Beauty's Grace: A Whisper in the Noise v Pekarni, MB, 1.4.08

Koncert leta? Kvantitativno nikakor; emocionalno takoj.

Solar Pulse Music je slovenski (presenetljivo, mariborski) glasbeni sceni torej pripeljal na ogled majhno insidersko poslastico v obliki v kvartet razširjenega solo projekta iz Minnesote, A Whisper in the Noise.

Za intenzivno otvoritev večera so poskrbeli britanski post-rockerji The Winchester Club v postavi dveh kitar, dveh basov in bobnarja. Simpatična basistka je obenem še skrbela za laptop in vključila majhen ksilofonski vložek. Odigrali so cele tri komade, ki so žanrsko značilno do maksimuma stopnjevali napetost in v dveh primerih ponudili pravo adrenalinsko olajšanje od sprostitvi šusa. Spare me the suspense? Ne nocoj. Nastop so popestrile vizualizacije na platnu, ki so segale od stilizirane nuklearne apokalipse do psihoz in osebne izolacije. Tako so nas pripravile na to, kar A Whisper in the Noise ponujajo v glasbi sami.

Razočaranje? West Thordson se na odru ne usede za dramatični grand piano, temveč igra stoje za dvema midi klaviaturama z laptopom in kitaro ob strani. Prenos glasbe v live performance pač zahteva to žrtev, vendar pa za AWITN velja, da je pomembna vsebina in ne sredstva, s katerimi je le-ta dosežena.
Za intro malce Dylana (The Times They Are a-Changin', West sam za klaviaturami). A tako enostavno in spevno pri tej skupini pač ne gre. Bend, ki se je v živo razširil z violino (Hannah Murray), basom (Severin Peterson) in bobni (Matt Irwin), igra izjemno intenzivno, zahteva pa dolgoročno pozornost poslušalca. Poslušat, bolje rečeno doživljat, je tako ali tako prišlo le tistih od oka 30-40 oseb, ki takšne glasbe pač ne dojemajo le mimogrede.
Zasedba je odigrala precej komadov z odlične aktualne plošče Dry Land; med njimi verjetno najintenzivnejšo skladbo, ki sem jo kadarkoli imel čast slišati v živo: As We Were je popolnoma očarala, zamaknila, se dotaknila. West je kljub simultanemu igranju kitare in sočasnem živem samplanju klaviatur pel popolno in predano, violina je poskrbela za lepe akcente in nasmešek, bobni so bili po potrebi božani ali tepeni. Komadi je tu mnogo prešibek izraz; West Thordson ustvarja kompozicije. Pomemben je občutek, ki se prikrade počasi, a ko se te oprime, ne popusti več zlepa. Thordsonu je uspelo uglasbiti melanholijo na skrajni meji neskončne žalosti, ki je tako resnična, da samodejno zapreš oči in in se ji prepustiš, saj gre, če citiram Visions, za "doživetje za ljudi, ki se smehljajo v dežju in ki črpajo moč iz podoživete žalosti."
V drugem delu koncerta smo slišali tudi precej starejšega materiala, med drugim celo kakšen na pol subtilen Thordsonov izbruh in skoraj country finale, ki je, zanimivo, požel največji aplavz. Za dodatek pa nas je West skorajda uspel potolažiti čisto sam s kitaro in glasom.

Zaradi redkih temačnih in zamegljenih fotografij, ki sem jih videl, benda na videz verjetno še prepoznal ne bi. West Thordson (eno bolj kul imen, kar jih poznam) izgleda mlajši in bolj, no ja, ameriško, kot sem pričakoval. Izjemno vljuden, temnolas in zadržan mladenič. Violinistka Hannah je bila presenečeno vzhičena, ko sem jo prepoznal po imenu; na odru je dajala eleganten in umirjen vtis. Bobnar je nosil hardcore kapico z bedžom, basist pa baje nujno iskal kaj za pokaditi; glasbenika v službi grande maestra Thordsona pač. Ta svojo glasbeno idejo osebne ekspresije zapakira v subtilno všečen paket za vse, ki so jo pripravljeni sprejeti. Hvala.
Pa še popravka prejšnje objave na to temo: album Dry Land ni bil posnet v zapuščeni šoli, kjer je nastajal v demo obliki, temveč kar z Albinijem (vsi wannabe glasbeni poznavalci: ni to že garant za kvaliteto?). Pa tudi ovojni papir, ki izhaja iz 40ih in 50ih let, ni bil najden tam, pač pa v bližnji, tudi zapuščeni tiskarni, zadoščal pa je za naklado prvih 2000 izvodov albuma.
Tako šola, kjer se je West naselil in ustvarjal, kot omenjena tiskarna sta doživeli poplavo ob nalivu. Toliko o Dry Land.

Foto tukaj.