Debata: katero slovensko dvorano bi bili Editors sposobni napolniti? Jih dovolj velika publika pri nas dojema drugače kot le "tiste, ki zvenijo kot Interpol"? Orto je premajhen, Cvetličarna prevelika. Simpatična dunajska Arena je nekje vmes in ravno prave velikosti, da so jo Angleži razprodali že drugič v manj kot pol leta.Support so tokrat nudili indie pop elektroniki Mobius Band, ki na prvo poslušanje niso zveneli nič kaj podobno osrednjemu bendu večera. Pa vendar: v živo se je v njihov sintesajzersko podkrepljen, preprost zvok sem in tja prikradla kakšna sorodno obarvana kitara. Oba omenjena instrumenta je obvladoval izjemno hiperaktiven mladenič, ki je izgledal kot mlad Roberto Benigni in vokalno na trenutke spominjal na kakega Matthewa Cawsa. Umirjeno protiutež mu je tvoril vizualno kot iz Band of Horses pobegli basist, ki je tudi odpel večino komadov. Če njihovo glasbo imenujem simpatična, s tem ne mislim dolgočasna, temveč prej celotnih 45 minut debilen nasmešek na obrazu vzdržujoča, pa vendar levji delež tu prispeva sam nastop skupine. "We are experiencing technical difficulties. In the meanwhile, the crowd gets to enjoy my charming personality. Thank god the technical difficulties are over."
Editors se poslušalcu studijskih posnetkov morda zdijo dokaj umirjeni, melanholični. Tako so začeli tudi nastop: Camera, skoraj naslovni komad prvenca, je predstavljal umirjen štart, ki pa ga je publika kljub temu navdušeno pozdravila in se še bolj razgrela ob sledečem An End Has a Start. In hitro se je izkazalo: fantje sploh niso tako umirjeni in statični, kot bi bilo morda pričakovati; predvsem frontman Tom Smith je na odru izrazito energičen in praktično ne pozna počitka. V živo so se razkrili aduti benda: maksimalen učinek z minimalnimi sredstvi. Preprosti, a močni bobni, prezenten bas, lepo tekoče, čiste kitare (se še komu zdi, da kitarist izgleda kot emo izvedba Conrada Keelya?) in občasen klavir. K užitku je pripomogel briljanten zvok, ki je ob vseh inštrumentih lepo poudaril tudi Smithov zavidanja vreden, globok vokal. Seveda ne gre pozabiti tudi na njegove tekste, polne enostavnih, a primernih metafor, ki pa so ob pozornem poslušanju včasih skoraj repetitivni. Publika jih je kljub temu znala na pamet.
Osrednji del koncerta je predstavljala uravnovešena zmes komadov obeh albumov; res ni mogoče trditi, kateri je boljši, An End Has a Start je morda le bolj pop, dostopen. Izkazalo se je, da je bend sposoben vzdrževati kvaliteto čez celoten špil, za konec pa udariti še greatest hits in kot finale rednega dela bombastičen, z moje strani predolgo podcenjen Fingers in the Factories. Nasploh je bombastičen primeren izraz za bend, v kakršnem bi si lahko predstavljali Toma Smitha: poln patetike, stadionskih refrenov in velikih gest. Editors na srečo niso takšni; njihova patetika je prisotna, a je dovolj subtilne vrste za dober glasbeni okus. Brez dvignjenega palca in lupčkov med publiko kljub temu ni šlo, neprecenljivo je bilo tudi poziranje na klavirju med Cure (!) priredbo Lullaby. Dodatek je z The Racing Rats in Smokers le še stopnjeval ritem, premalo plesna publika se je vsaj razmigala, Smith pa je v svojem stilu zaključil z igranjem kitare stoje na klavirju. Pošteno.
4 komentarji:
Tom Smith je bil res posrečen; sploh mimika med petjem se mi je zdela tipično angleška :) Lubčki in dvigjeni palci so bli pa malo..hmm.. smešno otroško pretirani:) Zvok je bil res fantastičen(!) samo škoda za takšno publiko, ki se je razživela ob zadnjih komadih in je celotna atmosfera zaradi tega malo pešala. Editorsi pa si vsekakor zaslužijo thumbs up:)
Nice :) Čeprav na Wertchterju ne bodo ravno izstopali, se jih bom precej veselil pogledat
Hey, I dont understand a word as I dont speak slovkian, I just want to say thank you foor this video. It was a fantastic concert :-)
Objavite komentar