sobota, 27. december 2008

Najljubši 2008: pesmi

Težek podvig, jagodni izbor, okvirno oštevilčenje. Pri pesmih podobno kot pri albumih velja: če kakšnega resničnega presežka na seznamu ni, ga najverjeneje ne poznam. Ali pa gre za pozno odkritje, ki ga ne bi mogel legitimno vključiti (rekel bom samo tri besede: White Winter Hymnal). Če so kakšne pesmi puristom znane že od lani: gre predvsem za to, da so v veliki meri zaznamovale letošnje leto.
Mnenja, komentarji, predlogi, dodatki in uničujoče kritike so več kot dobrodošle.

Mimogrede: vse pesmi sem (čisto po Bitchforkovsko) poskušal vključiti k samim opisom, najsi bo to stream, del streama ali video na Youtube. Veliko užitkov!

40) The Teenagers, Homecoming
"I fucked my american cunt / I loved my English romance."
Že dejstvo, da se Francozi z več kot očitnim naglasom v pesmi drznejo iti Angleže (!), je vredno posluha. Če je dotična pesem potem najbolj seksističen, iz blogovja povlečen hit leta, ki s svojimi zdologočaseno govorjenimi verzi ostro nasprotuje ironičnemu Popular izpod peresa Nada Surf, se za trenutek vsak rad izgudi v plastični fantaziji slabih ameriških najstniških komedij.


39) We Are Scientists, After Hours
"This door is always open / no one has the guts to shut us out."
Scientisti so z letošnjim albumom morda razočarali, a prvi singl je bil med vsemi nedovršenimi melodijami verjetno daleč najbolj všečen in sposoben pritegniti pozornost. Značilen riff in tekstovno opotekanje v vase zaljubljeni noči. Verjetno so pa itak vključeni samo zaradi moje ljubezni do elegantno zaokroženega predhodnika, hehe.


38) Pivot, In the Blood
(instrumentalna)
Klikajoč, dramatičen post-rock, ki to ni ne na prvo ne na drugo poslušanje. Je bolj kot ne všečna elektronika s kitarsko dinamiko in preprostim, a markantnim bas riffom, na katerega ne preostane drugega kot gruvati med izgubljanjem v kitarskih eskapadah.
Video tukaj: http://www.youtube.com/watch?v=_DbM9FGTk-E


37) Death Cab for Cutie, I Will Posess Your Heart
"It's like a book elegantly bound / but in a language you can't read just yet."
DCFC imajo jajca. No, ne zares. Ampak kot indie bend za neskončno romantične/obsedene duše iz težko pričakovanega novega albuma izdati za prvi singl osemminutno repetitivnost - to pa je že podvig. Pa čeprav se v radijski verziji itak skrajša na dobro polovico. Kar pa se Bena Gibbarda tiče, ne vem, ali ga naj občudujem ali se ga bojim.


36) Mobius Band, Digital Love
"But suddenly, I feel the shining sun / Before I knew it, this dream was all gone."
Na zastonjski digitalni valentinovi kompilaciji so ti fantje (presenečenje!) priredili nekaj ljubezenskih pesmi. Med njimi morda najbolj romantičen izpad francoskih robotov Daft Punk doslej, Digital Love. Zanimivo: za indielektronsko skupino izpade priredba prijetno akustično, tako, da bi si jo kar želel preigravati doma.


35) of Montreal, Gallery Piece
"I want to kiss your eyelids and corrupt your dreams."
Pozno odkrita, a vredna vključitve. Kevin Barnes (ali pa morda Georgie Fruit?) našteva, kaj vse si želi početi s svojo ljubimko/ljubimcem. Saj pri tem fantu nikoli ne veš. In saj niti ni treba vedeti, dokler svoje fantazije pakira v tako oprijemljive pop-elektro fascinacije. Novoletna želja za 2009: ta glasbeni karneval doživeti v živo na odru.



34) Foals, Cassius
"Cassius, it’s over, you’re second best!"
Po songmeanings.net naj bi komad govoril o padcu Rima. Ali o Muhammadu Aliju. Ali o suženjstvu. V bistvu vsebina (oprostite, Foals!) ni pomembna ob tako poskočnih ritmih, ki naj bi spravili na noge vsako indie plesišče. Kot da kaj takega v Sloveniji imamo. Lahko se pa pretvarjamo, da tudi naši petnajstletniki raje migajo na Foalse kot na komercialni house.


33) Ladytron, Black Cat
"Kotkata v orel dnes prevarni / Izvan kartata da izleti."
Multi-kulti elektro kolektiv Ladytron se priplazi kot panter, počasi in premišljeno; v svoj aktualni album Velocifero nas zagrabi prav s to vztrajno himno. S tekstom v bolgarščini, skoraj spoken word in konec koncev precej seksi. Verzi o svobodi, se zdi - katere omejujoči faktor je še zmeraj v človeškem razmišljanju.


32) Jenny Lewis, Carpetbaggers
"They come to town when the war is over / Dirty boots in the middle of the night."
Gospodična Lewis milo prepeva, gospod Costello malce hripavo tuli, in zdi se, da je ravno ona tista carpetbagger, ki bo znala preživeti tako, da bo moške z lahkoto vrtela okrog prsta. Kako tudi ne, s takim glasom, pa s takimi preprosto učinkovitimi pesmimi - tudi, ko jih zanjo napišejo drugi. Itak so že podlegli njenim čarom.



31) Jaguar Love, Highways of Gold
"The suns dripping roads like flailing tentacles."
Ta histerija! Pa vendar: te melodije! Praktično nemogoče se je upreti pop ideji v interpretaciji tega post-Blood Brothers kolektiva okrog Johnnya Whitneya, ki še zmerom obremenjuje svoj vriskajoč vokal, kot ga zna le on. Besedilo je popoln nesmisel - ali pa morda visoko pomenljivo. Poslušajte in se odločite sami.


30) The Ting Tings, That's Not My Name
"They call me hell, They call me Stacey, They call me her, They call me Jane..."
Človek bi verjel, da se je svet že naveličal koncepta "indie pop rock z ženskim vokalom, ki cilja na plesišča." Pa se v poplavi dolgočasja vendarle tu in tam najde kdo, ki pritegne pozornost z neobremenjeno pesmico in nam vsem obuje plesne čevlje. Saj tega ne bi poslušal doma, saj tega ne bi poslušal ves album - je pa prijetno kdaj pa kdaj za nekaj minut odviti plesne ventile.


29) Kettcar, Graceland
"Wir würden alle sofort von vorn anfangen."
Tako temačni, pesimistični kot na prvem singlu svojega tretjega albuma Kettcar še niso bili. Saj so že zmerom jemali življenjski optimizem z rezervo, a Graceland je tokrat simbol za neizogibno staranje, nesmiselne in neumne zabave ter željo po večni, s klišeji prežeti mladosti. Soundtrack tem spoznanjem je pulzirajoča vena na sencih v odrskih lučeh noči.


28) The Killers, Spaceman
"And then they took my blood type / It left a strange impression in my head."
The new album featuring Human and Spaceman, pravijo nalepke na CDjih. Naslednji singl z albuma Day & Age torej - kar ne preseneča. To so The Killers z maksimalnim pop appealom, ko so spet stlačili tri melodije v eno pesem in jo vžgali po napihnjeni, vesoljski pomenljivosti. Zame skoraj malo na osebnem nivoju, saj sem pesem prvič slišal na Frequencyu letos.


27) Portugal. the Man, Colors
"I'm not afraid to die, 'cause all these colors will change."
Neka druga gospa iz Alaske si je letos ob vsaki priložnosti delala sramoto v svetu, njeni sodržavljani (ali kakorkoli se to imenuje) Portugal. the Man pa so v roke vzeli akustične kitare in po dveh izbruhih divje energije na tretjem albumu ustvarili med drugim ta počasen, skorajda resigniran gospel - ki se pa v refrenu vendarle ne boji umreti.


26) These New Puritans, Numerology AKA Numbers
"What's your favourite number? What does it mean?"
Živci, živci! Tako hektično, kot se ti fantje in punca trudijo razložiti numerološki pomen števil od 1 do 10, že dolgo nismo slišali plesati post-punkerskih ritmov. These New Puritans tako s svojo razlago obupajo pri 3, češ, numerology is all shit, nato pa suvereno izpustijo še 5 in 8. Kitarski riff prav živčno brni v sredi in se ti zajé globoko v (pod)zavest.


25) Duncan Lloyd, Nightfly
"And if you stay awake, then I will stay awake."
V tem všečnem, maximoparkovskem (no shit) komadu uravnovešen vokal Duncana Lloyda pridno sledi lahkotnim riffom njegove kitare. Refren se nato z napol zaprtimi, neprespanimi očmi vseeno ponudi za skupaj prebedeti noč. Morda ob kakem svetlem pivu in zdelani kitari nekoč zgodaj spomladi na deževni obali.
Video tukaj: http://www.youtube.com/watch?v=3a8gLJzGMyQ

24) Kings of Leon, Closer
"Stop lights are swaying and the phone lines are down."
Že na začetku Only by the Night nas pozdravi ta nenavadno sterilen zvok. Piskanje in kitarsko javkanje, Caleb Followill pa je stranded in this spooky town - kar čutiš ga lahko. Mesto namreč, ne Caleba. Nemir in osamljenost; tej pesmi takšen zvok neznansko pristoji - in postavi merilo za preostanek albuma za odtenek previsoko.



23) Lightspeed Champion, Galaxy of the Lost
"I feel better now I've seen you / But deep inside my bones feel like timber."
Tudi bivši hardcorelerji imajo očitno smisel za melodijo. No, res je, da redkokateri bivši hardcoreler izgleda tako nedolžno zmedeno kot Dev Hynes, ki se za svoj pravzaprav songwriterski album poleg tega še obdaja z lutkami, živalcami in na glavi nosi kučmo. Pa pesem? Čisto enostavno - izjemno prijetna.



22) TV on the Radio, Shout Me Out
"I know your reason is stalled and your freedom's dissolved in your passion, dear."
TVotR znajo svojo glasbo zelo zakomplicirati. Če so pa slučajno ravno pri volji, so jo sposobni narediti tudi zelo poslušljivo. Zelo pop, če hočete - kajti to njihova glasba v osnovi tudi je. Tako na primer v zračnem in melodičnem Shout Me Out nad elektronskim igračkanjem, ki pa na koncu seveda prestavi v peto - in navduši.



21) We Can't Sleep at Night, Sea Near Me
"I hope that global warming will come soon / I'd like to have a sea near me."
Značilno za WCSAN: preprost, sarkastičen pristop k svetovno političnim tematikam. A v tem primeru bolj kot vsebina šteje glasbeni okvir, v katerega je postavljena: izjemno preprosta, a učinkovita kitara, ravno prav vsiljiv, pod efektom skrit vokal ter seveda zmagoviti über-cheesy sintesajzerski riff. Shop! Stop! Spot!
Mp3 stream tukaj: http://www.wecantsleepatnight.net/index.php/mp3

20) The Mountain Goats, Sax Rohmer #1
"And a rabbit gives up somewhere, and a dozen hawks descend."
Prav pradstavljaš si ga, ujetega nekje v situaciji, ki mu para živce, najverjetneje brez denarja, brez prevoznega sredstva in brez spanca. Tako obupno odločen zveni John Darnielle, ko pravi, da prihaja domov, pa če je to zadnja stvar, ki jo naredi. Kitice so simbolika brezupa na tej poti, a verjamem, da se vsa ta siva pokrajina ne drzne zoperstaviti neskončnemu zagonu.


19) Black Kids, Hit the Heartbreaks
"It's fine, all right, you can stay the night / But please be gone by next morning's light."
Knock knock joke za začetek tega neresno resnega komada o neresno resnih razmerjih, saj veste, resnih na eni in neresnih na drugi strani. Ob poslušanju uvodnega riffa sem bil ozmerjan s "kitajskimi pesmimi", o vokalu pa itak že ptički čivkajo, da je baje ukraden od The Cure. Še ene od letošnjih zvezd blogov - v tem primeru upravičeno.


18) Portugal. the Man, Lay Me Back Down
"I don't remember where my feet touch the ground."
Kar v prvih taktih zveni kot stadionski rock, je v resnici križanec med bluesom, klavirskim poskakovanjem in otroško cerkveno pesmico. In uganite, kaj še: Portugal. the Man so edini, ki jih v takšni (na papirju katastrofalni) kombinaciji uspe dejansko zveneti kul. Če že ne moremo več headbangati nanje, se bomo pa vsaj blaženo zibali v ritmu.


17) MGMT, Kids
"Control yourself / Take only what you need from it."
Saj vem, ta izbira je klišejska do konca; če bi pisal za Bitchfork, bi me najbrž ob sami omembi nemudoma odpustili. Ampak vse predsodke na stran: pesem je odlična. Zato sta z njo svoja seta zaključila tako Phones kot tudi Erol Alkan, in da, paše predvsem in ravno takrat: ob štirih zjutraj, v alkoholno blaženem klubu. Gremo še na eno pivo.


16) Phantom Planet, Leader
"Join our hands and come along / The day's about to dawn!"
Tematsko in menda tudi glasbeno osrednja pesem albuma Raise the Dead naj bi govorila o kultih in njihovih vsevednih izbrancih. Taki vodje, kot so v konceptu načrtovali, Phantom Planet sicer niso postali, saj dvomim, da vsi njihovi pristaši nosijo tiste temnozelene puloverje - ima pa zato ta pesem strašljivo speven potencial z otroškim zborčkom, ki ga preseka suha kitara.


15) The Killers, A Dustland Fairytale
"Castles in the sky sit stranded, vandalized / Drawbridges closing."
Za eno bolj zagnanih pesmi z Day & Age se zdi, da redefinira pretirano čustvenost. Kdo drug v isti pesmi poje o Pepelki, gradovih v oblakih, kavbojkah in hudiču? In pa, kdo drug to isto pesem napiše tako, da se ji je nemogoče upreti? Da ves dan ostane nekje v podzavesti in se verz po verz vrača na jezik, dokler je ne poslušaš ponovno? In potem naprej, znova in znova. Kot če bi Read My Mind bil skriti greh.


14) Slut, Wednesday
"Will be Wednesday when you're leaving with a lot of questions."
Ta klavirska balada pripisuje pomen preteklim okoliščinam in na debelo maže črno barvo čez njihovo sliko. Neokretna angleščina je vsaj toliko simpatična, kot je melodija ganljiva. Slut se končno gibajo v najvišji ligi, le vprašanje je, ali je to sploh kdo opazil. Prav žal mi je, da sem letos izpustil kakšne tri priložnosti videti jih v živo.



13) Okkervil River, Lost Coastlines
"No one waving for me, just the shoreline receding."
Will Sheff in Jonathan Meiburg koketirata s pop glasbo, se igrata z njo, vesta, da jo imata v malem prstu. Ko bi hotela, bi najbrž lahko služila milijone s pisanjem preprosto neumnih pesmi za pisane pop izvajalce. Pa vendar vztrajata vsak pri svojem, Meiburg s Shearwater, Sheff pa nas z Okkervil River razveseljuje z melodijami, ki se jih ne naveličamo - kot naprimer tale.


12) Port O'Brien, Close the Lid
"And all the things I love are in rewind."
Osemletna sestra me je pri preigravanju tega riffa vprašala, ali sem ga napisal jaz - in res, tako preprost je, pa vendar tako dober. Saj bi se lahko odločil za morda bolj vpadljiv in dopadljiv I Woke Up Today, a bilo ga je najti že na prejšnjem albumu, pa še Close the Lid mi je dejansko bolj všeč, ker je - kakor Port O'Brien že sami po sebi - iskren in domačen.


11) Duffy, Mercy
"My moral’s got me on my knees, I’m begging please."
Oh, odrešenje. Ko sem zaslišal te poskočne orgle nad neskončno repetitivnim ritmom komercialne house glasbe iz pregrešno dragega bara na pomolu, sem vedel, da bom vsaj naslednje tri minute lahko užival in brez slabe vesti celo malo zamigal. Najbolj všečen poletni hit je zame tako ustvarila prav ta angleška punca. Pa še tekst tako enostavno zadene v polno.


10) Get Well Soon, If This Hat Is Missing I Have Gone Hunting
"Fire a bullet, an arrow or a poisoned dart, baby!"
Morbidne navijačice - in v sredi med njimi Konstantin Gropper kot brezsrčni lovec. Zakaj? Ker življenje itak nima prihodnosti. A če je to res, zakaj potem tako detajlno in z ljubeznijo aranžirati vse te instrumente, zakaj se portuditi napisati takšno pesem in jo deliti s svetom? Za zabavo neumnih, manj razgledanih? Dvomim, da so pisci pesmi večji misleci od nas - le bolje znajo izraziti, kar čutimo.


9) Blood Red Shoes, I Wish I Was Someone Better
"I made a mistake."
Še en dvojec, fant in punca, oba mlada, lepa in seksi, bobni in kitara, oba pojeta. In ta pesem, himna letošnjega Frequency festivala, jebemti, himna letošnjega poletja. Kaj rečeš, ko sprejmeš nepremišljeno odločitev? Kaj rečeš, ko ravnaš v nasprotju z nekimi svojimi idealistično moralnimi načeli? Kaj rečeš, ko lažeš sam sebi? I wish I was someone better!


8) The Kills, Cheap and Cheerful
"I'm bored of cheap and cheerful / I want expensive sadness."
O, čudovito. Alison "VV" Mosshart se na začetku prav nezdravo odkašlja, kar me sploh ne čudi glede na lajfstajl, na kakršnega lahko sklepamo preko njene glasbe. In ta pesem - Kills alibi za na plesišče. Preverjeno: da se ga vštuliti med popularne rokenrol hite, ko je plesna publika dovolj pijana. Še opazil noben ne bo. Saj je po dveh minutah vsega konec.


7) Dodos, Red & Purple
"You wrote me a note / The pages were blank / I should have known / Invisible ink."
Reprezentativno za album tega perkusivnega dua: čudovita melodija in nekoliko prismuknjeno, a vendarle lepo besedilo. Vsakogar s količkaj glasbeno-stilske tolerance bi ta pesem naj pritegnila že ob prvem poslušanju. Mislim, da sedaj razumem umetnost apelirati na široko množico in obenem ostati konsekventen v svojem slogu.


6) Hot Chip, Ready for the Floor
"Instead of carving up the wall / Why don't you open up, we talk?"
Še ena neresna s kao resnim besedilom. Pa kdo jih posluša, ko poskakujemo po plesišču, sobi, ulici, postelji ali kjerkoli nas že zagrabi ta hit, ki je na prvo poslušanje še wtf?, na drugo pa že oujea!. Pukntirajoči bas inficira ritem virus direktno v kostni mozeg. I am ready, I am ready for the floor!


5) MGMT, Time to Pretend
"Let's make some music, make some money, find some models for wives."
In uspelo jima je, tema shiranima fantoma, odetima v pavje perje in kaj vse še dandanes nosijo tisti, ki so tako indie, da boli. Zaživela sta (no, najbrž vsaj kar se tiče tistega o music in money) sarkastični tekst svojega največjega in morda najboljšega hita. Ta menda straši med izbranci že nekje od leta 2005 - a strinjajmo se, da je bilo 2008 njegovo leto.


4) The Hold Steady, Constructive Summer
"Raise a toast to saint Joe Strummer / I think he might have been our only decent teacher."
Poletna pravljica za dobrosrčno, idealistično mladino. Vključuje: glasbo, popivanje in občutek, da res lahko dosežemo tisti mistični "nekaj več", če se le potrudimo. Ali pa tudi ne in samo pojemo lepe popevke namesto psalmov s steklenicami na vodnih stolpih. Baje nas bodo The Hold Steady sedaj letno opominjali na to, kar v fazi splošnega svetovnega nazadovanja sploh ne more škoditi.


3) Okkervil River, On Tour with Zykos
"I want you to love me or I want you long gone / You say your real name is John."
Ker Will Sheff misli, da premalo pop pesmi osvetljuje ženski vidik razmerij in ker je doživel prave šovinistične prasce, ki nato o svojih osvajanjih še pišejo besedila, v katerih izpadejo kot žrtve, se je odločil sam malce posvetiti temu področju - kar iz zornega kota punce. To mu uspe preko čudovite melodije v (seveda) čustveni klavirski baladi, ki je tekstovno dovršena in nikoli tako pocukrana, kot se ta opis sedaj bere.


2) Conor Oberst, Cape Canaveral
"You told me victory’s sweet even deep in the cheap seats."
O, zlati časi: Conor Oberst v tej otvoritveni pesmi svojega mističnega albuma zveni, kot da je pravkar posnel Lifted Off the Happiness, se malce pomiril, pojedel tri pomaranče in sedaj na svoji elektroakustični že pripoveduje nove, prispodob polne zgodbe vsakomur, ki ga je pripravljen poslušati. Vključno z asonanco v osrednjem verzu - ki se kljub očitnemu porazu zdi zadovoljen sam s sabo.


1) The Last Shadow Puppets, The Age of the Understatement
"She’s playful, the boring would warn you, be careful of her brigade."

Drama, drama, drama! Napetost narašča in temni oblaki se z grozečim vetrom zgrinjajo nad mesto. V sredini vsega tega stoji mlada punca in vrti Alexa Turnerja in Milesa Kanea okrog prsta - njidva pa še kar poskušata pripisati pomenljivost njeni najstniški impulzivnosti. Najopulentnejši, najmanj očiten in najbolj razgiban presežek leta z orkestrom, solzami in neskončnim zanosom.

četrtek, 25. december 2008

Najljubši 2008: koncerti

Bili so klubi, bili so stadioni, bilo je s polnimi pljuči in brez sape, doma, v Avstriji in Italiji, trezno in pijano. Koncertna izkustva se vrstijo; vedno več je treba, da ostanejo v spominu kot vrhunci, presežki. In letos kvalitete prav zares ni manjkalo. Nekaj najljubših – pa naj pri vas ne vzbudijo smrtnega greha Kevina Spaceya iz Se7en na tak čudovit katoliški praznik! :P

9) Babyshambles, 26.1., Orpheum, Graz
Prasci! Oziroma: prasec! Pete Doherty spet kao ni ujel letala. Tistega na Frequency Festival namreč. Najraje bi ga sovražil iz dna duše, saj je februarja že pokazal, da se zmore dejansko prikazati in nato še odigrati odličen koncert. Kot se spodobi. Pa ga vseeno ne morem sovražiti iz dna duše. Prav zaradi tega koncerta. Ko se je privlekel na oder s kapuco in čikom ter (v nemščini!) razglasil, da je kokain lanski sneg. Kao. A nam je prisrčno dol viselo, dokler je dejansko stal na odru in nas hranil s Shotter's Nation, najbolj zaželenim zelenim izpljunkom smrtno bolnega britanskega indieja. Manjkajoči klobuk je bil hitro nadoknaden iz publike, ki je skupini jedla iz roke, ta pa se je pustila slaviti kot heroje in obenem ohranila simpatično tabloidno komunikacijo z množico (dajanje avtogramov kar med pesmimi ipd.). Še nakazan prvi verz Hallelujah, seveda vsi hiti in naslanjanje na ograjo v evforiji Delivery z rokami in nogami (!) dvignjenimi. I'm on top of the world, ma!

8) Adam Green, 15.8., Salzburgring, Frequency Festival
Petek. O, prekleti Frequency petek. Cel dan že ne dežuje, temveč lije. Premočen in premražen do kosti plavam v Allstarkah in sem se pravkar prebil skozi (resnici na ljubo nekoliko dolgočasen) Iron & Wine nastop. Njegov komentar? "Wow. You guys must really like music." Nato pa antiteza: na oder stopi Adam Green. S čelado na glavi; prime jo in jo vrže po tleh. Jo pobere in spet vrže po tleh. Njegov set prinaša polno Friends of Mine, polno Gemstones, polno vseh njegovih dvominutnih, visoko melodičnih, tekstovno ekstravagantno neumnih pop idej. Pleše kot psihološko in motorično omejen, si nadene, kar prileti na oder in posveti enega izmed komadov besedici "No". Ker mu varnostnik nečesa ne dovoli. Posledica: skozi celoten komad mu Green žuga in ga ozmerja z no-no-no-no-no. Prijeten freakshow. Skoraj sem pozabil na mokroto in mraz.

7) Conor Oberst, 8.9., Škuc Pauk, Zagreb
Songwritersuperherostar moje preteklosti in sedanjosti kar v Zagrebu. Na to se gre. Pa čeprav repertoar ni Bright Eyes, temveč Conor Oberst and the Mystic Valley Band. Na Bright Eyes se upa. Potiho, ne na glas. In se jih dobi. Dve pesmi, kot opravičilo za zamudo, hehe. Dobi se tudi priredbe – Dylana in Nilssona. Pa celoten MVB album in malo morje B-sidov. O Oberstu sem letos razglabljal že preveč. Lepo je bilo in upam, da še bo :D
(Foto: Zagrebat)


6) A Whisper in the Noise, 1.4., Gustaf, Pekarna, Maribor
Klasičen potek: 1) zaslediš ime kritiško čaščenega benda 2) ignoriraš ga 3) zaslediš, da igrajo v sloveniji 4) preposlušaš njegove albume. Od tu naprej gre lahko stvar po dveh poteh: ali so brezvezni, pa vseeno greš na koncert, ker se nekaj dogaja in ker se sceno spodobi podpirati, ali pa so super (kar je redko) in je zato koncert biser v morju neumnosti. Na A Whisper in the Noise bi si želel iti, ko je svet zasnežen, ustavljen, omamljen v sanjah, ki pa ne morejo premagati hladne resničnosti. Njihova glasba – post-rock sreča songwritersko kompozicijo z nagnjenjem do depresije. Čudovito, predvsem v živo.

5) The Kills, 5.4., Flex, Dunaj
V dvoje je lepše. Britansko ameriška naveza z svojim najboljšim albumom doslej na odrskih deska Flexa. Kjer se na vecejih za steklom skrivajo tone vintage sladkarij. Kako primerno za prispodobo tega dvojca, ki časti lepoto v umazaniji in je tudi na odru vihrav, neukročen, pa vendar briljanten. Če te ritem mašina preveč pretepe, te Alison lepo poboža, a komaj prav pomirjen zapreš oči, te že ugrizne v prst. Nekonvencionalno genialno, zvočno dovršeno in izvrstno minimalistično. Zmaga.
(Foto: muzikus.cz)


4) TV on the Radio, 26.11., Arena, Dunaj
Težki? Wannabe art? Neposlušljivi? Daleč od tega! Ko te njihove melodije enkrat dobijo, jim ne ubežiš zlepa – še posebej, če iščeš alternativo vsemu, kjer si v britanskem takozvanem indie rocku upal na veličino, pa je ne/premalo dobil. Zatorej na Dunaj na eklektično ekstravaganco, ali kot pravi trip – kjer je na odru Mac, koncert ne more biti slab. Zakaj zvok je kristalen, ko oče Adebimpe podaja svoje melodične molitve množici. V živo on pravzaprav izgleda bistveno manj poln samega sebe kot na fotografijah, vključno s preostalo skupino, kar je dokončno načelo podobo TVoTR kot elitarnih samovšečnih glasbenih samozadostnežev v mojih očeh. Vrhunec večera: zaključujoč, naspidiran Staring at the Sun. Ne, ne, jaz ga nisem od prej poznal; ko ga bi, bi se mi verjetno zmešalo od vse te energije.
(Foto: holo :))

3) Okkervil River, 20.11., Circolo degli Artisti, Rim
Koncertna lokacija vključno z vrtovi in bazenčkom sredi Rima mora poleti izpasti bajna. Takšne so tudi cene pijač, zato je treba lepo po slovensko na pivo "v divjino" – na sredo najbližjega krožišča. In nato na Okkervil River, glasbeno odkritje tega leta, k čemur je levji delež prispeval tudi ta koncert (oziroma poslušalska priprava nanj, hehe). Kako potem veš, da je bil koncert odličen in da takorekoč vsaka pesem tu res štima in stoji kot pravo umetniško delo? Ker je odigranega premalo Black Sheep Boy-a, ker manjkata tako dve najljubši pesmi z The Stand Ins kot tudi njihova najbolj pop pesem doslej, The President's Dead – a tega v vsej poplavi presunljivih trenutkov sploh ne opaziš. To nadoknadi praktično v celoti odigran The Stage Names, pa seveda popolna predanost glasbi maestra Sheffa. Zgodbice, kako je nazadnje v Rimu crknilo ozvočenje, in Italijanček, ki vsako (ampak vsako!) pesem na glas prepeva zraven in po koncertu Sheffu zagotavlja, da so Okkervil River najboljši bend na svetu. In veste kaj, to morda ni res – so pa zelo zelo blizu.
(Foto: holo :))

2) The Killers, 16.8., Salzburgring, Frequency Festival
Moj izraz na obrazu je bil baje, milo rečeno, obseden, kar me niti malo ne čudi. Killersi so pač trenutno največja živina, kar se tiče nepozabnih v nebo vpijočih melodij, blaženih nesmislov v besedilih in energije ob pravem trenutku. Še nebo se je zjasnilo, vso deževje je pozabljeno ob luninem mrku. Že začetek, bombastičen For Reasons Unknown na dveh basih! In vsaka pesem je nov vrhunec, ker je program čisti greatest hits, potegnjen čez prva albuma in Sawdust. Novo predstavljen material ponavadi ne deluje takoj, a tu Spaceman – sploh ne presenetljivo – navduši, vlije upanje na nove vrhunce. Ohranil ga bom v lepem spominu s tega zaključka zabavnega festivala. Brandon Flowers pa osamljen, nedotakljiv odide z odra – in cvetje se razmeče med publiko.
(Foto: holo :))

1) Portugal. The Man, 19.9., Postgarage, Graz
Alaška rokenrol mrzlica. Divjanje, ki povozi vse lepe progresivne melodije, in ostane kul. Extended jami, perkusivno, vključno s predskupino (TV on the Radio so to nato kopirali, ali pa tudi ne, le tako prijetno presenečenje ni več bilo). Prekipevajoča energija, zakajen klub, razbita flaša vina. O tem koncertu je bilo povedano vse. Zmagoviti trenutki leta.
(Foto: holo :))

Seveda pa ne gre pozabiti tudi na: Editors, Dub Trio, Shout Out Louds, Queens of the Stone Age, Gallon Drunk, The Notwist, Shellac, …And You Will Know Us by the Trail of Dead, Rage Against the Machine, Rokaj festa (z Datsunsi, Lemonheadsi in These New Puritans), preostanka Frequency Festivala (Maximo Park, The Hives, Kaizers Orchestra, We Are Scientists, R.E.M...), 31knots, Handsome Furs, Animal Collective, Qui in Lightning Bolt.