Prijetno klikanje, sezonsko zvončkljanje, hladni tepihi klaviatur. Skupni imenovalec večinskega deleža tega albuma je subtilnost. Naj beat še tako žene pesem naprej čez svetle kitare, vokali ostajajo melanholični, nežni; tolažeče podajajo enostavno razvijajoče se melodije. Celostna, mehko lebdeča slika je tako enotna, da dinamike vajen poslušalec kar hrepeni po presenečenjih. Ta so prisotna, a redka: kak komad ubere glasnejšo smer, na primer Halos, ki si drzne brneče izbruhniti. Marina je nasprotno tiha, minula slika s sive plaže. Pa saj poslušano že nasploh zveni kot pesmi, napisane v deževnem popoldnevu na akustični kitari, nato pa poslane skozi pop generator na visokih obratih, ki jih elektrizira in oblije s posebnimi učinki, a jim ne vzame njihove esence – le svojskemu značaju obrusi površino do gladkega.RSQ, december 2008
Ni komentarjev:
Objavite komentar