Conor Oberst in azteška mistika

Vse kaže, da bo 2008 (spet) leto kvalitetnih glasbenih izdaj. Tako Bright Eyes mastermind Conor Oberst (preko indie živali Merge Records in izjemoma ne matičnih Saddle Creek!) za 4. avgust napoveduje prvi solo album od leta 1996. No ja, čeprav bo naslovljen preprosto Conor Oberst, pa očitno gre za skoraj solo projekt - posnet je bil namreč v sodelovanju s t.i. The Mystic Valley Band, s katerimi je v bližnji preteklosti tudi že odigral nekaj koncertov. In če smo že pri mističnem: Conorja očitno močno grabi fascinacija z nadnaravnim, saj že okvir aktualnega Bright Eyes albuma, Cassadaga, predstavlja spiritualnost in iskanje samega sebe preko stika z nerazložljivim - prihajajoči album pa je bil posnet na začetku leta v mehiškem mestu "Tepoztlán, a place known for Aztec Magic and Extra-Terrestrial Sightings."

Vse kaže, da fant išče alternativo skoraj že skomercializiranemu imenu svojega osnovnega glasbenega vehikla, Bright Eyes, ki ga je z zadnjim albumom uradno razširil v bend (katerega polnopravna člana sta zdaj torej še Mike Mogis in Nate Walcott). Izvenzemeljska ezoterika ponavadi sicer ni ravno my cup of tea, a res me zanima, ali bo Oberstu uspelo ubežati hordam emo mladine, ki ga je v zadnjih letih obupano vzela za svojega. Kvalitativno v preteklosti še ni razočaral; pustimo se presenetiti.

Vir: Visions Weekly (izvod 69) in Merge Records.

Space invaders: The Notwist v Ortu, 25.4.2008

Neverjetno! Orto fest je letos celo navrgel velik, res kvaliteten bend, in to izjemoma ne po smrtni ceni: The Notwist! O koncertu se je že govorilo tukaj in tukaj, zdaj pa še malo post-koncertnih vtisov z moje strani.

Večer je odprl ex-Racija dvojec Demeter kot duo akustičnih kitar in na prvi pogled odpičenih slovenskih tekstov, ki se pa ob pozornem poslušanju izkažejo za polne atipičnih metafor ("vrem kot voda za kavo"). Brenkanje je izpadlo ležerno, na srečo nič kaj wannabe hipijevsko in pod črto precej všečno; najbliže punku je vse skupaj prišlo kvečjemu v kakem (redkem) zgrešenem tonu. Fajn.

Notwisti pa so nam torej prišli predstavit svoj prvi album po 6 letih premora: The Devil, You + Me. Vmes so se ubadali z od oka ocenjenimi 17.000 drugimi projekti, fan baza (sploh nisem vedel, da kaj takega kot The Notwist fan baza v Sloveniji obstaja!) pa jim je ostala pridno zvesta in jih evforično pozdravila ob prihodu na oder. Pogumno: ko bend začne koncert z največjim (edinim?) hitom; tako Kings of Leon na Two Days a Week 2004 z Molly's Chambers, nemški fantje piflarskega izgleda pa so zagrabili kar Pick Up the Phone, znan od, no ja, od povsod. In kakor mi je bil njihov studijski zvok že zmeraj všeč, a morda premalo direkten, so v živo udarili neposredno. Mogoče jih je pač enostavno treba poslušati na glas. Elektronski beati, klikanje in noisy soundbajti so leteli z vseh strani; peterica se je res potrudila in nastop zvočno dovršila. Star trn v peti koncertov pri nas kot ponavadi le (malce) pretih vokal, a kdo bi se pritoževal nad takimi malenkostmi, ko pa je na odru basist pomaknjen v ozadje, da lahko spredaj Console proizvaja najrazličnejše zvoke spontanega programiranja s spimpanim Wii remote-om? Publika je material z albuma Neon Golden pridno prepevala skupaj z (vokalno) umirjenim Markusom Acherjem v zabavni germansko zveneči angleščini, novih zadev pa poznala malo manj (čeprav je leak seveda že na netu; promo poteza?); bend je tu pa tam izbruhnil celo v svojo bolj straightforward indie rock (Kettcar bi rekli: Gitarrenpop) preteklost. In res vsem wannabe indie rockerjem, ki se še zmeraj bojijo finega elektronskega beata, polagam na srce: oglejte si ta bend v živo. Nekje vmes med zasanjanim in drvečim, vesoljskim in prizemljenim.

Rahla indie evforija, ali: Frequency line-up objavljen

Saj vem, pogovarjali smo se celo o tem, da bi šli na Werchter. Tisto so presežki, ogromna glasbena imena. Mene, ljubitelja malce bolj obskurnih zadev, pa je pravkar v rahlo stanje evforije spravil letošnji (dokončni?) FM4 Frequency line-up.

Luštni mini festival v salzburških gorah je lani glede izbora bendov in organizacije malce razočaral. Letos se očitno hoče malo odkupiti svoji ciljni publiki; že preden so namreč objavili zadnji dodatek, je program zgledal kar OK - zdaj pa so dodali še toliko majhnih, a finih zadev, da se glasbenemu zanesenjaku, kot sem sam, kar smeji. Prej z ogromnimi črkami napisane The Hives so pomanjšali dramatični Killersi, ki se bohotijo kar na enem nivoju z R.E.M. in so lani izdali eno boljših B-sides kolekcij, kar jih poznam. Za hard rock fane bo poskrbel kanadski trio Danko Jones, želje po plesu na gypsy-ompa-sodi-za-olje-rock pa bodo zadovoljili norveški weirdoji Kaizers Orchestra. The Dresden Dolls se bodo šli kabare, Maximo Park svojo idejo v pop zapakirane geekovske poezije, The Subways pa naivno-spevni pop rock. Za tandem Babyshambles/Dirty Pretty Things pa itak vemo, da diši po skriti želji vseh fanov otoškega indie rocka: spontani reuinon upravičeno opevanih, a prehitro izgorelih Libertinesov na svojem festivalu of choice. Vmes se seveda skriva še par poslastic za poznavalce, kot so Iron and Wine, Teitur ali pa Blood Red Shoes. Meni za popoln line-up manjkajo le še Okkervil River (in seveda potrdilo, da se ne bo ponovil lanski fiasko odpovedi bendov), a kaj bi jamral: jaz hočem na Frequency! Kdo gre z mano? :)

Deset dni snemati le vodo

Če so junaki moje mladosti, Red Hot Chili Peppers, z medlim Stadium Arcadium dovršili psevdo-back to the roots über-mainstreamovski sellout, ostaja solo ustvarjanje enega njihovih članov (in njihovega neizpodbitno najboljšega kitarista), ki sliši na ime John Frusciante, kvalitativno nedotaknjeno. Njegove solo eskapade segajo od začetnih, razstavljenih heroinskih skic z Niandra LaDes and Usually Just a T-Shirt preko spoliranokitarskih elektropop igračkanj (To Record Only Water for Ten Days) ter malce bolj rokerskega Inside of Emptiness do skoraj akustične zbirke pesmic z naslovom Curtains. Nekje vmes še eklektična sintetična kolaboracija z Joshom Klinghofferjem (A Sphere in the Heart of Silence) in projekt Ataxia, kraut poklon s Fugazi basistom Lallyem. Neverjetno širok spekter, kjer so stalnica Frusciantejevi kriptični, zamotani teksti, nekonvencionalne strukture komadov ter ljubezen do kitarskega zvoka, ki ni nikoli čisto popoln, pač pa zmeraj točno takšen, kot si ga perfekcionistični 8-track geek maestro zamisli. Zanimivo: samo leta 2004 je v kvantitativno-kvalitativnem napadu večinoma na založbi Record Collection (razen najbolj pop izdaje doslej, Shadows Collide with People; se je Warner mogoče prestrašil?) izšlo 5 albumov in 1 EP, Curtains pa je sledil že februarja naslednje leto. (Glasbeno in življenjsko) neumorni umetnik, ki se ga verjetno nima smisla truditi razumeti, temveč se v njegovi glasbi preprosto uživa. Zadeva za vzljubiti.

Tukaj fant še v zanj nenavadnem okolju TV oddaje:

Crying at the Discotheque

Hja, saj od študentskih žurk glasbeno ni ravno mnogo pričakovati. Da sta dva najboljša (no ja, v bistvu edina znosna) komada večera Crying at the Discotheque in nekaj od Mike, človek for the sake of druženje še prenese - a brucovanjska "gostja presenečenja" je uspela znižati nivo slabega okusa slovenskega mainstreama še za kak meter štirideset: Tanja Žagar. Če ne veste, kdo to je: blagor vam :)

Še dobro (brez kančka egotrippinga), da sem danes zvečer za glasbo spet zadolžen jaz. Pop'n'rock'n'soul in vse, kar ima poleg plesnega potenciala še malce glasbene substance. Komaj čakam.

16 miles to the promised land

Očitno imam res talent za začenjanje gledanja TV serij takrat, ko so zunaj že (vsaj) 3 sezone. Tako se mi je zgodilo s Houseom, pa nazadnje včeraj, ko sem zloadal prvo sezono Weeds in zmotno (zunaj so že od 2005!) mislil, da gre za sorazmerno svežo zadevo.

No ja, o vsebini tukaj ne bi (čeprav si itak nisem mogel pomagati in sem naenkrat pogledal prve tri epizode), me je pa že konec čisto prvega dela s komadom With Arms Outstreched spomnil na odličen album The Execution of All Things zasedbe Rilo Kiley. Gre za bend, zbran okrog dveh bivših child actors; Jenny Lewis in Blake Sennett sta tandem piscev glasbe (in, za vse ljubitelje trača, bivši parček), ki si delita tudi mikrofon, ob čemer slednji poje lead le na dveh komadih albuma. K sreči, saj mi gre njegov glas sorazmerno na živce; svoje bolj v folk usmerjene tendence je kasneje umaknil iz Rilo Kiley in jih izživel v projektu The Elected. V vseh ostalih pesmih z že leta 2002 izdanega albuma očarljiva gospodična Lewis pripoveduje o sebi, o svojem otroštvu in sedanjosti. Poenostavljeno povedano od nje izvemo, da ni imela sreče s fanti, da ji je otroška igralska slava šla pošteno na živce ter da samopodoba ne narašča eksponentno z lepim izgledom. Pa kljub temu: Lewisova to tako poetično in avtentično zapakira v svoje s popom prevetrene komade, da ji je takoj verjeti - obenem pa bi jo vsak za tolažbo takoj povabil domov na čaj in piškote, in to kljub temu, da poje o svojem neizmernem nezaupanju vase, pa o "all of the good that won't come out of me / and all the stupid lies I hide behind."

Boljši kot daljnega leta 2002 Rilo Kiley niso bili nikoli; morda je imela prste vmes tudi non plus ultra folkpop založba Saddle Creek iz Omahe, ki je album izdala in ki nam (tudi) sicer prinaša skoraj pesniško navdahnjene heroje, kot so Bright Eyes, Two Gallants in Cursive.

Pa še verjetno moj najljubši komad, Pull Me in Tighter (ki pa ga doslej žal ni najti na nobeni uradni plošči skupine):

But but but

Ja ja, svet me zadnje čase preseneča s kar finimi glasbenimi naključji. Tako se mi je na primer nekaj dni nazaj po dolgem času prikradel v glavo komad od The Matches, še isti dan pa sem prebral, da so fantje izdali nov album (o njem bo z moje strani še govora).

Ali pa današnji primer: potem, ko sem v Soulwax Nite Versions evforiji zloadal kak giga ali dva techna, samo da bi slišal, kako zveni, mi moj najljubši nerdy webcomic servira tole:

Indie (russian) army now

Po govoricah, ki so krožile, in ambiguous internetni strani, ki se je pojavila pred časom (in več vprašanj postavila kot nanje odgovorila), je bilo pričakovati veliko: elektroniko, avantgardo, orkestralnost. Danes je končno izšel debitantski singl benda The Last Shadow Puppets, kvazi novincev, ki jih sestavljata stara znanca: Arctic Monkeys in The Rascals frontmana Alex Turner in Miles Kane. Ako bi živel v Veliki Britaniji, bi že veselo marširal s kakega Virgin Megastore-a z za đabe kupljeno vinilko The Age of the Understatement v plastični vrečki, tako pa sem se pač moral zadovoljiti z iTunes store ripom iz neta. Nima veze; vsebina je ista, le music nerd faktor pač trpi.

Pa gremo k ponujeni glasbi: ne morem se znebiti občutka, da je komad The Age of the Understatement le brianstormovska dramatika, predstavljena s sredstvi, ki si jih fanta zdaj že pač lahko privoščita: Owen Pallett Conducting the 22-piece London Metropolitan Orchestra, na primer. Songwriting je popolnoma monkeyevski, kar ni nujno slabo, saj mi je komad že ostal v ušesu, pa tudi substance ima dovolj, da se bo tam še nekaj časa obdržal. Le pričakoval sem bolj dramatičen odmik od siceršnjega ustvarjanja dvojice.

B-sajdi so OK. No ja, Two Hearts in Two Weeks sicer podoživi najslabše momente drugega Arctic Monkeys albuma (ki je meni sicer izjemno všečen, tisti, ki pa jim ni, pa tudi tega projekta ne bodo marali), sta pa prepričljiva ostala dva, ki sta me navdušila in za katera sem zdaj izvedel, da gre žal za priredbi. Wondrous Place je čista naivna 60s orgelska pop romantika, ki sledi smeri, nakazani, ko so opičnjaki priredili Baby I'm Yours, Bowiejev In the Heat of the Morning pa se je nemudoma znašel na mojem "miksu za poletje 2008".

Za konec pa še video, v katerem sta protagonista seveda neizmerno stajliš in se gresta kvazi pomenljivost na ruskih tankih in dramatiko z vojaškim zborčkom. Upajmo, da jima slava ni stopila v glavo in da je izbor singla pač najbolj pop komad istoimenskega albuma, ki na police prihaja že v petek. Obetam si veliko.

Farsa: Yeah Yeah Yeahs NE v Roxylu, 11.4.08

Kako to, da nas v dobrih dveh dekadah življenja še ni izučilo? Govoricam ne gre zaupati, še posebej, če zvenijo predobro, da bi bile resnične. Nekje na začetku tedna se je torej na podlagi myspace komentarja te gospodične začelo šušljanje o promocijskem nastopu newyorških Yeah Yeah Yeahs v Ljubljani. Zares relevanten vir, ni kaj, ki pa smo ga kot kvalitetnih koncertov željna publika kljub temu takoj zagrabili. Govorica ja šla približno takole: Mobitel sponzorira nastop YYY v na novo odprtem rock baru Roxly (ex restavracija Triglav, sedaj pod programsko taktirko Big Foot Maminega Skočirja), saj Honeybear, komad dotičnega benda, laufa v reklami za Itak. Vse skupaj naj bi se odvijalo v petek, 11.4.08. Torej:

Seveda smo hoteli verjeti, pa nam je zdrava pamet vendarle pravila, naj stvar preverimo. Zakaj bi kdorkoli, še posebej Mobitel, ki ne slovi glih kot indie Amnesty, organiziral zastonjski koncert največjih art punk zverin na planetu, pa še dosledno mimo celotne promocijske mašinerije? Včeraj okrog sedmih zvečer torej še klic v Roxly.

Jaz (se delam bedaka): Mi lahko prosim poveste, če se danes pri vas kaj dogaja?
Natakar: Ja, danes imamo en bend iz New Yorka.
Jaz: Katerega pa?
Natakar: Čakte da preverim...
Jaz (se ne morem zadržati): A so Yeah Yeah Yeahs?
Natakar: Ja, točno.

Še kak klic, dva v stilu "pa je to zdaj sigurno?," "kdaj se začne" in podobno. Ja, sigurno je. Predstavljati si je treba to navdušenje; ob osmih smo prvi zanesenjaki že stali pred Roxlyem. Pripravljal se je oder, nad njim je visel Mobitelov banner, študentski uslužbenci so veselo delili promocijske trakove za ključe. Kako bi si naj stvar drugače razlagali? Seveda smo prej omenjeni gospodični, čisto slučajno natakarici v Roxlyju, še enkrat zatežili, ali zadeva drži; zatrdila nam je, da je bend tukaj že od štirih, da se je pogovarjala z njimi in da so ful vredu. No, kul!; zagnali smo ves informacijski pogon in povabili malo morje folka (iz Celja, Bovca, Trbovelj...), ki je bil presenečen in šokiran. O koncertu se namreč ni vedelo tako rekoč nič; zadeva naj bi se objavila na radiu, to je pa tudi vse. Še pred samim Roxlyjem ni pisalo niti besede o ničemer.
Čez kako urico (ko so bili vsi že na poti v LJ) je udarila novica, da pa to vendarle ni to; da bo sicer igral nek newyorški bend, neki Francozi baje, ki pa da bodo odšpilali en komad od YYY. Debilno; v tistem trenutku nihče več ni vedel, kaj je dejansko res, zato smo se odločili le pametno počakati.

Izkazalo se je, da gre res za Francoze (francoski rock? kdo se tu dela norca?) iz neke druge Mobitelove promocijske akcije (tiste "WTF" reklame), katerih imena ne poznam in ga (sicer krivično do benda, ali jebiga) niti nočem. Natakarji, ki so prej še sveto zatrjevali, da nas bodo z obiskom počastili YYY, so zdaj odgovarjali, da res niso vedeli, da je tako povedal Mobitel, da niso prepoznali pevke (ker Karen O res nima markantne face) ali pa samo s sarkastičnim "sori."

Lahko bi pač mirne duše verjeli, da so natakarji v rock baru Roxly glasbeno inkompetentni debili, ki širijo nepreverjene govorice, in vse bi bilo OK. A celotna zadeva smrdi po teoriji zarote (saj smo vsi gledali Zeitgeist, ne?). Oglaševanja, kot že povedano, ni bilo videti ne na Mobitelovi spletni strani ne kjerkoli drugje, še posebej pa Roxly ni imel niti enega samega plakata ali flyerja, kjer bi bilo izpisano ime gostujočega benda. Natakarji so trdili, da bodo igrali YYY vse do trenutka, ko se je bend dejansko pojavil na odru. In itak (no pun intended), hiša je bila polna in posel je cvetel. Ampak ali je en večer polnega lokala vreden popolne izgube relevance po manj kot mesecu obratovanja?
Verjamem (ali pa hočem verjeti), da je osebje že dobro vedelo, kdo igra, govorice o YYY pa so prikladno širili z namenom zagotoviti si obisk. Zato se je Mobitel tudi izognil očitni promociji. V tem kontekstu torej pozivam k bojkotu rock bara Roxly. Ko bom hotel elitistično in predrago, bom se pač še naprej držal Orta. Tam je vsaj ozvočenje boljše.

20,000 komadov

Holy fuck. Vsake toliko se spravim metat na novo *ahem*zloadano*ahem* glasbo v velecenjene iTunes. Tako nič hudega sluteč tudi danes; pravkar pa sem opazil, da sem dodal natanko dvajset tisoč in prvi (!) komad. Nazadnje: Pocket Revolution belgijskih dEUS. Pred tem: prvenec dua indie novincev Blood Red Shoes. Še pred tem: Apparat, ki ni ne techno ne indie elektronika, temveč se temu baje reče intelligent dance music. Meni je prav.

No, preden zaidem s poti: pod črto to pomeni 116,86 GB glasbe, iTunes poroča o 53:10:21:40 total time (ja, tista prva številka so dnevi :o). Vglavnem: overkill, ne, über-overkill. Če zdaj torej pričnem poslušati pri a-ha, bi čez slaba dva meseca končal pri !!!, brez spanca, brez pavze, brez popuščanja - pa seveda brez dodatka odličnih novih albumov, ki bodo v tem času izšli, kakor tudi brez novih legendarnih žanrskih mejnikov, brez katerih pač ne gre, pa v kolekciji še manjkajo. In ja, manjka mi še vse od Hüsker Dü, imam pa solo album Boba Moulda (od kdaj? zakaj?). Imam vse tri Hendrixove studijske albume, ne pa tudi Live at Woodstock. Imam vsak obstoječ singl Bright Eyes in Arctic Monkeys, pa šele pol diskografije Nicka Cavea. Kompletni Sonic Youth čakajo, da se jih kdo usmili.
Ironija situacije? Ko odprem iTunes, ne vem, kaj naj poslušam. Še posebej žalostno pa je, da ob vseh teh možnostih redkokatero stvar res poslušam s srcem, tako, da mi jo uspe tudi vzljubiti (na srečo v zadnjih mesecih: The Weakerthans, The National in novi album Killsov).

Vglavnem: (glasbeno) ne vem, kje se me glava drži. Tu mač.

Gremo naprej; Aphex Twin diskografija se ne bo sama dodala v iTunes.

Make my heart beat double time: The Kills v Flexu, Dunaj, 5.4.08

The Kills: Alison "VV" Mosshart in Jamie "Hotel" Hince. The Beauty and the Beast, le kdo je kdo, ni popolnoma jasno. On: na videz malce prestar za tako kul garažni bend, stajliš, pozer. Ona: razmršeni črni lasje, junkie sex appeal, mokre sanje prvih vrst. Oba: Na odru neizpodbitno in neizmerno kul.

Pustimo ob strani dejstvo, da se je še vedno potrebno voziti na Dunaj za bende kalibra The Kills, medtem ko nam pod nosom igra vsa punk smetana. Britansko-ameriški garažno-elektronsko-alternativni-v-pravem-pomenu-besede duo je tokrat v Flexu nastopil kar brez predskupine, začetek dosledno ob 21.15. Publika očitno ve, kaj lahko na tej lokaciji pričakuje, saj se je že pol ure prej pred odrom nakopičila skorajda neprebojno. To je bil verjetno moj prvi koncert sploh, kjer na odru ni bilo videti bobnov. Dekle in fant sta otvorila z začetnim komadom aktualnega albuma, U.R.A. Fever, in postalo je jasno, zakaj: ritme (ki so, po pravici povedani, dovolj preprosti, da si to lahko privoščita), imata nasemplane na drum mašini, ki njunima vokaloma in 1-2 kitaram nudi podporo v živo. Novi album pa je, kar se tiče ritmike, itak dovolj elektronski. Kakorkoli že, zvok je bil že od prvega trenutka pričakovano živčen, glasen in, no ja, garažen. Prav tako semplane so bile razne sintetične nervoznosti njunega zvoka, ki bi pri povprečnem, pop razvajenem poslušalcu verjetno povzročile lateks alergijo hujše vrste. Svoj minimalistični način igranja Jamie v živo še bolj denkonstruira in ponudi le suho, divje, noisy kitarsko ogrodje, ki se z omenjeni ritmi odlično (in prekleto specifično) dopolnjuje. Malo gre pojamrati na račun občutno pretihih vokalov obeh protagonistov, izmed katerih me (seveda) fascinira predvsem prispevek Alison, ki zveni tako naveličana nad življenjem, da jo ravno to spet naredi seksi (zanimivo: punce so kričale tako "Jamie" kot tudi "Alison". Fantje smo bili le pametno tiho).

Dvojica je pričakovano odigrala precej materiala z Midnight Boom, pa tudi kar nekaj komadov prvenca Keep on Your Mean Side in le tri z No Wow. Moram priznati, da mojih favoritov z aktualnega (Getting Down, Black Balloon, M.E.X.I.C.O.) in prejšnjega (Sweet Cloud, Rodeo Town) albuma ni bilo na setlisti; sta nas pa zato Killsa razveselila s (tudi tekstovno zabavnimi) cvetkami, kot so Sour Cherry (made my blood thump Saturday night / make my heart beat double time), Alphabet Pony in skoraj orientalsko obarvanim Kissy Kissy, kjer se je ob uporabi skupnega mikrofona pričel tudi rahel odrski erotični naboj med njima. Verjetno ni naključje, da komadi, kjer na albumu ni prisotne kitare in dominira zvok basa, niso bili odigrani. Oh well. Je pa Jamie zato v zaključku rednega dela z Goodnight Bad Morning simultano igral bas in main riff na eni kitari, med koncertom redno prakticiral svojo očitno signature pozo kitarskega snajperja in sfiniširal s konkretnim noise napadom, kjer je kitaro zmaltretiral kar z izpraznjeno steklenico Corone. Po pičli uri in četrt (dodatek: 2 komada, med njima odlični Love Is a Deserter) je bilo zabave nepreklicno konec. Zugabe!

Beauty's Grace: A Whisper in the Noise v Pekarni, MB, 1.4.08

Koncert leta? Kvantitativno nikakor; emocionalno takoj.

Solar Pulse Music je slovenski (presenetljivo, mariborski) glasbeni sceni torej pripeljal na ogled majhno insidersko poslastico v obliki v kvartet razširjenega solo projekta iz Minnesote, A Whisper in the Noise.

Za intenzivno otvoritev večera so poskrbeli britanski post-rockerji The Winchester Club v postavi dveh kitar, dveh basov in bobnarja. Simpatična basistka je obenem še skrbela za laptop in vključila majhen ksilofonski vložek. Odigrali so cele tri komade, ki so žanrsko značilno do maksimuma stopnjevali napetost in v dveh primerih ponudili pravo adrenalinsko olajšanje od sprostitvi šusa. Spare me the suspense? Ne nocoj. Nastop so popestrile vizualizacije na platnu, ki so segale od stilizirane nuklearne apokalipse do psihoz in osebne izolacije. Tako so nas pripravile na to, kar A Whisper in the Noise ponujajo v glasbi sami.

Razočaranje? West Thordson se na odru ne usede za dramatični grand piano, temveč igra stoje za dvema midi klaviaturama z laptopom in kitaro ob strani. Prenos glasbe v live performance pač zahteva to žrtev, vendar pa za AWITN velja, da je pomembna vsebina in ne sredstva, s katerimi je le-ta dosežena.
Za intro malce Dylana (The Times They Are a-Changin', West sam za klaviaturami). A tako enostavno in spevno pri tej skupini pač ne gre. Bend, ki se je v živo razširil z violino (Hannah Murray), basom (Severin Peterson) in bobni (Matt Irwin), igra izjemno intenzivno, zahteva pa dolgoročno pozornost poslušalca. Poslušat, bolje rečeno doživljat, je tako ali tako prišlo le tistih od oka 30-40 oseb, ki takšne glasbe pač ne dojemajo le mimogrede.
Zasedba je odigrala precej komadov z odlične aktualne plošče Dry Land; med njimi verjetno najintenzivnejšo skladbo, ki sem jo kadarkoli imel čast slišati v živo: As We Were je popolnoma očarala, zamaknila, se dotaknila. West je kljub simultanemu igranju kitare in sočasnem živem samplanju klaviatur pel popolno in predano, violina je poskrbela za lepe akcente in nasmešek, bobni so bili po potrebi božani ali tepeni. Komadi je tu mnogo prešibek izraz; West Thordson ustvarja kompozicije. Pomemben je občutek, ki se prikrade počasi, a ko se te oprime, ne popusti več zlepa. Thordsonu je uspelo uglasbiti melanholijo na skrajni meji neskončne žalosti, ki je tako resnična, da samodejno zapreš oči in in se ji prepustiš, saj gre, če citiram Visions, za "doživetje za ljudi, ki se smehljajo v dežju in ki črpajo moč iz podoživete žalosti."
V drugem delu koncerta smo slišali tudi precej starejšega materiala, med drugim celo kakšen na pol subtilen Thordsonov izbruh in skoraj country finale, ki je, zanimivo, požel največji aplavz. Za dodatek pa nas je West skorajda uspel potolažiti čisto sam s kitaro in glasom.

Zaradi redkih temačnih in zamegljenih fotografij, ki sem jih videl, benda na videz verjetno še prepoznal ne bi. West Thordson (eno bolj kul imen, kar jih poznam) izgleda mlajši in bolj, no ja, ameriško, kot sem pričakoval. Izjemno vljuden, temnolas in zadržan mladenič. Violinistka Hannah je bila presenečeno vzhičena, ko sem jo prepoznal po imenu; na odru je dajala eleganten in umirjen vtis. Bobnar je nosil hardcore kapico z bedžom, basist pa baje nujno iskal kaj za pokaditi; glasbenika v službi grande maestra Thordsona pač. Ta svojo glasbeno idejo osebne ekspresije zapakira v subtilno všečen paket za vse, ki so jo pripravljeni sprejeti. Hvala.
Pa še popravka prejšnje objave na to temo: album Dry Land ni bil posnet v zapuščeni šoli, kjer je nastajal v demo obliki, temveč kar z Albinijem (vsi wannabe glasbeni poznavalci: ni to že garant za kvaliteto?). Pa tudi ovojni papir, ki izhaja iz 40ih in 50ih let, ni bil najden tam, pač pa v bližnji, tudi zapuščeni tiskarni, zadoščal pa je za naklado prvih 2000 izvodov albuma.
Tako šola, kjer se je West naselil in ustvarjal, kot omenjena tiskarna sta doživeli poplavo ob nalivu. Toliko o Dry Land.

Foto tukaj.

Vrečarji

Se še kdo kljub travmatizirajoči budilki vsakodnevno zbuja s kakšnim finim komadom v glavi? Danes torej: Moving to New York, že skoraj četrt leta star singl Wombatsov iz Liverpoola. Trije smešni Angleži (no, en je pravzaprav Norvežan) že lep čas pridno jahajo na valu Arctic Monkeys epigonov, a večino le-teh zaradi kvalitete in spevnosti svojih komadov enostavno povozijo. Omenjeni singl odlikujeta odličen, suh bas riff med kitico in pop refren. Pripadajoč psihotično-hektičen video sicer nasprotuje prvemu, pozitivno energičnemu vtisu pesmi(ce), a je že apatična faca frontmana Matthewa Murphya vredna ogleda.

Zbujanje s komadom o nespečnosti. Kako primerno.