. Staramo se.

Zakaj Zooey Deschanel ni "indie rock crush" leta 2009

Cenjen glasbeni blog Stereogum je nedavno objavil "dobitnike" svojih vsakoletnih nagrad Gummy, kjer bralci oziroma obiskovalci glasujejo za presežke minulega leta. Samo po sebi nič posebnega ali nenavadnega, le da Stereogum ob bok "klasičnim" kategorijam, kot so npr. album in novinec leta, postavlja še kategorijo "Indie Rock Crush", kar se v slovenščino morda še najbolje prevede kot "indie rock simpatija". Tukaj nato punce izbirajo fante s "scene", do katerih so v preteklem letu gojile takšne občutke, in obratno. Letošnja zmagovalca torej: Noax Lennox (Panda Bear iz Animal Collective) med fanti, med puncami pa - nič kaj presenetljivo - Zooey Deschanel.

Vsekakor mi je kristalno jasno, da bodo pri takšni obliki prostega glasovanja, kakor to poteka pri nagradah Gummy, nujno zmagovali najbolj "komercialni" kandidati. Pa vseeno menim, da lahko navedem nekaj razlogov, zakaj si Zooey Deschanel ne zasluži laskavega (?) naziva, ki ji pritiče že drugo leto zapored.

Prvič, govorimo o indie rock simpatiji nekega leta. Natančneje: leta 2009. Kaj je gospodična Deschanel leta 2009 ustvarila, kako je se udejanila, da ji pripada ta naziv? Njen zadnji (in doslej edini) glasbeni izdelek, She & Him album Volume One, je izšel marca 2008 - če ignoriramo pesem ali dve na (sicer letošnjem) soundtracku za film (500) Days of Summer. Po besedah M. Warda Zooey trenutno res piše odlične pesmi, Volume Two pa bo zasenčil svojega predhodnika - a ga ne pričakujemo prej kot naslednje leto. Torej lahko obvelja le ena od dvojega. Ali je seznam univerzalen in je potemtakem glasovanje mogoče za kogarkoli iz celotne glasbene zgodovine (naslednje leto na stopničkah: Debbie Harry!), ali pa za izrazit indie rock dosežek velja tudi poroka z Benom Gibbardom.

Drugič, in precej bolj subjektivno: glasbeni navdušenci ne morem mimo dejstva, da je Zooeyin dosedanji opus milo rečeno povprečen. Sam sem velik zagovornik doseganja maksimalnega učinka z najpreprostejšimi sredstvi, čemur v prid govori, da se med ljubimi mi izvajalci najdejo npr. Bright Eyes in Neutral Milk Hotel. She & Him pa kljub Wardovemu sodelovanju vendarle redko presežeta raven tralala srednješolskih ljubezenskih pesmic s hudo pocukranimi poantami. Neprimerljivo z visokoletečimi kompozicijami kakšne Natashe Khan, denimo (ki je, mimogrede, pristala na četrtem mestu lestvice). Med pisanjem mi postaja jasno, da si sam mečem polena pod noge, saj je preprosta prikupnost najbrž primeren povod za brezpogojno oboževanje. Pa vendar: čeprav ne razpolagam s statistiko Stereogumove publike, si upam trditi, da pri sodelujočih ne govorimo o kopici pretirano čustvenih gimnazijcev, temveč o osebkih moškega spola v zgodnjih/srednjih dvajsetih.

Za zaključek se bom po pomoč zatekel k definicijam. Ker je moj prevod v materinščino le približen, bom SSKJ pustil ob strani in se poslužil kar Wikitonarija. Ta pravi, da je crush "a short-lived and unrequited love or infatuation; the object of this infatuation." Pri čemer glagol to infatuate nadalje definira kot "to inspire with unreasoning love or attachment." Simpatija je torej po definiciji nerazumska, ponavadi začasna privlačnost ali zatrapanost, ki jo čutimo do neke osebe. S tem namenoma spodkopljem zgornja, v osnovi racionalna argumenta. To pa zato, ker verjamem, da prav tukaj leži razlog, zakaj Zooey Deschanel ni indie rock simpatija leta. Upam si trditi, da se je majhen delež izmed zanjo glasujočih pri izboru zares zanesel na svoje neracionalne občutke simpatije, ki jo goji do tega dekleta. Prej je marsikdo pač izstrelil očiten, "predpisan" odgovor - ki mu ga na ustnice polaga neka skrivnostna indie eminenca. Gospodična Deschanel se je s svojo podobo prikupnosti, naivnosti in preprostosti namreč uveljavila kot prototip idealne punce vsakega ljubitelja indie glasbe. Kdaj in kako je tak status dosegla, je izven dometa mojega trenutnega poizvedovanja, vsekakor pa gre za pogojni refleks, podoben tistemu, ki je na prva mesta lestvice najboljših albumov desetletja (iz istega sklopa Gummy nagrad) navrgel, kakšno presenečenje, Pitchforkove najboljše albume desetletja. Bodite pozorni na identična "najboljša albuma" kakor tudi Yankee Hotel Foxtrot na 3. (Gummy) oz. 4. mestu (Pitchfork).

Ako bi torej "publika" svoje odločitve sprejemala bolj kritično, bi se tudi rezultat "indie rock crush" glasovanja najbrž  izkazal za bistveno drugačnega. A to je le konkreten primer splošnega ovčjega nagona, ki se je v veliki meri razširil tudi na poslušalce kvalitetne (?) glasbe. Na eni strani imamo trende specifičnih glasbenih zvrsti, slogov oblačenja in podobno, fenomen Zooey pa je našo slo po subkulturni pripadnosti pripeljal do absurda. Pa ne me narobe razumeti; nikakor ne trdim, da Zooey Deschanel ni prikupna ali da njene glasbene sposobnosti ne dosegajo nekih izmišljenih standardov kakovosti. Moja poanta je le, da ni najlepša, nikakor najboljša, predvsem pa ni edina "indie rock" punca na svetu in s tem predpisan standard željam in sanjam mladih moških moje generacije.

Po vsej tej tiradi vas najbrž zanima, kako sem v obravnavani kategoriji glasoval jaz. To naj pa ostane moja skrivnost.


Spisano po kratki, a produktivni virtualni debati z Mendij.

Šmorn

Že par dni imam nekakšen namen ponovno zagnati svojo tukajšnjo pisarijo. Danes naj končno napoči ta čas - po par urah spanca in enem najbolj grozljivih koncertov zadnjega leta / let / časa kot takega.

V preteklih tednih sem se torej kljub 1) poročilom s prve roke iz Primaverinega ne-nastopa, ki ga je Bitchfork potenciral do pravega malega incidenta, in 2) takšnim in drugačnim fejsbukovskim namigom o "zadetem tipu, ki bo igral 45 min", drznil spustiti v Wavves "diskografijo". Sprva kot priprava na koncert, kakor se mi vse prepogosto dogaja - a nekje vmes sem pričel resnično marati vsaj tisti del skoraj samonaslovljenega albuma, ki koketira s preprosto nojzersko melodijo pod kilami efektov. Učinkovito prav zaradi svoje skoraj debilne neobremenjenosti in predstavljivo všečno pod vplivom opojnih substanc.

V živo bi bilo z obstoječim materialom mogoče uprizoriti pravi mali karneval nojza, zgrajen prav na omenjenih vokalnih melodijah in stopnjujoč se do potencialnega vrhunca dissonance, ki bi na (v švedskem primeru) superbnem ozvočenju paral bobniče še pijanim študentom v zgornjem nadstropju šiki miki kluba Parken. A Wavves so se odločili za drugačen pristop. No, "odločili" - najbrž si Nathan Williams in kompanija niso zavesto dejali: "Fantje, naš sloves v živo je spodkopan. Utemeljimo to še pred Göteborško publiko z amaterskim nastopom brez energije na odru!" Smešno neokreten na instrumentih in pokopan pod efekti kot grotesknimi približki albumske produkcije je trojec zamaskiral svoj sicer všečen izbor melodičnih prebliskov do neprepoznavnega šmorna, kjer je še s poznavanjem izhodnega materiala identificiranje podanega izpadlo izjemno naporno do nemogoče. Še največ volje je pokazal smešen čupavi basist, ki je poskakoval po odru kot otrok, navdušen nad novo igračko. Williamsov vokal, ki bi celotno zadevo s prepričljivostjo morda lahko rešil dokončnega potopa, je ostal skrit sredi nojzerskega ničesar od zvoka - kljub oklevajočemu "Can I get a tiny bit more vocals?" po dveh "more vocals" klicih z moje strani.
Morda - samo morda - je imel bend pač slab dan, Williams pa je bil res brez glasu, kot je na koncu priznal. Na koncu, to pomeni po 25 minutah in približno desetih komadih. Morda je to glasba, ki jo moraš tako igrati kot poslušati pod vplivom drog - in Williams se je proti vsem pričakovanjem pokazal presenetljivo trezen, opojna substanca našega izbora pa je bil (najbrž manj primeren) splošni CŽS depresant etanol. Še najbolj verjetno pa je, da gre pač za najbolj precenjenega glasbenega izvajalca na širšem indie področju letos, ki je pač izdal preprost, všečen album - in ta lebdi visoko nad dejanskimi glasbenimi sposobnostmi osrednjega mladeniča. Po koncu koncertnega debakla sem celo pomislil, da gre morda pač za nojzerske priredbe obskurnih Beach Boys b-sidov ali česa podobnega. Nekje v svojem uradu v Chicagu se Bitchforkovi uslužbenci najbrž iz dneva v dan zabavajo z internimi šalami o ljudeh, ki dejansko obiskujejo Wavves koncerte, Nathan Williams pa je zmeden modelči iz San Diega sredi vrtinca virtualne slave, ki mu je stopila v glavo huje kot vsi koktejli drog na svetu.

Škoda, da se v večini lestvic ob koncu leta ne najde tudi "najslabši izvajalec v živo". Morda bom kar na tem mestu uvedel to kategorijo, ko bom pometel pred pragom dvatisočdevetega.

Ring ring

I have a phone at home but it has no dial-tone. So me you might have called and I will never know.

Blood Brothers efekt: zarati norišnice, ki se ji reče glasba, preslišiš genialno zmešana besedila. Your loss. Isto velja za te norce po imenu Modey Lemon, ki tukaj servirajo enega meni ljubših mastnih komadov - in še zmeraj dobivajo manj pozornosti, kot si je zaslužijo.

Superhero Songwriters

Popuščam, popuščam. Ko enostavno ni časa za uživanje v celotnih albumih, se začnejo po glavi motati posamezni komadi, prvenstveno taki presežni, ki dobro zapolnijo omejen čas za poslušanje.


You've done it again, Alex Turner. Nonšalantno in z odpeto srajčko. Končno balada, ki bi delovala tudi v akustični izvedbi, ni tretja pesem CD singla ali kaka podobna neumnost. Konec koncev gre za morda najboljši komad novega albuma Arctic Monkeys.


Saj vem, da refren malo spominja na Milk Thistle kitico. Kdo pa bi lahko ohranil pregled pri tolikih odlično preprostih in preprosto odličnih komadih? Ampak počasi: je to morda optimističen, skoraj zadovoljen Conor Oberst? Kam gre ta svet?


Njemu pa ni tako fajn. Morda pa še ne in njegov čas še prihaja, morda pa se na sivem Škotskem pač pretežko odrečeš viskiju in pivu. Malcolm Middleton - en boljših koncertov mojega bivanja na Švedskem. Čeprav mu tudi v živo ni bilo zares fajn; ker je bil bojda zadnji dan turneje, ker sta dva tipa z ogromnimi Robert Smith tribute frizurami težila za komad, ki ga ne mara igrati ("I'm not a fuckin' jukebox, man!"); ker takšen očitno pač je - ne mara ne sebe ne svojih pesmi. A vseeno pride in jih igra v živo. In na koncu, ko ga že vidiš zašepetati bendu "let's finish this", zaorjejo še v odličen trojček komadov, ki ga zaključijo s poskočnim, a nič kaj optimističnim A Brighter Beat. Očitno mu je vseeno fajn, da nam je fajn.

Busy, busy, busy

Zakaj se človek zjutraj ob 6.45, ko na budilki nabijajo ...Trail of Dead, spomni na obskuren bend z obskurnim imenom, katerega glasbe sploh ne pozna? Dananananaykroyd. Pojma nimam, kdo so, ne kaj počnejo. In nato petnajst minut za tem pod tušem: The Airborne Toxic Event. Kar tako, iz ničesar. Še fajn mi niso. Po prihodu na delovno mesto dobim mail; priporočilo za bojda najboljši festival na Slovaškem, Pohoda. Uganite, koga po kratkem ogledu najdem na letošnjem line-upu.

Los Angeles vs. Göteborg

Jeremy Jay v Pusterviku je bil, no, drugačen kot pričakovano. Poslušal sem očitno le njegov prvenec, kjer se igra z instrumentalno sintesajzersko estetiko, tukaj pa je angeleno privlekel na oder pravcat bend in igral predvsem komade z zadnje plošče. Ta naj bi nastala v Londonu, česar ji ni nujno slišati - pa tudi pesmi v živo zvenijo precej drugače kot na albumu. Precej bolj suho, precej bolj (indie/pop) rock. Pričakoval sem gozd sintesajzerjev in fantiča, izgubljenega med njimi, dobil pa tri zmedene instrumentaliste in samovšečneža, ki vsake toliko odigra tako nesramno preprost riff, da je prav zato odličen. Neprecenljivo tudi moje vprašanje po koncertu, ali obstaja še kak drug izvajalec z imenom Jeremy Jay, saj sem doslej pod tem imenom slišal le popolnoma drugačno glasbo. "It's the first album. Believe me, I made it."




Tudi ko je včeraj zvečer na domačem terenu igral Kristofer Åström, sem upal, da bo ta petintridesetkilski švedski songwriter sedel sam na odru le z akustično kitaro v rokah. Temu ni bilo tako; pridružili se mu je sumljiv bend po imenu Rainaways, ki izgleda kot kopica profesionalnih "rockerskih" plačancev. Moralo bi mi biti jasno, saj sem se vendar podal v Sticky Fingers, takorekoč Göteborški Orto bar. In čeprav sem prej ljubitelj folk kitare kot distorziranih klasičnih solaž, kvaliteta koncerta ni trpela. V ospredju je tudi tukaj stala nova plošča, Sinkadus, z občasnimi "evergreeni" iz obsežnega opusa tega pri nas mnogo preslabo znanega pisca. V mojih ušesi je nastradal le sicer genialni Devil, ki sicer živi od zlomljenega, obupanega Åströma za akustično kitaro - tukaj pa je kar dvakrat izbruhnil celoten bend (vključno z dvema električnima kitarama!). Pa še nekaj: če je odrekanje igranja svojega najbolj znanega (in morda najboljšega) komada trenutno zelo vroča in kul poteza, sem vendar mnenja, da se Åström ne bi smel odpovedati The Wild. Za sam konec, solo s kitaro, kot drugi dodatek obsežni setlisti. Morda pa Britte Persson ravno ni bilo v mestu - ali pa je bilo krivo to, da se je množica po prvem dodatku preprosto obrnila in odšla. Če ti je bilo všeč, ploskaj, jebemti! V rokenrolu nenapisana pravila ne bi smela obstajati :D

Blacken My Thumb

Včeraj: The Datsuns v Henriksbergu. Kul pivsko biljardski lokal s rokersko pozersko množico in teraso nad pristaniščem.
Setlista: tukaj.
Po koncertu:
"What was the last time you guys played Blacken My Thumb live?"
"That was a while ago. We usually play these songs if people yell out for them."
Nauk: več sreče prihodnjič. Pa biti malo bolj glasen. Včasih pomaga. Prideš dlje.

First Impressions of Göteborg

Je Švedska res glasbena obljubljena dežela, kot sem si to rad predstavljal v preteklih letih? Ne vem, Premalo časa se še nahajam v Göteborgu, tem prijaznem, vetrovnem mestu, da bi si drznil soditi. Morda bom v naslednjih mesecih lahko povedal kaj več. Prvi glasbeni vtis je bil več kot ugoden: kopica mladeničev v sončnem parku sedi ob pivu in vrti plošče (ja, prave plošče, vinilke) na prenosnem gramofonu. Tudi Death Cab for Cutie na radiu v trgovini z bicikli ti lahko kar malo prinesejo nasmeh na obraz. In kaj bi lahko bilo primernejše za prvo koncertno dogodivščino kot preverjeno odlični Sunset Rubdown, takorekoč mlajši bratje kanadskih paradnih konjev Wolf Parade? Sedaj jih - podobno kot pozimi Islands - zaradi nastopa v Menzi vlači po zobeh že vsa Ljubljana; še pred nekaj meseci so veljali za Geheimtipp prav zaradi odlično odmerjenega razmerja med trmasto svojskostjo in stremenjem k melodičnemu pop refrenu.
Stvar je taka: Parken je morda elitni klub Göteborške indie scene, kjer se očitno zbira lokalna "smetana" - kar pa potem glede na tukajšnjo razširjenost tovrstne glasbe na žalost izpade kot kak Orto bar za hudo nastylane osebke nad meter petinosemdeset in izpod 70 kil. Orto bar? Ja, tako hudo je - pred in po predskupini laufajo različne grozote osemdesetih, ob katerih prisotni pozerji še neizmerno uživajo v svojih malih pivih za 54 kron. Kaj takšni ljudje počnejo na Sunset Rubdown koncertu? Prav nič. Prišli so namreč na release party albuma domačih Fibes, Oh Fibes, brezzobih ljubiteljev starega popa z naštudirano pozo. Isti večer, ista lokacija. A narobe bi bilo zato se jeziti - s tem bi le delali krivico zmagovalcem večera, Spencerjevim jeznim jezdecem, ki so tako električni, da jih zadevajo strele. Tudi oni nikomur ne zamerijo ničesar; "if I ever hurt you, it will be in self-defense." Suh zvok zadnjega albuma so prenesli na živi nastop - ali pa so bili v živo že od nekdaj takšni? Kakorkoli že, pristoji jim, tudi starejšemu materialu, ki se ga mestoma lotijo. Vodja Spencer ima vendarle zelo specifičen način pisanja pesmi, kjer dramaturgije nima koncert kot celota, temveč praktično vsak komad posebej. Peterica se zdi zadržana, kakor da jim ni zares v užitek igrati. Potencialni krivci: razredčena (a vendarle zvesta, saj drugačna kot poprej) publika; glasba v sosednji sobi, ki jo bojda lahko slišijo na odru; neizogibni klici "shut up I'm dreaming!". Vsaj na slednje so se najbrž že navadili; simpatična klaviaturistka Camilla vztrajnega težaka preprosto strogo pogleda in odvrne: "No." Suvereno :)
Spencer napove: "Here's a new song about having too much to drink. And it's Friday... And it's Sweden." Še malce naprej ga zanese, pa ne brez takojšnejga obžalovanja: "You guys are Swede-hearts! -- I wish I never said that, wish I could erase that moment." Simpatično :D V precej tipični setlisti (spoiler alert!!) dobimo po epskem Dragon's Lair še čudovito klavirsko balado Us Ones in Between. Tako lepo se lahko sklapljata melodija in dissonanca, tako subtilno lahko neka skupina da vedeti: mi smo ena najbolj zanimivih stvari, ki se trenutno dogaja v neodvisni pop glasbi. Torej, Ljubljana: ogled obvezen! Morda bo bend celo malo boljše volje, morda se bodo počutili bolj domače na Metelkovi s štango sredi odra. Ampak pazite ob navdušenem navalu na merchandise: rjavo majico imam že jaz, vam ostaneta še siva in svetlo modra! :P

Foto #1: Camilla by Edna Webster @ Flickr
Foto #2: Setlist :D

Melt!: battleplan

Tako, čez par ur krenemo na pot proti vasici s čudovitim imenom Gräfenhainchen. Tam se bo na (vsaj na slikah :)) odpičenem prizorišču Ferropolis odvijal festival Melt!. Kamp so nam teden dni nazaj bojda že potacali prijazni hiphoperji s Splash festivala, a nas je lanska epska povodenj na Frequencyu izučila - letos imamo škornje! Kot pa si na domači strani festivala lahko ogledate pod rubriko Running order, pa za glasbene geeke ne gre brez obveznih festivalskih prekrivanj - še posebej, če je odrov na prizorišču, hmm, več kot dva :) Izdelal sem si tako vsaj približen bojni plan, ki sledi.

Petek, 17.7.

Začetek prebijemo na Main stageu. Koncerti se začenjajo šele okrog 17h, kar je (izkušnja z lanskega Rokaja!) odlično, če se hočeš čez dan malo čilaut namakati/če si skurjen od prejšnje noči/oboje. Torej: najprej Delphic (ki sploh nimam pojma, kdo so :)), nato od rdečega vina pijani Cold War Kids ter za njimi meni osebno na dolgi rok malo medli Foals. Senzacijo v oprijetih hlačah izpred dveh let, Klaxons, bom zelo verjetno preskočil, saj a) sem jih že videl, b) me ne navdušujejo več tako zelo in c) bodo itak najbrž odpovedali - slabe izkušnje :P Mogoče bi moral začeti pobirati stave. Kakorkoli že, raje si bom pogledal Dodos (je še kdo mnenja, da njihovo ime zveni mnogo bolje brez "The"?) in pred njimi še This Will Destroy You. Za letos sem doživel že dovolj Röyksopp - ampak naslednji dan nastopajo Fever Ray. Kdo verjame, da se bo Karin pridružila norveškima poboma na odru? Te odločitve so res tricky tricky, a morda bom skočil vsaj na zaključek nastopa, nato pa hitro na Metronomy in za njimi Crystal Castles. Nastradali bodo tako mehkužni poprockerji Travis ter trenutno aktualni La Roux. Za njimi pa: Aphex Twin, The Gossip ali The Soundtrack of Our Lives? Najbrž druga od treh opcij, saj bom TSOOL itak videl na Haldern Popu - a kdo ve. Tudi prvi so bojda legende. Če mi ostane še dovolj energije, pa se bom do štirih zjutraj razmetaval na Simian Mobile Disco.


Sobota, 18.7.

So se petkova prekrivanja/odločitve zdele težke? Počakajte, da vidite soboto. Najbolj neumorni bi lahko vztrajali kar celo noč na t.i. Sleepless flooru; moj glasbeni dan se bo najbrž začel ob 17.30 z Baddies. Sledi par manj znanih podvigov, kjer upam, da naletim na najboljše; med njimi je tudi nekdanji frontman zasedbe Blumfeld, Jochen Distelmeyer. Morda pa odpoje kako všečno vižo. Caribou mi bodo verjetno privlačnejši od kolegov The Whitest Boy Alive in Mediengruppe Telekommander, četudi s težkim srcem. Težko si je namreč predstavljati boljši nemško govoreči možgani-na-off-žurka-komad kot Kommanda s prvenca slednjih; no, morda kvečjemu 3 Tage Wach. V morda najhujšem soočenju festivala bo Anna Ternheim s svojim občutkom za melodijo knockoutirala Animal Collective; poleg tega berem, da so AC na festivalih zanič (in takim ocenam verjamem vsaj, odkar sem si pogledal Yeah Yeah Yeahs na InMusicu), pa še za afterparty jih bomo itak deležni dva dni kasneje v Grazu :D Nato pa: Phoenix/!!!/Muff Potter. Dvomim, da mi bo takoj po Anni Ternheim do razkurjenega (in včasih melanholičnega) nemškega punk/indieja, a so tako prikladno na istem odru, pa še Phoenix imam namen itak videti jeseni, !!! pa so se mi v živo zdeli prehuda hipi scena. Kaj pa Bloc Party/Fever Ray? Glede na to, da bo ura že ena ponoči in se mi bo po dveh dneh najbrž že rahlo bledlo, verjetno kar gospodična Dreijer s svojim vehiklom psihoze. Upam, da me ne bo preveč pretresla, da bi preživel še MSTRKRFT in nato bodisi Digitalism ali pa Erol Alkan & Boys Noize. Ups, ko slednja zaključita, je pa ura že sedem zjutraj.


Nedelja, 19.7.

Patrick Wolf bo tokrat na sceni že navsezgodaj - ob 17h mu pripada ura mistične zabave. Za njim razjokani Glasvegas, ki bodo vsaj na mestu, če bo res deževalo, kot se govori. Nasploh je proti prejšnjim dnem nedeljski program res rahel; pavze med bendi so daljše, skupine manj impresivne. Sledijo tako Polarkreis 18 (who the fuck is Polarkreis 18 in zakaj igrajo tri ure kasneje kot Patrick Wolf??), za njimi pa Kasabian (so oni komu zares všeč?) in najbolj pijani Angleži na svetu, Oasis. Od njih pričakujem vsaj, da bodo vredno zaključili festival in poskrbeli za v pivo pomočeno zabavo vključno starimi hiti za tuliti v nebo. I'm feeling supersonic, give me gin and tonic? Kako zelo na mestu! :D

Ne jokati, bomo že zrihtali.

Danes je famozni Zane Lowe z BBCjevega Radia 1 v svoji oddaji premierno zavrtel novi singl Sheffieldskih postopačev Arctic Monkeys. Crying Lightning kot posnetek v živo z avstralskega festivala Big Day Out že nekaj časa straši po Youtubu, danes opolnoči pa jo bo možno tudi v studijski obliki pridobiti preko iTunes. Timing, they haz it: ravno jutri se odpravljamo ekipo pogledat v Split, natančneje na slikovit trg Prokurative, kar bi znalo biti zabavno poskočno in bo ponudilo tudi prve vtise o prihajajočem albumu Humbug.
Crying Lightning se na prvo poslušanje ne odpre čisto, česar smo od novejših zadev izpod rok Alexa Turnerja že vajeni, vsekakor pa je komad kvaliteten in proti pričakovanjem zadržanega prvega refrena dokaj temačno udaren. Če lahko sodimo po prejšnjih izdajah, pa bo preostanek albuma Humbug itak še boljši; dober izbor singlov pač še nikoli ni bil ravno vrlina Monkeysov.

Pri naslovnici mladeniči očitno stavijo na cirkuško estetiko, kar bi se znalo končati pošteno neokusno, če bodo s tem trendom nadaljevali; doma nas je z igro na to žogo nazadnje razočaral Mobitel s svojo sitno "cel cirkus" kampanjo. Nedaven promocijski material v polaroid stilu je precej bolj všečen, vključno z naslovnico albuma, ki je sicer nevpadljiva, a izgleda bolje kot tole:



Zna se zgoditi, da zgornjega videa vsak trenutek zmanjka "due to a copyright claim", v tem primeru pač poiščite drugega :P Vsi bolje obveščeni pa itak že veste, kje na spletu lahko najdete studijsko verzijo :)

Pravo poletje?

Grenko priznanje: vse prevečkrat se po začetnem eno- do dvakratnem poslušanju albuma "odločim", katere pesmi so mi "všeč" in katere mi "niso"; vpričo kroničnega pomanjkanja časa nato med vožnjo/hojo po mestu poslušam samo prve. Še dobro, da sem si To All the Lights in the Windows začel prepevati kar sam od sebe, čeprav je bila izvirno v drugi kategoriji. To potrdi znano dejstvo: pesmi, ki so všečne na prvo žogo, to niso nujno tudi na dolgi rok - in obratno.



Mimogrede: kaže, da se bom pesem znašla na Harmonic Generator, poletje '09 miksu, ki ga nekako pripravljam. Saj vem, da s poletnim miksom zamujam, ker smo že na začetku julija - pa saj je zato vreme takšno, kot da smo sredi aprila. Predloge za vključitev sprejemam v komentarjih (ni nujno, da gre za letošnje/aktualne pesmi :)).

Turn. Smile. Shift. Repeat.

Preprosto. Učinkovito. Resnično. Neizogibno.

Numbers, passwords, protocol is not enough to save your soul.

Forever! And ever!

Zgornjo, tako preprosto, a genialno skladno obarvano naslovnico sem opazil, ko sem si kak teden nazaj po letu premora ponovno ogledal High Fidelity. In še marsikaj mi je padlo v oči v Championship Vinyl ali Robovem stanovanju - of Montreal plakat, denimo. Sem v tem času torej glasbeno zrasel? Upam. Silver Jews so vsekakor zelo zabaven bend (jaz nevednež sem se celo še spraševal, zakaj mi delujejo Pavement-ish) in žal še eden od tistih, ki je razpadel le malo preden sem jih odkril. Oh well. Sledeča pesem mi že ves dan ne gre z glave.

Ljubezen do glasbe in spanje na trdih tleh: Portugal. The Man

Ob poslušanju fragmentov pesmi z njihovega prihajajočega izdelka postane jasno: Portugal. The Man se počasi, a gotovo razvijajo iz obskurne in vznemirljive alaške senzacije v skupino iz najvišje lige pop/folk/rock piscev. Najnovejši album nosi prikupen in z barvito naslovnico skladen naslov The Satanic Satanist; gre za očitno še en izpiljen, v vseh pogledih dodelan izdelek, kot smo tega od Portugal. The Man tako ali tako vajeni, uradno pa prihaja na police 21. julija. Po tem, ko je prek svoje uradne strani in ostalih kanalov (Facebook, Twitter) bend postopoma prinašal delce novo posnetih pesmi med svoje (upravičeno navdušene) oboževalce, pa se je kak teden nazaj album že pojavil na spletu v celoti. Frontman John Gourley, znan zagovornik downloadanja glasbe, je kot odgovor na uradno spletno stran skupine postavil blogovski zapis, naslovljen The Leak, v katerem razpravlja o pomenu spletnega deljenja glasbe, "klasični" izgubi navdušenja nad novostmi ter nič kaj blestečih razmerah, v katere je postavljen celo tako odličen in priznan bend kot njegov. Seveda si ne pusti vzeti skoraj optimističnega zaključka, ki najde rešitev med tistimi pravimi oboževalci, ki bi se jim reklo tudi ljubitelji: "I am happy vinyl is coming back, it needs to." Poglejte in se zamislite; tudi sam delim njegovo mnenje, da z zastonjsko ponudbo glasbe ni nič narobe, dokler po svojih močeh podpiramo izvajalce preko koncertov, merchandisea in pač glasbe v takšni ali drugačni obliki.

The Satanic Satanist bo, upam, kmalu našel svoje mesto v mojem seznamu za predvajanje, na prvi poziciji albuma pa najdemo tale indie pop dragulj:

OMG!!!1! SRSLY! Sunset Rubdown v Ljubljani :D

Indie otroci, razveselite se! Vsi, ki vas vsaj približno zanima glasba izpod komercialnega radarja, svoje počitnice letos načrtujte tako, da se boste pojavili v Ljubljani vsaj nekaj dni pred začetkom šolskega leta 2009/10 - natančneje 25. septembra. Takrat bo Menza pri koritu v organizaciji Bube namreč gostila enega najzanimivejših piscev pesmi neodvisne glasbe danes in njegove dinamične trubadurje: Spencer Krug in Sunset Rubdown. Kar je dolgo krožilo kot neuradna govorica v obveščenih krogih, je danes dobilo svojo potrditev, in lepo je, da bodo fantje in punca svojo manj vzneseno, a v vseh pogledih odlično novo ploščo Dragonslayer (ne, metalci, to vas ne zanima) predstavili tudi pri nas. Kako primerna je torej CerpinTaxtova ugotovitev, da se prav danes praznuje Canada Day! Praznujte skupaj s to odlično kanadsko zasedbo in s pesmijo, ki je kandidat vsaj za najboljši naslov pesmi letošnjega leta: Apollo and the Buffalo and Anna Anna Anna Oh!

Sirovi, bolonjski, z morskimi sadeži...

Kako pripraviti uspešen festival? Ena od primernejših poti je vsekakor grajenje na prepoznavnosti od samega začetka. Tako se letos (19.-20.6.) v svoji peti izvedbi vrača Njoki Summer Festival iz Ajdovščine, ki stavi na (pazi besedno igro) preverjen recept dosedanjih let: njoki, propagirani kot najboljši na svetu, s prilogo ska, punk, reggae in sorodno obarvanih glasbenih dodatkov.

Že minula leta so se njokovci potrudili in med primerne domače in ex-domače izvajalce pripeljali nekaj mednarodnih headlinerjev, recimo Skatalites, ki so menda izumili ska, lani pa je dvominutni punk rock nažigal celo sam ostareli Marky Ramone. Letos v Ajdovščini seveda ne gre brez slavljenih povratnikov Elvis Jackson, vrhunec glasbene ponudbe pa bodo vsekakor predstavljali britanski kaoti The Go! Team. Nadžanrska zasedba je izrazito funky, plesna in nasploh simpatično zabavljaška, zato bo množice nedvomno razgrela. Pod niansami njihovega zvoka lahko zavohamo zasnovo iz 60s girl group popa, ki pa je preko front-punce Ninje potopljen v nekako sodobno-sintetično hip hop/cheerleader omako. Združi vse skupaj z videospotovsko kič estetiko, po kateri bi se slinili še indielektro hipsterji iz štirke - voila:



Kot je lepo povzel že trip_, festival ni samo prijeten, kompakten in ponuja kup zabavnih ob-glasbenih aktivnosti. Tudi po žepu ne bo nikogar hudo udaril, poleg tega pa si je mogoče prikladno izbrati vstopnice za 2 dni, 1 dan ali samo za headlinerja. Convenience deluxe. The Go! Team bodo na Njokih nastopili 19.6., več informacij pa na lični uradni strani in majspejsu.

There is no such thing in life as normal.

There is no such thing in life as normal.

Gremo. Še enkrat, tokrat z otroškim zborčkom!

There is no such thing in life as normal.

Errata

Dva popravka glede RSQ - napaki, ki v taki obliki po mojem mnenju ne smeta ostati nepopravljeni.

1) Cursive: recenzija albuma Mama, I'm Swollen, April 2009
Skupina na sliki ob recenziji nikakor niso Tim Kasher in njegovi jezni trubadurji iz Omahe, temveč naslednja gruča obilnih možakov (in ene gospe) z neumnimi pogledi in neokusno obleko:


Dejanski Cursive izgledajo namreč nekako takole; precej bolj gozdarsko, a tudi precej bolj verodostojno:


2) The Killers: diskografija, Maj 2009, str. 50
Pesem Tranquilize, sodelovanje z Reedom, nikakor ni opisana kot ena najbolj obupnih, temveč obupanih v The Killers repertoarju.

Za obe napaki se opravičujem.

Dolgčas?

Saj razumemo, gospodični sestri Pierce. Dolgčas vama je v življenju. Najbrž zato, ker sta luštni punci in posledično res ni stvari, ki je še ne bi videli ali doživeli. Pa imam vseeno predlog, zakaj se izogniti življenju po reklu "live fast, die young". Ko bo naša generacija dovolj stara, da bo do tedaj doživela, videla, poizkusila vse, bo namreč ravno napočil čas, v katerem bomo lahko neposredno opazovali, kako bo svet, kot ga poznamo, požrl sam sebe. Nas bo pa neizmerno zabavalo. Apokalipsa bo naš entertainment. Hura!

Glasbeni Berlin

Čez "praznike" sem se torej letos odpravil v Berlin - za praktično cel prejšnji teden. Najbrž prvič sploh, da sem prvi maj preživel kje v tujini, vsaj na lastno pest, otroštvena obalna doživetja s starši izvzeta. Tako nam je udeležencem potovanja ostalo tuje, da Berlin praznika dela ne slavi s populističnimi kresovanji, kot smo tega navajeni doma, temveč z nasilnimi, pretežno strogo levičarskimi protesti. Pa ni na meni, da se na tem mestu spuščam v politiko; poleg tega smo pa itak bili čisto preveč pussy, da bi se na usodni dan spustili v Kreuzberg. Smo čas rajši zabijali z nekaterimi turističnimi ogledi - brez nekaj glasbenih poslastic pa seveda ni šlo.

Že prvi večer smo se pogumno podali na koncert Holy Fuck. Kjer sem le mimogrede ošvrknil studijske posnetke, ki so se mi sicer zdeli zanimivi, a nespektakularni, nas je v živo pričakal pravi ognjemet. Že živa ritem sekcija (bobni in bas) z neverjetno tesno (ali kako za vraga se prevede tight?) igro, ki sta gradila čvrsto podlago kompleksnemu elektronskemu igračkanju osrednje dvojice. Ne bi verjel, da lahko klikanje, škrtanje, vlačenje magnetofonskega traku in podobne drobnarije poskrbijo za tako energično, zanimivo in nenazadnje odfukano zmes, ki pa ostaja nesramno plesna in kar žene v neskončno ritmično miganje - tudi brez pretiranega predhodnega poznavanja materiala. Zares alternativna elektronika, ki ji v svojem žanre opisujočem besednjaku ne najdem primerne oznake. Poskusite sami, najraje v živo.


Podporo kanadskim norcem so nudili mladi geeki v karirastih srajcah, It Hugs Back "from England, just south of London." Prijetno nevsiljiva četverica je pri meni vzbujala konstantne asociacije na subtilnost a la Yo La Tengo, pri čemer se je kitara znala tu pa tam tudi na kratko poigrati v noise smeri - pač namesto kake neumestne solaže. Tihi kandidati za naslednje ljubljence "scene".


Tiger Lou, katerih koncert smo le dan pred protesti obiskali v klubu Lido v Kreuzbergu, so simpatični švedski pop rockerji. Dvorana je njihov zaključek nemške turneje dostojno proslavila in si prislužila pošten dodatek. Izkazalo se je, da njihove s klasično švedskim smislom za melodiko skomponirane pesmi zvenijo dodelano, v živo manj elektronsko izpiljeno kot na albumu, a se mestoma močno držijo neke zastavljene formule (beri: so si med sabo precej podobne). A vendar najdemo med materialom precej prijetno neprijetnih, preprosto hrepenečih biserov. Fajn večer, ki ga je rahlo skazila naša popolna neprespanost.


S sklonjeno glavo poročam, da nam ni uspelo obiskati Hauptstrasse 155, kjer sta za časa svojega bivanja v Berlinu stanovala David Bowie in Iggy Pop. Poleg tega naslov Rykestrasse 68 očitno ne obstaja (ali pa ga nismo znali poiskati), kar je razžalostilo ljubitelja popolnoma nepomembnih, a simpatičnih detajlov v meni. Sem pa zato svojo glasbeno slo izživel še v dobro založenih trgovinah s ploščami, kjer sem bojda prebil ogromno časa. Kaj pa jaz vem. Meni je hitro minilo.

The Good, the Bad & the Funky

Ker v zadnjem času vpričo časovne stiske rahlo zaostajam s koncertnimi poročili, na tem mestu en kompakten update sveže preteklega glasbeno obarvanega dogajanja.

The Good.
Predstavljajte si tole: Portugal. The Man iz daljne Alaske pripotujejo na ogled Ljubljane. Ker se je tukaj pravkar tako lepo razpasla pomlad, so jim puhaste jakne odveč, zato se na Čopovi namenijo v H&M nabavit nekaj oprijetih cunj. V tem času tudi ujamejo dva do tri komade nove indie elektronike, ki jim je naenkrat zelo všeč. Pa še Müller ena vrata navzdol ima ravnokar vse Modest Mouse CDje po deset evrov. Insipracija galore! Tar...Feathers v Rogu so bili ravno dovolj atonalni, da se tudi najhujši skeptiki niso mogli zmrdovati nad pesmimi, ki so od prve do zadnje nosile pečat kvalitete. Zabaven koncert podhranjenih Švedov. Ampak fantje, zakaj se opredeljujete kot lo-fi, če imate potem tri tonske in nas vsakič znova zaman zvabite pred oder? :P

The Bad.
Morda je njihov prvi album po devetih letih res odličen, kdo ve. A po videnem v Gala hali Corkscrew ne nameravam dati priložnosti še v studijski obliki. Preveč me je razjezil vokalist, ki morda obvlada svoj posel, a publiko nadleguje z izjemno poceni provokacijami. To bi najbrž počel tudi ob manj medlem odzivu na njihovo solidno, a hreščeče žaganje, ki je stalo v hudem kontrastu z introm, najbrž predvajanim s plošče in nato še odigranem v živo v bolj surovi verziji. Opevani gostje so vključevali neprostovoljno smešnega "primorskega metalca" in Leaf-Fat front-pajaca. Najbolj zabaven je bil nastop z Muratom kot beatboxerjem - pa še to najbrž zato, ker se mi ni več ljubilo trpeti tangic, polivanja s pivom in limoninega soka v očeh samo zato, da bi na odru dočakal Petra Deklevo.

The Funky.
Tudi če disko pop new wave z "jedan-dva-tri-četiri" besedili ni vaš cup of tea: Lollobrigido se je splačalo iti pogledat že zaradi Kleemarja in Šavla v fascinantni podobi svetlikajočih se telebajskov. Pa glasbe te ponovem slovensko-hrvaške all-stars zasedbe seveda ne gre podcenjevati. Ekipa ve, kaj počne, in to počne z odliko. Catchyness, plesnost in koketiranje od začetka do konca - brez izjeme. Pesmi, ki obvisijo v zavesti po nič več kot enkratnem poslušanju in ki so ob pravem vzdušju prav tako sladek guilty pleasure kot sicer le Program tvog kompjutera. Komur se ni dalo teh par kilometrov iz Ljubljane na Vrhniko, naj ga bo sram; na popravni izpit bo moral konec meseca v Novo Gorico ali Mursko Soboto.

April 12th, with nobody else around.

So pesmi, ki imajo svoj pomen v besedilih jasno podan, izražen. To ponavadi izpade poceni, cheesy ali pač oboje. Prave mojstrovine so večinoma tiste, ki poanto podajo na malce prikrit način. To je lepo, saj posamezniku dopušča možnost interpretacije - pa vendar se za besedilom običajno skriva neka bolj ali manj resnična zgodba. Te pa včasih najbrž ne želimo poznati. Okkervil River, Black.

I'm coming into your town
Night is falling to the ground
But I can still see where you loved yourself before he tore it all down
April 12th, with nobody else around
You were outside the house; where's your mother?

When he put you in the car
When he took you down the road
And I can still see where it was open, the door he slammed closed
It was open, the door he slammed closed
It was open, long ago

Zgornji posnetek, mimogrede, izvira iz lanskega Haldern Pop festivala, ki je 25. obletnico slavil z zmagoslavnim line-upom. Celoten TV posnetek koncerta si lahko ogledate v obliki Youtube playliste tukaj.

Maxïmo Park: preteklost in sedanjost

Maxïmo Park so na Youtube danes lansirali video za svoj nov singl, uvodno pesem prihajajočega albuma Quicken the Heart: The Kids Are Sick Again. Pevec Paul Smith je v spremljevalnem newsletteru o videu povedal naslednje:

Here's our new video. It starts off dark but there are unique LED lights that illuminate each section. We used special effects that make us look a bit Max Headroom.

If you've never heard of Max Headroom go to your nearest search engine, but not before you've watched this video!

Zanimiv izbor, glede na to, da gre za dokaj zadržan komad, ki se v svojo pop podobo odpre šele proti koncu - podobno kot nekoč I Want You to Stay - in bi se morda bolje znašel v osrčju kot na štartu albuma. Sporočilno nekje pod površino najbrž dokaj močno, a vseeno na prvo poslušanje nekako medlo pesem spremlja nič-kaj-posebnega video, v katerem Smith za povrh izgleda kot psiho, ki stvari jemlje bistveno preveč resno. Popolno nasprotje prijaznega in odprtega lika, kot se je pokazal v backstageu ob ljubljanskem koncertu. Takrat je ta pesem tudi zvenela precej bolj neposredno, skupaj s preostalim novim materialom, ki je takoj dal odličen vtis. Koncertna izkušnja pač nudi tudi ogromno subjektivno dojete, evforične energije - a kljub temu na podlagi slišanega verjamem, da bo album kot celota več kot zadovoljiv. Zanima pa me, ali skozi celotno dolžino plošče ohranjajo tako netipično temačen, sintetičen zvok.

Vtise s koncerta kakor tudi dele intervjuja s Smithom lahko preberete [shameless propaganda] v marčevski številki RSQ [/shameless propaganda], tukaj pa objavljam še nekaj utrinkov s pogovora, ki je potekal približno takole:

Jaz: postavin eno-/dvostavčno vprašanje.
Paul Smith: pet minut govori o vseh mogočih, bližnje in daljno povezanih stvareh.
In tako naprej.
Voila:

Predvidljivo o vplivu producenta:
Don't tell our producers! – we always feel like we're co-producing in a way, cause we have a very strong idea of what we want to achieve in the studio. [...] You don't know at the time, cause you're collaborating. We're listening, our ears are open. In some way, the producer becomes the sixth member of the band. And we talk about arrangements, you know, "should we chop this bit out", and we need somebody sometimes to just say "yeah!".

O Grinderman (producent: Nick Launay, zadolžen tudi za Quicken the Heart):
The Grinderman record has this raw aspect, but it's still accessable. It's not avantgarde, it's still fun, it's still enjoyable to listen to, and I think that's what we wanted for this record.

O tem, katere "nove agleške skupine" si zaslužijo pozornost in katere ne:
That is not for me to say. People should make their own opinions about things. I've read too many interviews where some guy in a band slacks somebody else off and that's all you remember. I want to be remembered for making decent music and I hopefully illuminate that when I talk. But you know, I trust people, I trust the audience and listener to make their decision. [...] You see people on TV and hear them singing in American accent when they're from London. I think there's a lot of bands that just sound the same and it's up to people to make that call, I guess.

O resnosti svoje glasbe:
With our music, I hope people know that we're not joking around. You know, there's fun in our music, but we take it seriously. We feel responsible to our audience in some small way. We feel responsible to ourselves to make good music, and the pressure is eternal on us.

O tem, zakaj biti dober (človek) v vsem, kar počneš:
Whatever job I was doing – and I don't see this as much as a job – but any job that I was doing, I just want to fell like I'm doing something worthwhile. Like I used to teach older people – pensionists – art and design and I didn't love it, it's not what I wanted to do, but at least I thought: "these people go home at the end of the day, I helped them, I've done something alrigt."

O novi pesmi "I Haven't Seen Her in Ages"
There's another song on the album called I Haven't Seen Her in Ages, which on one level is very basic: it's about not seeing somebody for a while, [...] but one of the lines is "time is overrated, momentum carries me". It's a comment on how much emphasis people put on time, they measure their life by things. It's like "I'm gonna do this before I'm 25" and you think "but what if you dont do that? What happens then?" You shouldn't set yourself that sort of target, you know. Life carries you along at its own pace. It's the same topic Our Velocity was about, you know.

O povezanosti z oboževalci, npr. preko Twittra:
Twitter, for example, is just writing something spontaneous off the top of your head that lets people on the inside, but not too much. I think we always tried to balance that. [...] People can think what they like about me. That would be interesting to know - what people thought - but it could destroy you as well. So we just do what we think is enough. I don't want to spend the rest of my life on the internet, connceting with other people. But I do want to put something into it and make sure that it's good. Cause I don't wanna rip people off or give them something that's wasting their time.

O tem, kakšnen material je skrit v njegovi skrivnostni beležki:
I've written a short story for a charity in England called the Teenage Cancer Trust, and some of that comes up in my booklet, and some of that I just typed up. There's so much in it, a little rubbish, then bits I think that are good, diamonds in the rough, if you like. And those are things I feel like sharing with people, but a lot of it is just letting your feelings out. And I like that - when we can put those spontaneous things into our music, and we'll always be spontaneous, but it's also about craft. I like to work on the lyrics over and over again. But some of them never change from that instant feeling when you feel mad or happy and you write it down. The notebook may come out on stage tonigh, If we play Once, a Glimpse, cause it's got the words in it. I never learned it (pomenljiv nasmeh).

O svoji umetniški prihodnosti:
I might make a record myself that isn't very Maxïmo Park. I might release a spoken word album on a small label. I don't have any barriers, I just want to stay creative. Now that we've done three albums in a run - album, tour, album, tour, album, tour - for me, I don't know what's gonna happen now. Cause I don't wanna be stuck in a cycle, I just wanna be a creative person and live my life in some sort of freedom.

Zamenjaj le dve črki...

... pa iz Wolves dobiš Holmes. Prav zato si smejo tudi oni za ikonografijo istoimenskega albuma izbrati tega očitno zelo indie plenilca. Kdo bi verjel, da fant, ki bi ga vizualno prej kot na oder uvrstil v švedsko nogometno reprezentanco, piše takšne komade in jih poje s tako lomljivim glasom. Referenca morda Great Lake Swimmers, tudi stilsko s to zmesjo indie pop alt-countrya, pri čemer tukaj k kategorizaciji neizpodbitno pripomore slide kitara. Najbolj geekovski fant, ki slednjo upravlja, pa izgleda tudi najbolj švedsko na celotnem odru, nenazadnje zaradi kul Pirate Bay majice (tega je sicer pravkar kupil Warner, kaj to pomeni?). Kompliciram? Ne bojte se, glasba Holmes je toliko lepa, kot je preprosta. Čeprav brez globoko slovenskih izpadov ne gre: harmonika na odru je nujno povod za klic "eno narodno!" Holmes so vseeno veseli, da smo jih prišli pogledat, a je koncerta konec že po 10 komadih. Kratko, a (grenko)sladko. Prijetno neprijetno tiščanje v trebuhu.

Sumljiv teritorij 2

Tiny Mix Tapes je danes objavil pregled/kritiko idejnega koncepta Choruss izpod taktirke bojda neprofitne divizije založbe Warner. Povem naj le, da gre v osnovi za obvezno plačilo določenega zneska ob uporabi univerzitetnih internetnih mrež v USA, in sicer kot nadomestek za glasbo, ki bi jo naj več ali manj vsi uporabniki nelegalno pobirali iz interneta. Ta denar naj bi se nato po določeni shemi razdelil med "oškodovane" založbe. V podrobnosti se ne bom spuščal, saj avtor članka odlično razloži vprašljive aspekte programa, ki se ob branju teh vrstic najbrž porajajo. In čeprav se nas v Evropi to morda še ne tiče direktno, je le vprašanje časa, kdaj se bodo borci proti piratom odločili uvesti kakšne drastične ukrepe - seveda namesto prepotrebne inovacije na tem nazadujočem področju. Pa dovolj filozofiranja, članek je vsekakor zanimivo branje, ki nam življenje spet zasoli s kančkom zeitgeistovske big-brother-is-watching-you paranoje.

Sumljiv teritorij

Nekatere stvari se nikoli ne bi smele zgoditi. Ako pa se, se lahko pa vsaj pretvarjamo, da so nam všeč. The Killers nam kot B-side svojega Limited Edition 12'' Picture Disca za novi singl Spaceman ponujajo pridedbo Bright Eyes. Ja, Bright Eyes. Seveda niso izbrali izbrali enega od neštetih genialno nedotakljivih komadov gospodiča Obersta, temveč povprečni singl Four Winds s povprečnega zadnjega albuma Cassadaga. Zanimivo le: rezultat jim sumljivo pristaja. Poglejte, fantje: če se že spuščate v to, potem je vaša dolžnost, da Four Winds vsaj slišimo v živo v Ljubljani.

Mama, I'm Satan!

None of you understand. I'm not locked up here with you. You're locked up in here with me.

Rorschach

Kdo je pravi rocker? (praksa)

Note to self: ne hodi več na koncerte, ki imajo že v svoji osnovi popolnoma ničen potencial za odličnost in ki se povrh vsega odvijajo še na neumnih, masovnih lokacijah. Ampak jebiga, zakaj bi se pa odrekel zastonjski karti za Eagles of Death Metal? Zato, ker potem namesto solidnega rokenrol entertainmenta dobiš to:

1) Ozvočenje na totalni nuli. Predskupina The Haunts je na oder zvlekla svojo feršterkerijo; dobro za njih. Tako je njihov sprejemljiv, a bistveno preveč spoliran zvok rohnel vsaj 3x glasneje od osrednje zasedbe večera. Orelčki so iz rezidentnih zvočnikov Cvetličarne bolj tenko piskali. Podobno razočaranje smo utrpeli na Maxïmo Park, a tam je vsaj kvaliteta glasbe držala vzdušje pokonci. Več o tem kasneje. Kakšen je smisel rock večera, ko zvok skorajda ne preglasi množice? Najbrž prav to: da na Cvetličarninih ex-Yugo večerih stari pijanci na šanku lahko debatirajo kljub temu, da na odru nekdo igra.

2) Repetitiven, neinovativen in od začetka do konca klišejski bend. V-neck majica in Raybanke ter košate mustače frontmana Jesseja (ki se poleg tega imenuje še "The Devil") povedo vse. Gre za eno tistih skupin, ki trenutno v svetu dobiva ogromno pozornosti, ko si je zasluži oh tako zelo malo. Največji hit, I Only Want You, takoj na začetku: preprost riff na dveh akordih. Število akordov se tekom celotnega večera ne dvigne nad povprečje Ramonesov, kar je lahko kul natanko v enem primeru - če pač poslušaš Ramones. Dolgočasne pesmi, od katerih se ena zdi enaka drugi, ki pa jih zasedba na odru podaja, kakor da so rock bogovi. Jesse poleg tega igra najbolj klišejsko vlogo frontmana vseh časov - the ladies man. "This is for all the ladies," večkrat slišimo iz njegovih ust; konstantno peca publiko, nakar si za back vokale v nekem zdolgočasenem komadu na oder pripelje majhno piško, ki jo po koncu pesmi mastno zaliže. Oujea. Pa srsly, kdo svojemu albumu da za naslov tako poceni besedno igro, kot je Heart On? Poleg tega gre za najbrž najgrši bend na svetu. Basist in kitarist imata ustrezno let, da bi ti lahko bila foter in dedek, a je prvi pregrd, drugi pa predebel, da bi si ju želel v svoji krvni liniji. Nisem si mislil, da bom kdaj dal prav Axlu Roseu: Pigeons of Shit Metal, dejansko. Jesse si lahko to ime tetovira na čelo, če hoče - to ne bo spremenilo dejstva, da je njegov bend zanič.


3) Pozerska, pijana in nasploh "rokerska" publika. Brez zamere, saj vem, vsakemu svoje. A ko bi se pri nas pol toliko pozornosti namenjalo bendom, ki si jo dejansko zaslužijo - bil bi zadovoljen. Ta koncert se je napovedovalo kot največjo senzacijo, celo kot koncert leta, in ob tem bilo pozabljeno ali zamolčano, da gre za povprečno rokenrol zasedbico, ki bi bila brez podpore QOTSA le topel zrak in ki je drugod (v koncertnih prestolnicah, če hočete) le ena od mnogih. Vsaka publika očitno pač hoče svojo repeticijo, svoj kliše. Do pred kratkim sem komu, ki me je vprašal po glasbi, ki jo poslušam, odvrnil "rock". Z današnjim dnem se temu izrazu dokončno odrekam. Če je to rock - nisem rocker. Upam, da mi bo na tem mestu kmalu uspelo razložiti, zakaj.

Free Willy is not amused

I'll be a killer whale when I grow up
I'll be a vulture
I’ll be an animal, a carnivore
I’ll be a monster

Kanadska peterica Wintersleep si zasluži pozornost, saj mojstrsko akumulira svoje vplive v žalostno do jezno zmes 90s-ish, ampak kul, poslušljivega indie rocka. Pravkar so na evropski turneji; škoda, da tega nisem izvedel prej, ampak then again, saj nam niso prišli kaj bliže kot v Nemčijo.
Edini spodoben Youtube video za pesem Orca s prvenca kot ponavadi nima nobene veze s samo pesmijo, zato mirne duše prezrite podobe. Sprašujem pa se, katera naslovnica aktualnega albuma Welcome to the Night Sky je bolj kul: izvirna kanadska ali letošnja evropska?

Pitchfork totally looks like Apple.

Staring at the Sun

Vem, da obstaja več pesmi s tem naslovom; tista od U2 je prav prijeten pop štikl, ki so ga na skoraj akustično priredili tudi domači Posodi mi jürja, tista od The Offspring pa je pač naspidiran, a dokaj kul on-the-road pop punk rock. Moj - trenutno - najljubši komad s tem naslovom pa izvajajo TV in the Radio; v rahlo različnih izvedbah ga najdemo na albumu Desperate Youth, Bloodthirsty Babes in na EPju Young Liars. Moram priznati, da temu ni bilo zmeraj tako; novembra lani, ko smo se odpravili na TVotR koncert na Dunaj, pesmi še poznal nisem. Kapitalna napaka omejevanja na zadnja dva albuma njihove diskografije me je tako stala (še malce bolj) izjemnega koncertnega doživetja, ko je zasedba čisto za konec vžgala ritmično zelo straightforward in naspidirano verzijo sicer rahlo zadržane, napete pesmi. Že itak mi je maksimalno dogajalo, pa čeprav sem lahko za komad takrat rekel le: ne, ne, jaz ga nisem od prej poznal. (Ups, pravkar gledam svoj zapis o najljubših lanskih koncertih; ne spomnim se, ampak očitno sem takrat uporabil isto foro, hehe :))
Tukaj je torej live izvedba Staring at the Sun iz leta 2007 v Bostonu.

$1 and counting!

Danes naslovno stran neodvisne založbe Saddle Creek iz Omahe krasi oglas za download novega albuma indie rock/emo zasedbe Cursive. Skupina je še ena izmed tistih, ki si je omislila lastno izvedbo radioheadovskega modela prodaje svoje glasbe. A kjer je omenjeni bend sam dovolil kupcu, da določi ceno izdelka (in s tem baje razvrednotil svoje delo), so se Cursive odločili za postopno stopnjevanje le-te. Tako album v mp3 obliki (320 Kbps, dodana Pdf besedila in naslovnica) danes, 3.1., stane 1$, cena pa se mu bo zviševala po 1$ do dejanskega "datuma izida", 10.3.
Podporniki tovrstne prakse glasbene prodaje lahko torej zagrabite svoj "izdelek", zanj plačate minimalno ceno in se vseeno ne počutite krivo, saj ste podprli izvajalca. Album pa se je po hitrem postopku seveda že znašel na spletu in prepričan sem, da bodo večinske množice zanj raje odštele 0 kot 1-10$. Pravi podporniki se bodo v končni fazi itak odločili za kaj bolj oprijemljivega kot digitalne dobrine, na primer lepo pripravljen CD (ki itak vključuje mp3 download) in izjemno stajliš LP (ki itak vključuje tudi CD in mp3!).
Naj se zadeva obnese ali ne: gre za pohvalno prakso, kjer skupina vloži trud ne le v svojo glasbo, temveč tudi v način, kako z njo apelirati na različno zahtevno ciljno publiko.

Ekstravaganca

Čestitke, Dan D! Marec se še ni pričel, pa že imamo zmagovalca v kategoriji Najbolj zgrešen naslov albuma leta 2009. Četrti studijski album novomeških "rokerjev" se namreč šopiri z imenom Ure letenja za ekstravagantne ptice, ki je v prvi vrsti neumen in brez pomena, če pozabimo na dejstvo, da si večina prebivalstva ob njem najbrž še zlomi jezik. Komaj čakam, da preberem za lase privlečeno zgodbico, ki so jo najbrž napletli o izvoru tega naslova. Za promocijo albuma samega so fantje pošteno segli v žep in si privoščili jumbo plakate, ki nas že posiljujejo po Ljubljani. Ekstravagantna ptica, ki na nas zre z njih, pa je, kot kaže, zgolj ekstravagantno oskubljen, deformiran tukan. Eksotika pa taka.

There is a light that never goes out

Danes končno spet pravo navdušenje nad glasbo namesto mehaničnega loadanja in poslušanja vsega, česar še ne poznam, pa bi moral. Novi Trail of Dead si spet upajo trgati, brez da bi pri tem gledali na metronom! Zunaj je novi album švedske pop princese Anne Ternheim! Še Bitchforkov jagodni izbor mi je letos doslej všeč, The Pains of Being Pure at Heart (ime!) se slišijo še posebej obetavno. Jaz pa pišem recenziji The View in The Airborne Toxic Event - ki so oboji zanič. So much music, so little time.

In other booze-related news: petkov večer v Gromki je bil odličen. Counting Days, There Is a Light That Never Goes Out, Soul to Squeeze, What's the Frequency Kenneth, Disorder, Smokers Outside the Hospital Doors, Ulysses, Supernatural Superserious, Love Will Tear Us Apart, Evil, Suck My Kiss... In to so samo komadi, ki se jih dejansko spomnim! :D
Piva in cigaretnega dima ni manjkalo. Se priporočam še za kdaj.

Give me a sign

Švedska. Ker tam soncu uspe vziti ravno toliko, da osvetli osemmilimeterski film, svojo tesnobo pa je še zmeraj najlepše preliti v čudovite melodije. We Are Soldiers We Have Guns, The Great Depression.

Mon the Park!

Čudi me, da do pred kratkim, ko sem izvedel za bližajoč se koncert, na tem mestu sploh nisem omenjal zasedbe Maxïmo Park. Gre namreč za enega meni najljubših britanskih takozvanih indie rock bendov, ki so se zlili na sceno po prelomu tisočletja in baje oživili otoško rock glasbo. Karkoli že drži, Maxïmo Park ne sodijo med ene tistih epigonov, ki so prav omenjeno "sceno" v zadnjem letu ali dveh popolnoma zasitili z identičnim zvokom in tečnimi, neinspiriranimi "The" imeni, temveč so sooblikovalci iz prvega vala, saj so svoj prvenec A Certain Trigger lansirali npr. le nekaj mesecev za Silent Alarm skupine Bloc Party. Album, ki kljub svoji občasni zamišljenosti in na trenutke skoraj pesniško naivni, pa spet refleksijo preprostih dogodkov opisujoči liriki skoči naravnost v obraz. Kitare z riffi, ki ne morejo, da se ne bi zakoreninili v podzavesti, pa preko ritmov, kjer te kar prime, da bi poskakoval podobno hiperaktivno kot frontman Paul Smith. Kljub vsemu navdušenju, ki ga je sledeči Our Earthly Pleasures požel s kritiške in tudi moje strani, zveni sedaj, z malo razdalje, mestoma zvodenelo nasproti svojemu kompaktnemu predhodniku. Ne me narobe razumeti, saj so se Maxïmo Park naučili tu pa tam malo bolj zažagati, pa tudi sintiči so manj cheesy in tako kakšen komad, ki bi prej izpadel smešno, spremenijo v vrhunski pop rock polbaladni kino - le par pesmi se kar noče pokazati v tako kvalitetni luči, kot so se svetile ob prvem stiku.
Ker je kombinacija obeh strani doslej v živo odlično delovala, se seveda sprašujem(o), kaj nam The Park ponujajo in prinašajo v prihodnosti. Na njihovi strani, pa uradnem Youtube kanalu, si je že mogoče ogledati nekaj posnetkov s snemanja v Los Angelesu, kjer sodelujejo s producentom Nickom Launayem (Nick Cave and the Bad Seeds, Silverchair, Grinderman (!)). Sam pa sem se potrudil izbrskati nekaj novih pesmi, odigranih v živo na poletnih festivalih - samo za prvi predkoncertni vtis tega, kar nas utegne pričakati glede na izjavo benda na uradni strani:

It’s been a while, but now we are delighted to announce that the band are getting back out on the road! We will be starting the year with a few very intimate shows across Europe to showcase material from the bands forthcoming third album.

Questing (Summercase '08, Madrid)


Tanned (Doornroosje, Nijmegen, Nizozemska)


The Kids Are Sick Again (Edinburgh)


Obstajajo tudi posnetki pesmi z naslovi Calm in Too Many Letters, ki pa so tako brutalne kvalitete, da je težko oceniti, za kaj na posnetku sploh gre, kje šele, da bi bila stvar poslušljiva. Zatorej uživajte v podanem (in seveda predvsem v že obstoječem outputu skupine) do 27. februarja, ko se vidimo v Cvetličarni.

Mimogrede: Multiball kot (stilsko skrajno neprimerna) predskupina po mojih - uradnih - informacijah izpred nekaj dni še niso potrjeni, pa že veselo trobijo svojo vlogo predskupine vsenaokrog. Oh well.