Kdo je kreativna gonilna sila zanesenega indie kvinteta Maximo Park, bi si lahko bili že mislili, ob tem albumu pa se še dokončno potrdi. Ležerni kitarist Duncan Lloyd od svojega lahkotno zračnega, a zmeraj razgibanega sloga tudi na solo plošči odstopa le minimalno – vokalno pa je v skladu s popoldansko leno naslovnico prava poletna antiteza hiperaktivnemu poetu Smithu, pevcu matične zasedbe. Tej se album po pričakovanju še najbolj približa na prvem singlu Suzee. Tekstovno preprostejše pesmi zvenijo, kot bi si Maximo Park nadeli sončna namesto piflarskih očal, takorekoč; odlično za na plažo, predvsem proti koncu albuma, ko Lloyd deloma zaplava v bolj klasično songwriterske vode. Všečno kratkočasje, ki bi se bolj razcvetelo ob toplejšem vremenu, ima pa dovolj pop poslušljivosti, da ga lahko v naših ušesih tudi dočaka.RSQ, december 2008
Ni komentarjev:
Objavite komentar